Jakica Jesih, prva Slovenka na dirki čez Atlantik
Minulo sredo, natanko ob 15. uri, se je pričela jadralska dirka čez Atlantik - Jacques Vabre Transat. Gre za regato od francoskega Le Havra do 4500 navtičnih milj oddaljenega Puerto Limona v Kostariki. Tekmovanje je na sporedu vsaki dve leti, toda letošnja izvedba bo nekaj posebnega - ker je to že deseta repriza zapored in ker se jubilejnega dogodka prvič v zgodovini udeležuje tudi Slovenka.
41-letna Jakica Jesih iz Ljubljane je članica posadke GustBuster, edine ženske sestave v floti 35 plovil. Z njo smo se na predvečer tekmovanja pogovarjali o vzdušju, tekmecih ter spletu okoliščin, ki so jo pripeljale na prag najbolj nore življenjske izkušnje doslej.
“Septembra lani sem v Izoli sodelovala pri organizaciji tekmovanja v jadralskem dvobojevanju. Tam sem spoznala nemško ekipo, ki jo je krmaril Felix Oehme. Ostala sva v kontaktu in se pogosto pogovarjala preko spleta. Ves čas sem mu govorila, kako mi je všeč offshore jadranje, in glej ga zlomka - nekega dne ga je poklicala znanka iz Kiela ter vprašala, ali pozna kakšno dekle, pripravljeno z njo prečiti Atlantik. Seveda sem bila jaz njegova prva misel,” je povedala Jakica, ki si bo krov GustBusterja naslednje tri tedne delila z Nemko Anno Mario Renke.
> Običajno realizacija takega projekta traja več let, pri vas pa zveni vse sila preprosto ...
“Dejansko je bilo vse prej kot tako. V bistvu je najino sodelovanje plod številnih naključij. Anna je sprva planirala Global Ocean Race z Angležinjo Hannah Jenner. Imeli sta že barko in sponzorja, trenirali sta, se pripravljali, nakar je k njima pristopilo avstrijsko navtično podjetje Celox. Ponudilo jima je sodelovanje, a zanju je bilo prepozno, saj sta bili že dogovorjeni s prvotnim pokroviteljem. No, ta je konec avgusta, le slab mesec pred štartom regate, odpovedal sodelovanje. Ko sta dekleti na svoji spletni strani oznanili, da na Global Ocean Raceu ne bosta nastopili, je Celox še isti dan ponovno navezal stik z Anno. Znova so ji ponudili popolnoma opremljeno jadrnico, tokrat za regato Transat Jacques Vabre. Barka je bila takrat že splovljena, in njihov edini pogoj je bil, da Anna sestavi žensko posadko, ker je Celox zanimala promocija ženskega jadranja. Anna je takrat klicala Felixa, s katerim sta dobra prijatelja, če pozna kakšno primerno punco, kajti offshore jadralk ni ravno veliko. Felix je rekel, da se ne spomni nobene Nemke ali pa Francozinje, ampak da pa ima dobro prijateljico v Sloveniji, ki sicer ni izkušena na class40, je pa že veliko prejadrala in bi lahko bila primerna, če bi jo zanimalo. Dal ji je mojo številko, in konec avgusta sva se prvič slišali.”
> Ste povabilo takoj zagrabili?
“Ja! Nimaš kaj razmišljati, to je priložnost, ki se ponudi enkrat v življenju. Takoj mi je bilo jasno, da je to tako nora priložnost, da se mi najbrž ne bo več nikoli ponudila. Offshore je itak moja ljubezen - in sem seveda rekla ja.”
>Se niste z nikomer prej posvetovali?
“Ne, šele potem sem poklicala Andraža Mihelina, dvakratnega udeleženca na Mini Transatu, ter seveda Feliksa, ki je z Borisom Hermannom zmagal na Global Ocean Raceu. Seznanila sem ju z mojo odločitvijo ter od obeh dobila enak nasvet - just do it!”
> Strokovnjakov, h katerim bi lahko šli po nasvet, je na tem področju pri nas zelo malo. Kdo vam je pomagal?
“V glavnem Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek. Dvakrat sta prečila Atlantik, sama, zato iz prakse vesta, kako se tem stvarem streže. Sta prava zakladnica znanja, kar se offshore jadranja tiče. Pa Šime Stipanićev, ki me je treniral na podobni jadrnici, Pogo 40, na Hrvaškem. Sicer pa veliko časa za priprave nisem imela. Teden dni potem, ko sem sklenila dogovor, sem bila že prvič v Franciji, v La Trinitéju, kjer smo pričeli pripravljati barko. Delali smo po 17 ur dnevno, treba je bilo poiskat še druge sponzorje, za približno 30.000 evrov, kolikor sva jih mogli sami zbrati, in kar je ostalo časa, sem ga prebila v fitnesu.”
> Med 35 posadkami, kolikor jih bo nastopilo na letošnji regati Transat JacquesVabre, sta z Anno edina ženska posadka. V čem vidite vajine prednosti in slabosti?
“Morda največja slabost je, da nisva uigrana ekipa. Poleg tega sva fizično šibkejši od moške konkurence. Ker je jadrnica nova, je še ne poznava do obisti, zlasti jaz, ki na tem tipu plovila razen kvalifikacij nimam nikakršnih izkušenj. Toda k sreči nihče ne pritiska na naju, ne sponzorji, ne javnost. Zato bova v primerjavi z ostalimi tekmovalci jadrali manj obremenjeni.”
> V razredu Class40, kjer tekmujeta, se menda delite na “oldtimerje”, ki bojda nimajo možnosti za vidnejše uvrstitve, in ekipe z novimi plovili. Je oprema res ključni dejavnik v dolgih navigacijskih regatah?
“Tako pravijo, čeprav so možne izjeme. Francoz Tanguy de Lamotte recimo jadra na 4 leta stari barki, pa sodi med favorite, ker je res dober.”
> Ko že govorimo o favoritih. Mednje sodita tudi mlada Britanca, Ned Collier Wakefield in Sam Goodchild, za katera sem brala, da imata točno izračunano količino kalorij, ki jih bosta zaužila. Pred tekmo jih bosta menda 8000 dnevno, kasneje, na morju, pa od 4000 do 6000. Kako je s tem pri vama?
“S hrano nisva toliko komplicirali. Namreč, imaš dve teoriji: ena je Ažotova in Kristianova - da moraš jesti zgolj zmrznjeno suho hrano, ki ne vsebuje sladkorja, saj te ta potolče in jemlje energijo, kar je seveda res. In potem so zagovorniki druge teze, ki trdijo, da moraš imeti na krovu nujno še kakšen posladek, recimo steklenico olivnega olja, pašteto, čokolado, da se malo pocrkljaš. Medve imava sponzorja za zmrznjeno suho hrano v vrečkah, Travel Lunch, ki nama je dal po en obrok dnevno, plus zajtrk, napitke in energijske tablice, enkrat dnevno pa bova imeli testenine oziroma nekaj iz domače kuhinje.”
> Če se za hip dotakneva še nekoliko občutljivejše teme - higiene. V jadralskih krogih se o tem ne govori veliko, toda na dolgih relacijah je to pereča problematika, ker pomanjkanje umivanja in stalna izpostavljenost vlagi prej ko slej načneta zdravje.
“Velika in mala potreba se opravi v vedro vode ali čez palubo. Umivaš pa se, ko je to mogoče. Problem je v tem, da si stalno oblečen. Slečeš kvečjemu jakno, ostalega ne, sicer bi v kriznih trenutkih predolgo trajalo, da se oblečeš in pritečeš na krov. Včasih nanese, da se dva, tri ali več dni sploh ne slečeš. Seveda že sam sebi smrdiš, ampak v slabem vremenu je to jadralčeva zadnja skrb. Idealno se je umivati kar se da pogosto, včasih samo s higienskimi robčki, da varčuješ vodo. Kako se obrestuje, bom povedala ob povratku.”
> Ena primarnih skrbi organizatorjev je varnost tekmovalcev. V ta namen organizirajo tudi predavanja, ki so, mimogrede, obvezna. O čem vse so vas poučili?
“Uf, vse živo. Kdo je kje odgovoren za nas, koga poklicati v sili, kako priklicati reševalce, kako jih opozoriti nase, če si v vodi, kako se vkrcaš na helikopter, na kakšen način letala oz. helikopterji preiskujejo morje, kako uporabljati satelitsko radijsko bojo za določanje pozicije v stiski, in tako dalje. Varnost jemljejo zelo resno, in prav je tako. Če se teh sestankov ne udeležiš, sledijo mastne kazni. Tisoč in več evrov za zamujen dan.”
> Varnost je bila tudi poglavitni vzrok, da so štart letošnje regate preložili za nekaj dni. Vama je pridobljeni čas ugajal ali vaju čakanje na kopnem spravlja ob živce?
“Glasovali sva za to, da se štart prestavi, sicer bi nas poslali v 60 vozlov vetra. Danes vemo, da je na Atlantiku veter celo presegel 65 vozlov, valovi so bili visoki 12 metrov, kar je res ekstremno divje. Izpluti v takih razmerah bi bila norost in vprašanje je, koliko bark bi sploh ostalo celih. Tega si nihče ni želel, ne medve z Anno, ki sva jadrali v največ 45 vozlih, pa tudi ostali, veliko bolj izkušeni skiperji ne.”
> Kako sta izkoristili dodatna prosta dneva?
“Zelo dobro, naspali sva se! (smeh). Pa lepo v miru pripravili še nekaj stvari na barki, se malo umirili in predvsem odpočili. Zelo sta nama prišla prav.”
>Vama je uspelo navezati stike z ostalimi ekipami? Koliko so to zaprte družbe?
“Zelo so kolegialni in po mojem mnenju je to ena največjih prednosti offshore jadranja. Vsi si pomagajo, ne samo nama, ker sva punci, ampak nasploh. So kot družina. Tudi profesionalci, ki od tega živijo. Lahko jih vprašaš ali prosiš karkoli. Midve sva na primer iskali pomoč pri polnjenju rezervne jeklenke zraka, in na Hugo Bossu so brez problemov to storili namesto naju, ker so šli ravno svojo polnit. Mogoče je tako zato, ker offshore jadranje zahteva od posameznika veliko širine. Jadralsko znanje ni dovolj, vsak je še sam svoj meteorolog, računalniški mojster, pa električar, mehanik za motor, šivilja ... In zato so ti ljudje bolj odprte narave. Gre za tovariški odnos, ki temelji na spoštovanju. Veš, da boš čez nekaj dni delil isto morje in isti veter in isto potencialno štalo, in spoštuješ sojadralca, ker veš, da bo za vse težko in da bo vsak poskušal narediti najboljše.”
> Jutri, kot kaže, gre zares. Kam računata, da se bosta uvrstili, s čim bi bili zadovoljni, ali če vprašam bolj diplomatsko - kakšne cilje sta si zastavili?
“Po pravici povedano, vse ekipe so boljše od naju. Ali so veliko bolj izkušeni jadralci ali imajo jadrnico dlje časa. Ni posadke, ki bi skupaj prejadrala samo 500 milj, in iz tega zornega kota sva daleč najmanj izkušen tim. Poleg tega sva dekleti, telesno šibkejši in povrhu vsega še brez navijalnega jadra, kar pomeni, da bova morali vsa jadra dvigati in spuščati ročno. To bo od naju terjalo dodatno energijo, zato bo izziv še toliko težji. Najin cilj je dirkati po pameti. Jadrali bova glede na najine sposobnosti v danem trenutku, brez tveganih odločitev, ki bi utegnile prinesti kakšno prednost, a naju spraviti v nevarnost. Skratka, želiva si priti v cilj čim hitreje in v enem kosu.”
> Zadnji nasvet, ki sta ga dobili pred odhodom?
“Naj uživava v vsakem trenutku, ker je neprecenljiv in se ga bova spominjali vse življenje. Da bo velikokrat pretežko, ampak vredno truda. Pa naj bova ves čas privezani.” (smeh)
JANA PINES
