Jan Cvitkovič: “Dlje od tod ne morem iti”

Njegove misli in besede so bliskovite, pogovor traja komaj 13 minut in 58 sekund.

> Pred natanko desetimi leti ste kot eno od vrlin filmaKruh in mleko izpostavljali konkretnost, natančno umeščenost v kraj in prostor. Kaj se je zgodilo v minulem desetletju, da smo zdaj dobili film, ki je interpretativno odprt v vse smeri?

“Jaz ga ne vidim kot takega. Vidim ga kot izjemno čistega, kristalnega. Mislim, da je to film, ki je končno res pravi film. Zame je to najenostavnejša, najčistejša, najmočnejša vizija, kar si jo lahko zamislim. Dlje od tod ne morem iti. Vsaj v tem trenutku ne. Ko sem začel delati Archeo, sem ugotovil, da je to film, ki sem ga vedno želel ustvariti. Sem izjemno zadovoljen. In oddahnil sem si, saj sem dosegel, kar sem hotel. Kar zadeva film, sem svoje torej opravil. Če se bom lotil naslednjega, bo nekaj čisto drugega, odštekana komedija z veliko liki, z veliko dialogi.”

> Je nujno, da se film, ki želi biti “čist”, otrese dialogov?

“To nima nobenega pomena. Archeo je moj tretji oziroma četrti film brez dialogov. Že kratki filmi Srce je kos mesa, Vem, To je zemlja, brat moj in zadnjih dvajset minut celovečernega Odgrobadogroba so brez dialogov. To res nima nobenega pomena. Ampak ljudje pač opazijo, da ni dialogov. Ko sem pisal scene za Archeo, sem čakal, da mi stopijo pred oči, in v nobeni nihče ni govoril. In tako sem jih tudi posnel. Dialogov nisem hotel umetno dodajati, samo zato, da bi jih imel.”

> V sinopsisu ste precej opisali razmerje med liki, niste pa omenili narave, ki se je kasneje na platnu izkazala za zelo pomembno. Gledalca močno zadenejo prav posnetki mogočnih pejsažev.

“Hotel sem, da gledalec zazna prisotnost planeta. V tem filmu planet pojmujem kot četrtega igralca, če se lahko tako izrazim. V nekaterih meni najljubših scenah nastopa samo planet. Ni preprosto posneti pokrajino tako, da je res čutiti, kako iz središča zemlje nekaj zavibrira, da začutiš planet. Če do tega pride, je zelo navdihujoče.”

> Ni preprosto? O čem govorite: da morate na snemanju čakati na pravi trenutek, na pravo svetlobo ...?

“Ne, ne, to nima zveze samo s samim snemanjem, ampak s celotnim potekom ustvarjanja filma od začetka do konca. Tega niti ne znam natančno opisati. Kakor bi imel en sam organizem, ki mora dihati tudi skozi te prizore.”

> Kje vse ste snemali? Nanos je prepoznaven ...

“Na Nanosu, sicer pa večinoma na italijanski strani meje. Koproducenti so namreč Italijani.”

> Je bilo snemanje pri njih eden od pogojev? Želja?

“Eden od pogojev, vsekakor. Že kratki film To je zemlja, brat moj smo snemali tam, tako da sem kraje poznal. Zelo rad sem spet snemal tam, saj me je ozemlje okrog Doberdoba že prej privlačilo in se mi je zdelo idealno tudi za Archeo.”

> Kaj pa morje?

“Kjer nastopajo ljudje, vidite naše morje, med prizori, snemanimi iz helikopterja, pa Tržaški zaliv.”

> Sta kras in morje najbolj cvitkovičevska? Ali ste vi najbolj kraški in morski?

“Ne vem, nimam pojma. Poskušal sem snemati tam, kjer se dobro počutim. Vozili smo se okrog, iskali kraje, in tam, kjer nam je bilo dobro, smo snemali. Snemati sem poskusil, kjer sem začutil, da se je čas ustavil, da sem jaz lahko jaz, kar se mi je sicer redko zgodilo.”

> Morajo biti tudi igralci, ki nastopajo v takem filmu, pravi?

“Absolutno! To morajo biti posebni ljudje, ki imajo visoko stopnjo senzibilnosti, naj jo imajo iz takih ali drugačnih vzrokov. Ponavadi so to polomljeni ljudje, kar se mogoče sliši grdo, ampak tak sem tudi jaz. Nisem stabilen, nisem determiniran, nisem ... Skratka, taki ljudje smo se zbrali.”

> Kako ste se našli z igralci?

“Z Nikom Novakom in Medeo Novak se poznam že dolga leta, Tommasa Finzija pa mi je priporočila njegova teta Tatiana, moja znanka. Takoj ko sem ga videl, mi je bil všeč.”

> Kako je potekalo delo z njimi? Kaj ste jim povedali, kako ste jim predstavili film?

“Nisem jim dosti govoril. Že pred samim snemanjem smo imeli intenzivne vaje, kakor vedno. Potekajo na poseben način, so zelo fizične, mogoče celo duhovne, s samim scenarijem pa nimajo posebne zveze. Gre bolj za odpiranje ljudi, za sproščanje, za to, da postanejo eno. Že na samih vajah smo ustvarili nekaj prizorov, ki so se izkazali za zelo močne. Proces je bil ves čas kreativen, nobena faza ni bila posvečena samo temu, da bi strogo realizirali, kar smo si prej zamislili. Do konca smo ustvarjali.”

> Našteti igralci so nastopili že v vašem kratkem filmu To je zemlja, brat moj, ki je videti kot nekakšna vaja za Archeo ...

“Uvertura, ja. Ampak To je zemlja, brat moj mi je postal izjemno ljub, gledam ga kakor samostojen film, kakor Vem ali Srce je kos mesa.”

> Pri To je zemlja, brat moj prizore spremljajo podnapisi, ki so pravzaprav vaše pesmi iz zbirke Lačna žival. Kako so se spojile s podobami?

“Niti ne vem. Film delam enako, kakor pišem poezijo: poslušam notranje vzgibe, ne oziram se na formo, na strukturo, ne oziram se na nič. Ko sem ga montiral, sem pomislil na svoje pesmi. Nekaj mi je šinilo skozi glavo, misel, da bi jih lahko dal na posamezne scene, mi je bila všeč, name je delovala, in to je bilo to.”

> Kako pa je videti sam scenarij za Archeo? Koliko ste prizore določili že na papirju in koliko ste jih domislili kasneje, na samem prizorišču snemanja?

“Razmerje je približno pol - pol. Odločil sem se, da bom film do konca delal povsem intuitivno: tako sem pisal scenarij in tudi na setu sem se obnašal tako. Če mi je nekaj šinilo skozi glavo in name naredilo vtis, sem to posnel, pa čeprav nisem vedel, odkod je prišlo. Prvič sem začel uporabljati tudi prostor. Nisem delal tako, da bi najprej nekaj napisal, šel potem iskat prostor in tako naprej. Ne, tudi na samem terenu sem se odločal za snemanje določenih prizorov, glede na prostor, glede na čas ... Kar je fantastično! To je do konca kreativno delo. Ni več samo izvršitev že doma napisanega, ampak nenehno opazovanje vsega, kar se dogaja okrog tebe. Tak način sem izkusil že pri To je zemlja, brat moj, in mislim, da bom tudi v prihodnje delal tako.”

> Pred kratkim ste pripovedovali, kako vas je navdušil roman Cormaca McCarthyja Cesta, kako ste si zaželeli posneti film po njem, pa ste potem ugotovili, da vas je že prehitel Hollywood ...

“Ja.”

> Nekaj sorodnosti Archeo vendarle ima tudi s Cesto, a ne? Človekovo samost na planetu ...

“Seveda, to je razgrajevanje do baze, do bistva. Vse, kar je odveč, odstranjuješ, potuješ proti jedru. Na koncu prideš do treh ljudi, do dveh, do enega samega, mogoče samo do planeta. Fascinira me ta smer: ne grajenje, ne konstrukcija, ampak razkrivanje, razbijanje, prebijanje proti atomu, proti niču.”

> Kakšno vlogo ima tu družina? Poudarjate jo v sinopsisu Archea, pa tudi v vaših drugih filmih jo najdemo, najlepše v Kruhu in mleku, ki se sklene v bolnišnični sobi, kjer oče k svoji postelji potegne ob njem ležeča ženo in sina.

“Družina je mogoče moja podzavestna rana. Ko sem odraščal, očeta ni bilo zraven, in mogoče to zdaj udarja iz podzavesti.”

> Nedavno je vaš prijatelj in sodelavec Janez Burger v našem časniku govoril o podobnih rečeh: o svojem novem filmu Circus Fantasticus, v katerem prav tako ni dialogov, o fizičnih vajah z igralci, o svojih mističnih izkušnjah ... Se kaj pogovarjata o vajinih sorodnostih?

“Seveda, to je najin skupni duh. Poznava se že zelo dolgo, blizu sva si. Filmov, kakršna sta najina, takih, brez dialoga in tako naprej, je bilo že prej precej in jih bo tudi v prihodnje, a dejansko je zdaj po svetu čutiti duha nekakšne naveličanosti nad filmom, kakršnega smo imeli doslej. Iščemo nove poti. V zgodovini se je marsikdaj zgodilo, da je več znanstvenikov na različnih koncih odkrilo isto stvar.”

> Išče nove poti tudi producentska hiša Staragara, ki je ostala brez producenta? Jožko Rutar je postal direktor Slovenskega filmskega centra ...

“Zdaj je producent Miha Černec, ki je bil prej izvršni producent. Postavljamo se na novo, imamo nove ideje, delali bomo nove stvari. V kratkem bomo snemali kratki film, pa omnibus ... Kar nekaj reči.”

> Lepo govorite o svojem “čistem” filmu. Zakaj pa ste nastopili v tako “umazanem” filmu, kakor je Pevčev Lahko noč, gospodična?

“Saj ni umazan. Je prav lep.”

> Ampak vsi ti dialogi!

“Nastopil sem, ker mi je Metod Pevec okej, je zelo kul človek, povabil me je, rekel je, da me rabi. Igranje mi je bilo po dolgem času izziv, pa tudi honorar ni bil slab.”

> In? Kako se je obneslo?

“Kar zadeva mene, v redu. Bil sem sicer zelo v dvomih glede samega sebe, ampak so me dobro rešili v montaži. Na platnu nisem tako grozen, kot sem mislil, da bom.”

> Videti je, da ste se v vlogi znašli, da vam ni povzročala večjih težav.

“Razen na začetku. Kakor pri filmu V leru sem bil tudi tu med prvim prizorom čisto 'out', potem pa je šlo v redu.”

> Ste pesem Res Nulliusov tulili po lastni ali po Pevčevi izbiri?

“Po lastni, seveda. Zdaj berem tudi roman Psi brezčasja, ki ga je napisal Zoran Benčič, pevec Res Nulliusov. Roman Ko je oslica zagledala angela, ki ga je napisal Nick Cave in je pred kratkim izšel v odličnem slovenskem prevodu, pa sem že prebral.”

> In?

“Oslica je genialna knjiga. Benčičevo pa še berem.”

ANDRAŽ GOMBAČ