Jaz tebi krompir - ti meni koruzo

Krompir izvira z območij Andov, kjer raste celo nad 2500 metrov nad morjem. Baje so ga sadili že pred 8000 leti. Zagotovo so ga poznali Inki, saj so ga častili kot božjo rastlino in zato ob njegovem sajenju in tudi ob pobiranju prirejali posebne obrede. Iz njega so pridobivali celo žganje in varili pivo. V Evropo je prišel v 16. stoletju po dveh poteh - preko Španije in Anglije, množično gojenje pa je močno spodbudil nemški cesar Friderik II., ko je konec 17. stoletja izdal odredbo, da mora krompir gojiti vsak kmet. S podobno koristnim ukazom mu je nekaj desetletij kasneje sledila avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je uvedla obvezno sajenje krompirja še v svojem imperiju. Ker je načrtno vzgojo krompirja nadaljeval tudi cesar Franc Jožef, se je krompir udomačil tudi v naših krajih. Tako zelo, da so mu ponekod nadeli povsem samosvoja slovenska imena, kot so čompe. Marsikje pa je ostal kar krompir - kot poslovenjena različica nemških izrazov za “zemeljsko hruško”: Krumbeer ali Grundbirne. A kljub strmemu naraščanju pridelave krompirja, ki je v letih po drugi svetovni sredi pomladi z zelenimi listi in belimi ali drugače obarvanimi cvetovi prekrival kar 600.000 hektarjev slovenskih polj, sta “napredek” in globalizacija njegovo pridelavo dobesedno zdesetkala. In tudi odnos ljudi do njega se je bistveno spremenil: če je bil še pred desetletji eno glavnih živil slovenske družine, so ga postopno s tega piedestala izpodrinili meso, testenine in druga živila. Tudi nekatere novodobne prehranjevalne dogme ga zato, ker spada med razhudnike, gledajo zelo postrani. Predvsem pa ljudje danes, ko govorijo o krompirju, daleč najpogosteje govorijo o pomfriju in čipsu, čeprav sta prav ta dva za današnje, fizično večinoma manj dejavne jedce bolj strup kot hrana, le redko pa o kuhanem krompirju na deset in en način, ki pa je res odlično živilo.