Je čas za decentralizacijo Slovenije?

Nekaj prek 60 občin in tri povezane urbane regije (Ljubljana, Maribor, Obalno-kraška) je zakon o lokalni samoupravi sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja nadomestil s 147 novimi občinami. Število je visoko, a je šlo za koncept upravljanja skupnih zadev od spodaj, od tam, kjer se problemi in priložnosti zaokrožene skupnosti najbolje vidijo. Ker je bilo ustanavljanje občin prvovrstno politično dejanje, je bila že takrat marsikatera ustanovljena oziroma oblikovana predvsem na podlagi političnega botrstva.

Enajst občin je bilo mestnih, toliko jih je še danes. Mestne občine imajo zaradi pomembnejše regionalne vloge in praviloma več funkcij tudi več pristojnosti. In več denarja. Dve sta na Primorskem, Koper in Nova Gorica, ki pa nista enaki kot takrat.

Prvo obdobje lokalne samouprave je bilo za primorski mestni občini precej burno. Ustanovljeni sta bili z večjim ruralnim zaledjem v svojih mejah, kar ni bilo skladno z načelom zaokroženega urbanega tkiva, o čemer je bilo takrat več - tudi formalnih - opozoril.

Kasneje se je z njima, zlasti pa s koprsko, dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na razvojni zagon v prvem obdobju. Občino v širokih mejah je ustavno sodišče spoznalo za neustavno, odločba je po trajanju neuresničitve dosegla državni rekord. Slednjič sta se obe primorski mestni občini skrčili, tudi oziroma predvsem na račun urbanih in suburbanih delov, zadržali pa sta obsežno podeželje. Takrat in zdaj “skrbita” zanj, četudi na pogled sicer prijazna solidarnost ni neposredno vgrajena v načela lokalne samouprave.

Pravzaprav nikoli ne bomo izvedeli, kako bi se razvijalo koprsko podeželje v eni ali več občinah, ki bi zaradi nižje stopnje razvitosti imele dostop do različnih državnih in evropskih skladov, o razvojnih prioritetah pa bi odločali ljudje, ki tam živijo. “Koprski paradoks” je torej v tem, da je mesto razvijalo podeželje, čeprav so bili v minulih treh desetletjih za njegov razvoj na voljo drugi vzvodi, tudi precej izdatni, do katerih pa so bile poti zaprte, saj je bilo istrsko podeželje v koprski občini na papirju zelo razvito. Brez kalkulatorja se da ugotoviti, da je precej “nepočrpanega” denarja za podeželje, predvsem za infrastrukturo, šlo v neke druge kraje, zamisli o razvoju in oživljanju mesta pa so se v preveč širokih pogledih prepogosto izgubile in zaustavile.

“Oživljanje” mesta je bilo naslonjeno na ad hoc akcije in na rastočo akademsko sfero. Zasedla je ogromno najimenitnejših ambientov, a mestu in regiji razen izjem ni dala pričakovanih refleksij in pogleda v prihodnost niti akademskega utripa. V Novi Gorici so v minulih letih tavajoče energije poskušali ujeti z Evropsko prestolnico kulture, zdaj se bodejo o tem, kaj je ostalo in čigavo je. Tako obmorsko kot mesto ob Soči nista vzpostavili nekega urbanega fluida, ki bi ju zasukal v sodobno in polnokrvno življenje regionalnih prestolnic 21. stoletja.

Kljub poskusom in načelni podpori Slovenija ni doživela regionalnega povezovanja, ki bi rešilo marsikatere upravljalske in razvojne dileme v tako imenovanem medobčinskem prostoru. Prave volje za polnokrvne regije pravzaprav nikoli ni bilo. Občinarji vedo, da bi šel nanje del pristojnosti, torej tudi financiranja, isto se zavedajo na državni ravni. Namesto decentralizacije, ki bi jo prinesla delitev vlog med občine, regije in državo, kakršno poznajo v vseh sosednjih državah, se je v Sloveniji krepila vloga centra. Razumno opredeljene lokalne, regionalne in državne funkcije bi olajšale življenje v državi, ljudem pa prihranile marsikateri sivi las in marsikatero pot. Prostorsko načrtovanje, denimo, ki je postalo svojevrsten ping-pong med vpletenimi in babilon predpisov, vreden Gilliamovega Brazila.

V precejšnji meri je najverjetneje mogoče decentralizirati tudi šolstvo. Ob univerzalnih znanjih in veščinah velja šolarje iz Istre prej seznanjati z dediščino solin kot splavarstva in glažutarstva. Obratno seveda na Štajerskem. Svet se nam namreč odpira v valovih: najprej se odstrejo koprene bliže domu, slednjič tudi v neskončnost.

Decentralizacija države ni premeščanje tajništev in fikusov, temveč sprememba upravljalskih struktur iz hierarhičnih v mrežne, vključno z drugačno razdelitvijo tako pristojnosti kot odgovornosti. Kakšna horuk akcija je za tipanje razpoloženja javnosti morda celo dobrodošla, a vendarle bi morali pričakovati celovit pristop. Selitev ministrstev in ustanov iz Ljubljane v druge kraje bi bil nadvse ustrezen ukrep, če bi bil podprt s sistemsko decentralizacijo in regionalizacijo ter z razmislekom o delovanju države in njene prebirokratiziranosti. Ministrstva bi postala vitkejša, v pregnetenih razmerjih bi več uporabljali nova orodja, zaradi spremenjenih potovalnih rutin bi bilo manj hendikepiranih, strokovnjaki bi manj stali v zastojih na zastarelih slovenskih prometnicah, kakšna ljubljanska srajca pa bi na poti v “provinco” videla, o čem so ali pa niso odločili.

V enem najbolj temeljitih regionalnih snovanj je bila “velika” Primorska zavrnjena, češ da sta Koper in Nova Gorica na preveč načinov vsaksebi. Zares pa je šlo bolj za to, kje bi bil sedež, tu ali tam. Postojna ni dišala niti Goricijanom niti Koprčanom. Na koncu tiste razprave pred kakšnima dvema desetletjema je bilo želja po regijah v Sloveniji preveč in kot še kdaj prej in kdaj kasneje je vse skupaj padlo v vodo.

V dobi bliskovito napredujočih komunikacijskih tehnologij je gotovo spet čas za čim bolj celovit razmislek o decentralizacije države, nenazadnje jo ima vlada skupaj z debirokratizacijo zapisano v svojem programu. Verjetno ni daleč dan, ko bo kak minister obenem v Ljubljani in v Novem Mestu brez da bi vedeli, kateri je pravi in kateri hologram.

V umno decentralizirani Sloveniji bi bilo za primorske kraje na čelu z istrskim in goriškim somestjem gotovo veliko priložnosti, tudi za medsebojno sodelovanje in povezovanje. Najbolj je treba izkoristiti tiste, ki ljudem omogočajo polnokrvno življenje in izpolnjevanje tako kariernih kot zasebnih pričakovanj v svojem okolju.