Je “Krst pri Savici” Francetov ali Prešernov?

A si je zastavljal vprašanja, zato je zlezel z vej na trdna tla in se iztrgal iz temin živalskega kraljestva - četudi je še zmeraj kdo obrnjen tja med opice: še najrajši kak neuk poslanec, domišljav politikant, zagrizen strankar, ki ne vidi pravih vprašanj, še manj odgovore. Na meglena vprašanja ni nikoli jasnega odgovora. Vse je odvisno od pravih vprašanj, ki si jih zastavlja človek. Novinar, če je dober, ve, da je odgovor v intervjuju zmerom takšen kot zastavljeno vprašanje.

Vprašanje, ali je “Krst pri Savici” napisal France ali Prešeren, mi je zastavil Borut Štenta, trgovski potnik iz Kopra. Takole me je presenetil s svojo natančno ugotovitvijo:

“Spoštovani g. Hočevar, v Primorskih novicah spremljam vaše prispevke o jeziku, in odločil sem se, da vam zastavim vprašanje, na katero mi do sedaj še nihče ni pametno odgovoril.

Torej: Zakaj, ko omenjamo Danteja Alighierija, vedno uporabljamo samo njegovo ime in ne priimka. Pravimo na primer: Božansko komedijo je napisal Dante, ne pa Alighieri. Obenem pa nikoli ne rečemo, da je Krst pri Savici napisal France, ampak vedno uporabljamo priimek Prešeren.

Tudi sicer se v takih primerih vedno uporablja priimek, npr.: Mussolinijev in ne Benitov fašistični režim, Pahorjeva in ne Borutova vlada itd.

Morda moje vprašanje zveni malce neumno, vendar bi res rad dobil vaš odgovor.”

Vprašanje našega prijatelja Boruta Štente, drage bralke in bralci, še zdaleč ni “malce neumno”, kot sodi sam v svoji preveliki skromnosti. Daje nam priložnost za razmislek o človekovem osebnem imenu, ki je vsakomur njegova najpomembnejša izkaznica, katera priča, da je živ in se trudi iz sebe narediti nekaj, kar bo ostalo, tudi ko ga več ne bo. Vsak se mora pač nekako imenovati. Imeti mora ime, drugače ga sploh ni. Nekoč v davnih časih ga je dobil kar po rastlini, kjer se je rodil, in so ga klicali Jasmin. Dekletom je pogosto imena poklonilo cvetje, ki lepo dehti. Od tod vse naše Rože, Rožice, Vijolice, Lilijane, Ajde, Smiljke, Brine. Ko je bil kateri od novorojenčkov šibek in so se že bali zanj, da umre, so ga skrili pod zaščitno ime kake strah vzbujajoče zverine, da je odganjala nevarno smrt. Takemu otroku so izbrali ime Vuk (po volku) ali Lev in tudi Tiger.

Kasneje pa je bilo najbolj priročno vzeti v roke pratiko in pogledati ime svetnika tisti dan, ko je otrok prišel na svet. Če ne prav tisti dan, pa dan kasneje ali prej, tisti teden ali mesec. Zato smo Slovenci od pokristjanjenja naprej vsaj po imenih, če ne v dejanjih povečini vsi svetniški. Le tu pa tam smo se ozrli po domačem izročilu in svojemu otroku izbrali ime po slovanski pratiki: Vesna, Zoran, Milica, Milena, Borut, Miroslav, Slavko, Zdravko, Miloš, Sonja, Tanja, Milorad.

Davne dni je bilo človekovo ime samo osebno in eno samo. Egipčanski faraoni so se imenovali Ramzes. Keops, Ehnaton, Kleopatra; če jih je bilo pod istim imenom več, so jim - kasneje zgodovinarji - dodajali številke: na primer Ramzes II. Tudi v svetem pismu so imena le osebna, ne rodovna ali rodbinska: Mojzes, Jezus (Kristus ni priimek, je le v grščino prevedeni judovski Maziljeni), Jakob, Izaija, Juda, Pavel, Samson in Dalila, Judita in Holofernes. Ko je bilo ljudi z enakimi imeni več, so vsakemu dodali kraj, od koder je izhajal: Jezus iz Nazareta; Juda pa iz Karijota (zato Iškarijot, kar pa še ni priimek).

Pustimo ob strani ugibanje, kako so otroke poimenovali Indijci in Kitajci, ki niso očetje evropske misli in kulture, in ostanimo v Sredozemlju, pri Grkih in Rimljanih, ki to so. Tudi Grki so bili le enoimenci, brez priimkov, ali kvečjemu z dodatkom kraja, kjer je bil kdo rojen. Imenovali so se: Homer, Aristotel, Sofoklej, Evripid, Sokrat, Solon.

Rimljani - in za njimi vsi evropski narodi - pa začnejo osebna imena točneje opredeljevati, in sicer tako, da jim dodajo še rodovna, rodbinska, plemiška, družinska, hišna in podobna določila. Rim dobi zato sestavljena imena: Gaj Julij Cezar (kratko Cezar), Mark Tulij Cicero (Cicero), Gaj Julij Cezar Oktavijan Avgust (cesar Avgust). Do čudaštva pa so táko označevanje oseb razvile evropske plemiške družine, ki so za navedbo vseh delov svojih kilometrskih imen potrebovale celo po tri vrstice in več na listu. Vendar se je pri večini evropskih narodov ustalilo preprostejše poimenovanje oseb: samo z osebnim imenom in rodbinskim imenom (ime in priimek). Z drobnimi razlikami seveda, ki so pri vsakem narodu nekoliko posebne. In z upoštevanjem birokratskega pravila, da je pri uradnih navedbah priimek bolj pomemben od imena, pri zasebnih (navedbah) pa ime; in da se pri označevanju lastnine uradno zmerom uporablja le priimek. Torej Prešernov, ne Francetov Krst pri Savici.

Pa vendar nam je nekaj od prastarega ostalo. Ker smo zmerom rekli: Homerjev ep, Aristotelova etika, Janezov evangelij, Jezusovi nauki, smo ta način ohranili še za Dantejevo Božansko komedijo, čeprav bi po pravilih morali zapisati, da je Alighierijeva.

A kako je danes, ko je marsikaj pomešano, zamešano in zmešano, globalizirano, univerzalizirano, EMŠO-izirano, kodirano, PIN-irano, cifrirano, se pravi stlačeno v številke? Prvi je najbrž človeka izničil v številko Hitler - v koncentracijskih taboriščih. A o tem kdaj drugič v drugačni povezavi.

Prijatelj Borut Štenta, hvala za vprašanje. Drage bralke in bralci, vse lepo pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR