Je letošnja politična jesen bolj vroča?

Slovenski reflektorji se kot po gledališkem odru sprehajajo po svetovnih problemih, zdaj okrcamo te, zdaj one, povedali smo tudi, da bomo svetovno javnost svarili pred poplavami.

Če bo Marta Kos potrjena in bo komisarka za širitev EU, bodo naši reflektorji prečesavali Zahodni Balkan, pa Ukrajino in Gruzijo. Komisarski kabinet za širitev se slovenski vladi zdi pohvala, kaj pa naj bi rekli drugega, v resnici pa gre za izjemno nehvaležno pozicijo, v kateri komisarka ne bo sprejemala nobenih ključnih odločitev, kljub temu pa bo na radarju vseh strani, tako proevropskih sil kot evroskeptikov v državah kandidatkah. Jasno je, da bo v očeh politikov in medijev iz držav kandidatk kriva za vsako zamudo ali fige v bruseljskih žepih. Zato bo morala imeti trdo kožo, z njo pa tudi mi, ko nam bodo z zaslonov padali vici o Slovencih. Glede na dosedanje izkušnje ni težko napovedati, da bodo napredovanja v približevanju in nova članstva v EU zasluga posameznih držav in predsednice komisije, vse ostalo, tudi morebitni molk Evrope, pa zadeve Marte Kos (in Slovenije). Pri čemer je veliko vprašanje, ali je EU v ustrezni ekonomski, politični in ne nazadnje varnostno-obrambni kondiciji, da sprejme v povezavo denimo Ukrajino ali pa države Zahodnega Balkana.

Elektro tehnokrati so nas že dali na prvo preizkušnjo, ko državljani, pa ne le upokojenci, hodijo po stanovanju s štoparico in s tresočo roko prižigajo električne aparate.

Notranje nezaupanje v EU in njenemu delovanju državljani zlahka vidimo po zapiranju meja. Nemčija se je (spet) odločila za mejne kontrole, na meji z Italijo so te za slovenska osebna vozila sicer ohlapnejše, lahko pa se zgodi, da začnejo pregledovati vsak dokument in spet bodo tu kolone. Ko bo Avstrija oblikovala kabinet po nedavnih volitvah, se bo proti jugu gotovo bolj zaprla. Če se res obeta nov begunski val z Bližnjega Vzhoda, kar je nekako logično, saj se vojna zaostruje, je videti, da zna veliko beguncev, ki bodo prišli po tako imenovani balkanski poti, obtičati v Sloveniji, četudi bodo želel na zahod, a bo šlo prek zaprtih meja bolj težko. Načelna skrb za begunce in pošiljanje takšne in drugačne pomoči v oddaljene kraje je eno, njihov sprejem tukaj pa nekaj drugega. Ne le logistično, tudi varnostno. Težko je verjeti, da so slovenske varnostne sile pripravljene na kakšen begunski kamp z več sto, morda celo tisoč ljudmi, ko ne uspejo obvladati nekaj razgretih “svobodnjakov” na podeželju na Dolenjskem.

Po dolgih počitnicah in velikih športnih in navijaških dosežkih je prišla, kot tako rekoč vsako leto, vroča politična jesen. Najprej je odneslo komisarsko kandidaturo Tomaža Vesela, kar je že skorajda pozabljeno, potem so iskali ministre in eno od ključnih vlog (spet) zaupali poslancu. Po eni strani ni slabo, da bo obrambni minister iz prvega političnega ešalona okrog premierja, po drugi pa imenovanje lahko razumemo tudi kot nemoč poiskati nekoga z vpogledom v strukturo zapletenega ministrstva ali pa celo kot nepripravljenost kogar koli da stopi v zelo velike čevlje. Oficirjev je več kot vojakov, kar je paradoks, pred ministrstvom in vlado pa je izpolnjevanje obljub do tako imenovanih obrambnih partnerjev iz Nato in oboroževalne industrije o nakupu vojaške opreme. Za javnost, verjetno niti za vladi najbolj naklonjen del civilne družbe, v dilemi maslo ali topovi ni velike dileme.

Sicer pa Slovenijo in njene državljane čaka kar nekaj drugih velikih dilem. Odločiti se bo treba o energiji. Alternativa novim elektrarnam je nestabilen, zlasti cenovno, trg električne energije, (pre)visoke cene pa znajo privesti v situacijo, ko bodo ljudje zapirali radiatorje in si doma oblačili bunde. Elektro tehnokrati so nas že dali na prvo preizkušnjo, ko državljani, pa ne le upokojenci, hodijo po stanovanju s štoparico in s tresočo roko prižigajo električne aparate. Da je vse skupaj zelo enostavno in logično, so rekli in se čudili, kako da ne razumemo.

Odločiti se bo treba še o marsičem. O prometu denimo, ki duši državo in jo bo spet in spet. O tem, kaj bo, ko slovenske tovarne ne bodo delale več za nemško avtomobilsko industrijo, pa o tako bazičnih vprašanjih, kot je pridelava hrane, ki nam, kot še marsikaj, ne gre od rok.

Reflektorje je treba usmeriti na tukajšnje probleme. Ti so naši in ti tarejo naše ljudi. Manj bo domačih tegob, lažje se bomo soočali s problemi in težavami drugih in lažje bomo solidarni z njimi. Koncept odprte evropske in svetovne družbe je na veliki preizkušnji. To ne pomeni, da se je treba takoj zapreti v lastno dolino, je pa treba razumeti, da problemi so in da jih bo treba rešiti.