Je ljudstvo še suvereno?

Torej vsega, kar Evropska centralna banka skupaj z Mednarodnim denarnim skladom zdaj zahtevata od Italije. V parlamentu je sicer izgubil večino, a tudi tu so ozadja nejasna. Zakaj so ga iznenada, kar čez noč zapustili najzvestejši? Bilo je, kot da bi nevidna sila zunaj Italije in verjetno tudi zunaj Evrope Berlusconija obsodila na politično smrt.

Liberalec “cavaliere” je moral oditi, da bi v Italiji odprl pot liberalnim spremembam. Kot da bi skrivni, skrivnostni režiser snemal film z vnaprej znanim razpletom. Zdaj govorijo o ekonomistu in bivšem članu Evropske komisije Mariu Montiju kot najverjetnejšem mandatarju za sestavo vlade narodne enotnosti, z dvema podpredsednikoma, Giannijem (desnica) in Enricom Letto (levica). Torej nekakšen zapozneli zgodovinski kompromis pod taktirko mednarodnega finančnega kapitala, v obdobju, ko ni več “komunistične nevarnosti”. Ta začasna ali tehnična vlada bo imela sila kratek rok trajanja. Živela bo samo toliko, da bo parlament, izvoljen leta 2008, sprejel vse reforme, ki jih od Italije terjata finančni vrh Evropske unije in Mednarodni denarni sklad, v zadnji instanci pa zlasti ZDA. Na Apeninskem polotoku naj bi torej vajeti v roke prijeli nepolitični tehniki, torej tisti, ki bodo skrbeli, da bo dobro naoljeni družbeni stroj neovirano “stekel”. Hm, kako bi lahko imenovali takšno vlado? Oktroirana? Vsiljena? V vsakem primeru so izvoljeni politiki odstavljeni, odrinjeni. V takšnih primerih običajno govorimo o državnem udaru.

Pravijo, da naj bi bile neoliberalne reforme nujne, sicer bo Italija bankrotirala, stopila na grško (portugalsko, irsko) pot. Sprejela naj bi nepopularne ukrepe, ki bodo kapitalu olajšali razmere, delavcem pa življenje otežili: privatizacijo državnega premoženja, večjo fleksibilnost delovne sile (torej možnost lažjega odpuščanja delavcev), podaljšanje delovne dobe do 67. leta starosti, zmanjšanje pogajalske moči sindikatov, skrčenje socialne države. Ti ukrepi naj ne bi veljali samo za Italijo in Grčijo, ampak za vse “finančno nesolidne”, socialno preveč razsipne države, skratka za vso socialno Evropo, in seveda tudi za Slovenijo.

V italijanskem (in grškem) primeru lahko torej govorimo o začasnem (ali celo trajnem) suspenzu demokracije, o politični razlastitvi državljanov, o okrnjeni demokraciji, o diktaturi kapitala. Berlusconi bi sam težko izpeljal tovrstne reforme, saj si je z nespametnimi potezami zapravil obilno parlamentarno večino, ki jo je dobil na volitvah pred tremi leti. Predvsem je trmoglavil pri sprejemanju ukrepov, ki naj bi reševale predvsem njegove osebne probleme. Zapletel se je v zanke, ki so mu preprečevale, da bi se lahko ukvarjal z bistvenimi problemi razvoja in rasti. Na koncu je bil obseden zgolj s tem, kako bi z zadostnim številom poslanskih glasov preživela do konca redne zakonodajne dobe. Verjetno bi mu to tudi uspelo, če se ne bi vmešal mednarodni kapital s svojima glasnikoma nemško-francoskim dvojcem Merkel-Sarkozy. Tako se je z Berlusconijevim padcem končala druga italijanska republika, ki se je rodila prav z njegovim vstopom v politiko leta 1994.

O njem si lahko mislimo vse najslabše, vendar je Berlusconi v politiko vnesel nov pristop, novo metodo. Predvsem je iz politike naredil medijski spektakel, jo iz sivih parlamentarnih dvoran preselil v televizijske studije, iz svojega podjetja Mediaset naredil novo politično stranko, sebe pa ustoličil za absolutnega medijskega, političnega liderja, ki je neposredno, s televizijskih zaslonov nagovarjal Italijane. Z eno samo potezo je pometel še s tistimi strankami, ki so preživele konec prve republike.

Italijanska levica še do danes ni uspela ugotoviti, kaj se je pravzaprav spremenilo, kaj je obsedlo večino Italijanov, da so sledili sladkim obljubam medijskega mogotca. Iz tega (samo)spraševanja se je rodilo na tisoče knjig in študij, sto tisoč časopisnih člankov. Brez haska. Ni bilo junaka, ki bi ugotovil, kje tiči skrivnost Berlusconijevega uspeha.

Zdaj pa bodo pisali knjige in objavljali študije o tem, zakaj je prišlo do Berlusconijevega naglega zatona. Je bila Berlusconijeva druga republika napoved konca klasične parlamentarne demokracije? Zadnji vzdihljaj republike, utemeljene na ljudski suverenosti? Je vitez, zdaj žalostnega obraza, na široko odprl vrata globalni finančni oblasti, ki se rojeva v multinacionalkah brez domovine? Je to vstop Negrijevega Imperija v svetišče nacionalnih suverenosti in nacionalnih demokracij? Kdo bi vedel!

Dejstvo je, da je finančni imperij Grkom prepovedal referendum in jim tako odvzel suverenost. Grki niso več gospodarji svoje lastne domovine. Italijani bodo to suverenost kmalu izgubili, z Montijem, Alfanom ali kom tretjim na čelu vlade. Predčasne volitve v Italiji zagotovo bodo, vendar se zdi, da bodo le farsa, tako kot bodo decembrske volitve pri nas. Italijani bodo izbirali samo med strankami, ki sprejemajo finančni diktat mednarodnega kapitala. Tako kot mi, ali Grki ali Hrvati. Kdo danes sploh nasprotuje mednarodnemu finančnemu kapitalu, razen obrobnih, skrajno eksotičnih političnih formacij? Nihče. Torej?

ROBERT ŠKRLJ