Je prav zapisati: “Imaš kaj za povedati?”

A ker je jezik najpopolnejše orodje, ki človeka povezuje s soljudmi, se v tem odnosu do jezika, nespoštljivem ali bolj spoštljivem, razodeva tudi slehernikov odnos do sočloveka: do brata, matere, soseda ... do ogroženega, revnega, bolnega ... do grbavca in šepavca ... V odnosu do jezika se torej kaže tudi odnos do sočloveka.

To neprijetno, a neštetokrat skoz zgodovino narodov potrjeno resnico sem vam, drage bralke in spoštovani bralci, končno vendarle dolžan poudariti in izpostaviti v svetlo luč - “po toliko nezgodah” (post tot discrimina rerum), kot je pred dvema tisočletjema dejal Vergil, največji rimski pesnik. Se pravi: po neštetih vaših pismih, vzklikih, klicih na pomoč in ogorčenih pozivih proti kvarjenju slovenskega jezika v javni rabi, na televiziji, po radiu, v parlamentu, v govorih politikov ... in še in še.

Zvečine ste prepričani, da tak popačen jezik vsi omenjeni, a poleg njih še mnogi drugi, pišejo in govorijo iz neznanja, to je zato, ker ne poznajo jasnih slovničnih in pravopisnih določil.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Ampak ni povsem tako. Človek zmeraj piše in govori tako, kot je ubran in naravnan on sam v notranjosti. Sovražno naravnani razpravljavci bruhajo grde izraze in poudarke, prijazno ubrani izbirajo prijazne misli in besede. Vsakdo govori in piše pač tako, kot ceni ali podcenjuje sogovornika in bralca, na katera se obrača in ju nagovarja. Zmeraj skladno s svojo notranjo omiko in oliko. Marsikatero pričo bi lahko navedli iz književnosti, tako domače kakor tuje, ki nam potrjuje to resnico. Ivan Cankar in Prežihov Voranc na primer, tako so rekli, nista zgledno obvladovala slovničnih pravil in pravopisnih tudi ne, a sta napisala množico jezikovno popolnih del, ker sta spoštovala in cenila soljudi (Slovence), za katere sta ustvarjala. Torej nas govorci z rokomavharskim jezikom ne cenijo visoko.

Poslanec, ki v svoj javni govor brez zardevanja vriva rekla in besede iz narečja ali iz podpodja, to je od zapitega omizja in iz straniščne poezije, žali vse, ki ga poslušajo in gledajo. “Pa jih ni niti sram! Da pride kaj takega iz ust izobraženca, je sramota tudi za televizijo, ki vse to prenaša,” ste mi zapisali. Slab javni jezik, ob katerem se marsikdo ne počuti dobro, ni le plod nepoznavanja slovnice in pravopisa, ampak tudi in predvsem posledica podcenjujočega odnosa do ljudi, ki smo ga prisiljeni trpeti.

Bralka Irena iz Izole, ki pravi, da rada prebira Minuto in je vesela, ker je ta spet oživela na straneh 7. vala, se ni mogla zadržati, da ne bi opozorila na take primere slabega jezika v javni rabi. Zapisala je: “Spoštovani profesor Jože, ne morem si pomagati, da vam ne bi sporočila nekaj zadnje dni opaženih napak za obravnavo v naši Minuti, ki smo jo hvala bogu vendarle dočakali.

1. Ali je pravilno, kar večkrat slišim: 'Ali ima še kdo kaj za povedati?' A ni bolje reči: povedati?

2. V slabo voljo me spravlja, ker v televizijskih oddajah vse preveč pačijo naš jezik. Kot da je jezik nekaj kar tako, kar opraviš z levo roko. Na primer: 'Rekel je, da to ne verjame' ... 'Ne bi vedel odgovoriti, ne morem verjet, grem pogledati' … Menim, da bi vsi poslanci morali bolj paziti na izražanje, da ne bi govorili 'bomo vidl ... naujo (ne bodo)' … in po gostilniško: 'jebiga'.

3. Motijo me nepojasnjene na novo skovane kratice. Vprašam vas, ali ne velja pravilo, da mora napovedovalec kratico prebrati s celimi besedami, sicer bi poslušalci morali imeti pri sebi seznam kratic, če bi hoteli kaj razumeti.

4. Všeč mi je beseda dlakocepec, zato me zanima, kako se je rodila, ker dlaka je dlaka, cepec pa je cepec. Ali je ta beseda zaničljiva?

Vem, da boste dobili poln koš vprašanj, zato se ustavim. Obilo moči in vedrine v vaših razlagah! Lep pozdrav, zvesta spremljevalka vaših člankov Irena iz Izole.

Nejevoljo Izolanke Irene zaradi “kletvice” in govorjenja v narečju pustimo zdaj ob strani in si razložimo, kako se izogniti jezikovnim napakam, ki jih je navedla.

1. “Ali ima še kdo kaj za povedati?”- Tu gre za nepravilno rabo predloga “za”. Knjižna slovenščina predloge postavlja pred samostalnike, ne pred glagolske nedoločnike: torej “pripravljam se za govor”, ne pa “pripravljam se za govoriti”. Predlog “za” smo začeli postavljati pred nedoločnik po drugih jezikih, največ po avstrijski nemščini, ki je bila skoz več stoletij naš državni jezik. Tako rabo poznajo tudi naša narečja, a ni bila sprejeta v knjižni jezik. Prav je torej zapisati: “Ali ima še kdo kaj povedati? Ali ima še kdo kaj za razpravo?” In podobno.

2. “Rekel je, da to ne verjame ... Ne bi vedel odgovoriti, ne morem verjet, grem pogledati.” - Pravilno je samo: Rekel je, da tega ne verjame ... Ne bi znal odgovoriti, ne morem verjeti, grem pogledat. Tudi nekatere teh napak so se k nam vselile iz tujih jezikov, kjer na primer ne poznajo pravila, da mora biti predmet ob zanikanem povedku v drugem sklonu: “To verjamem, tega ne verjamem.” Slovenščina tudi dobro loči nedoločnik in namenilnik: “Od tu ne morem videti, kaj se plete za vogalom, grem pogledat.”

3. Na novo skovane kratice. - O kraticah kratko. Z njimi so težave, a so nujne (kratice, ne težave). Težavam se izogibamo tako, da kratice v zapisu pri prvi uporabi izpišemo, v poročilih pa izgovorimo s celimi besedami. Kako bi drugače vedeli, kaj pomeni kratica IS: Izvršni svet ali Islamic State (Islamska država)?

4. Od kod beseda dlakocepec? - Ta beseda ni nastala iz dlake in cepca, temveč iz dlake in glagola cepiti: dlako cepiti > dlakocepiti. Ta glagol je prvotno pomenil klati les na cepce (manjše dele). S takim daljšim cepcem ali dvema povezanima (krajši na daljšem) smo Slovani morda tisoč let mlatili žito. Zato besedo cepec (orodje) poznajo skoraj vsi slovanski jeziki. Mlatič, ki je nerodno mlatil, je kaj hitro udaril po sosedu, somlatiču. Ta je zatulil ne samo od bolečine, ampak tudi na nerodneža: “Ne bodi no tak cepec, tolci slamo, ne po meni!”

In dlakocepec? Ta je zoprn natančnež, ki ne samo da išče dlako v jajcu, ampak jo, četudi je ne najde, še nadalje cepi, cepi, cepi, dokler mu ne zmanjka dlake in ostane le še cepec. V našem parlamentu je takih dlakocepcev več kot pol nastopajočih. A kaj hočemo, ko pa proti cepcem, slepcem, tepcem, bebcem tudi demokracija ni še iznašla zdravila.

Kot vidite, predrage bralke in dragi bralci, ima Irena iz Izole v celoti prav. Moti se samo, ko pravi, da bom od vas dobil poln koš vprašanj. Koš je še prazen! Napolnite ga z jezikovnimi vprašanji! Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR