Je slovensko hlapčevanje samo greh preteklosti?

Slovenija je namreč kot zrcalo - a izbočeno, fiziki mu pravijo konveksno, ki žarke razpošilja vsakega v svojo smer, ne vbočeno, konkavno, ki žarke zbira in združuje v snop luči. Vsako našo pokrajino njena zemljepisna lega vleče v drugo stran: Prekmurje in Prekmurce v ravninsko Panonijo, Koroško in Korošce v karantanske Alpe, Primorsko in Primorce proti Italiji, Istra in Istrani so pa tako in tako več kot 500 let služili Benečanom in njihovemu dožu. Samo ljubljanski kotel med Krimom, Kamnikom in Kranjem je z bližnjim delom Štajerske, kosom Dolenjske in z Notranjsko osredinjen v svojem jedru; ta nikamor ne beži, ker je samozadosten, samozavesten, z večvrednostnim počutjem velikega brata.

Pa vendar nas - pokrajince Korošce, Štajerce, Prekmurce, Prleke, Gorenjce, Notranjce, Dolenjce, Rovtarje, Posočane, Vipavce, Kraševce, Istrane, Postojnčane, Brkince, Bistričane - nekaj povezuje, da se ne porazgubimo vsak v svojo smer. Kaj nas utrjuje v zavesti, da smo narod, ki ga sestavljajo vsi Slovenci, tako katoliki kot protestanti, verni in neverni, liberalci in klerikalci, izdajalci naroda in njegovi brambovci, partizani in domobranci, revni in bogati, kradljivci in okradeni, brezpravni delavci in izkoriščevalci, volilci, voljeni, izvoljeni komolčarji in neizvoljeni ostali? Kaj nas navdihuje, da se čutimo Slovence?

Odgovorov je gotovo več. Ker smo Slovenci iznajdljivi in prepirljivi, bi vsak takoj našel zase najbolj pravega in ga branil. Ustoličil bi še svojo obrambno stranko Jest 'mam prov. Eni bi se zaklinjali, da je taka vez država, ki jo, mlado skorumpiranko, povzdigujemo v nebo. Drugi bi prisegali, da je to podalpska pol krščanska pol poganska kultura. Tretji bi se oprijeli česa tretjega. Ali pa ničesar in mlahavo tonili v morju tujstva.

A zelo zanesljiv bi bil odgovor, da nas je reševal naš jezik, ohranjen v narodnih pesmih, v naših narečjih, v pogovornem jeziku, predvsem pa v knjižnem jeziku. V tem je zapisano vse, kar smo mislili in čutili od protestantskih piscev prek Vodnika, Prešerna, Cankarja, Župančiča, Kosovela, Kocbeka, Kardelja do današnjih dni. Kljub temu da je naše največje bogastvo in rešilni pas, pa dandanes naš odnos do njega ni zmerom skladen s to njegovo vlogo. Ker je orodje za sporazumevanje vseh Slovencev, ne moremo na primer vanj kar tako vnašati oblik iz narečij ali tujega jezika. Vendar prav to počnemo.

Bogo Nešić iz Ljubljane, strojni inženir, inšpektor parnih kotlov, mi piše: “Vaš jezikovni kotiček je velike hvale vreden. Glede na izredno zahtevno in pomembno delo, ki ga opravljate, si zaslužite občudovanje in spoštovanje. Pojasnite mi, prosim, zakaj nas zaboli uho, ko slišimo na primer:

- 'To me osebno prizadane,' govorijo dr. Cerar, dr. Pirnat, pa še marsikdo, da o Plestenjaku, ki ga 'ljubezen zadane', niti ne govorim.

- Ljubljansko Letališče Jožeta Pučnika in mariborsko Letališče Edvard Rusjan. Kaj je prav?

Hvala za odgovor.”

Oblika “zadanem” je napačna. Glagol se pravilno glasi samo takole: nedoločnik zadeti; sedanji čas zadenem, zadeneš, zadene; opisni deležnik preteklega časa zadel; in še trpni deležnik: zadet. Lahko dodamo še glagolnik: zadetje; in samostalnik: zadetek.

Glagol izvira iz indoevropskega korena *dhei, iz katerega izhajajo besede: theos (gr.), deus (lat.), dio (it.), dej (sl.), ki vse pomenijo isto kot naš bog. Zlog *dhei pomeni položiti, zložiti eno na drugo. Ta pomen je ohranjen v glagolih deti, denem, devati, devam, v samostalnikih delo, delavec, delavnik, dejavnik itd.

Ker v vseh teh besedah srečujemo zlog “de”, nikjer pa “da”, so pri tem glagolu pravilne samo oblike: zadenem, prizadenem, zadet, zadetek itd., nikakor pa ne oblike zadanem, prizadanem, zadat, zadatek. Oblike z a-jem (zadanem) so poznane v pogovorno-narečnih govoricah Ljubljane in njene okolice. Vendar kljub temu, da ljubljanščino govori dosti več ljudi kot katero koli drugo narečje, niso primerne, sploh pa ne dovoljene za knjižni jezik, ki je jezik vseh Slovencev, ne pa sluga enega narečja.

Pri imenih za obe letališči gre za podobno nasilje nad našim jezikom kot pri glagolu zadeti. Kadar v slovenščini damo ustanovi ime po osebi, imamo dve možnosti: ali ustanovo poimenujemo s pridevnikom iz priimka: Stefanov inštitut; ali pa pokličemo na pomoč drugi sklon imena in priimka: Inštitut Jožefa Stefana. Če se pri tem zgledujemo po italijanskih, angleških, nemških in drugih takih poimenovanjih, grešimo zoper dušo našega jezika. Takih grehov bi lahko našli kar nekaj, in vsi pričajo o našem nepohvalnem hlapčevanju tujcem tam, kjer je najmanj potrebno, v jeziku. Tako smo dobili uradna imena: Gledališče Tartini, Pomorski muzej »Sergej Mašera«, Inšturut Jožef Stefan, palača Lanthieri, Pevski zbor Vinko Vodopivec itd. Nobeno teh imen ni sestavljeno po pravilih našega jezika.

Pa tujci, ali vzamejo kaj od našega jezika? Celo Novak Đoković. ki je v tenisu premagal vse najboljše angleške, španske, šicarske, ameriške in druge mojstre in je v tenisu številka ena a s črtico, si ne zasluži, da bi ga lordi zapisali po jugoslovansko Đoković. Pri njih je zmerom Dokovic ali Dokovich, čeprav sta črki Đ in ć sestavni del latinice, ki jo mistri priznavajo za svojo edino najbolj pravo abecedo.

Bi smeli reči, da je slovensko hlapčevanje samo greh preteklosti in ne več sedanjosti?

JOŽE HOČEVAR