Jezik je občutljiv za sleherno spremembo

Po dokaz, da je to res, ni treba daleč v zgodovino, dovolj se je ozreti po sedanjosti in se ustaviti pri današnjem najpomembnejšem izumu - računalniku. Le drobceno napako zagrešimo zoper njega, pa se nam ustavi, da ne vemo več kako - ne kod ne kam.

Pri tehnični iznajdbi, stroju, izumu, orodju ali elektronskem aparatu se popolnost, z njo pa tudi zapletenost, veča skladno s številom njihovih sestavnih delov: več imajo sestavin, hitreje in odličneje delujejo. Arhimedov vzvod, o katerem pravijo, da je prvi stroj, ki ga je izumil človek, je preprost, ker ima le tri sestavne dele: krajši konec, daljši konec in oporo. Računalnik pa je zapleten in neprimerno bolj popoln, saj ga sestavlja množica enot.

Če je že mrtev stroj občutljiv za malenkostno spremembo, kako je šele za to občutljiv jezik. Ta ni mrtev tehnični izum slovničarjev, ampak je živ organizem, star več tisoč let, ki ga znanstveniki lahko le preučujejo in ugotavljajo (ne predpisujejo) njegove zakonitosti.

Jezik svojega bogastva in globokega pomena ne črpa le iz zakladnice besed, ki jih premore, temveč tudi - in predvsem - iz njihovih pravilnih medsebojnih povezav. Prešeren je uporabljal malo besed, vendar imajo te zelo globok pomen, ker pesnik nobene ni zapisal v prazno: vsaka nosi poln pomen in stoji na pravem mestu. Pravi čudež: malo besed, dosti klenih misli.

Govorci (tudi blebetači) v našem parlamentu pa izgovorijo množico besed, a te ne nosijo globokega pomena, ker se nizajo v prazno in niso vse postavljene na pravo mesto. Kot da so zakleti, žlobudrači: dosti besed, malo klenih misli.

Spoštovane bralke in bralci, kje je vzrok za to? Skrit je ne samo v naglavnih, to je velikih jezikovnih grehih: da narobe sklanjamo, uporabljamo množino, ko bi morali dvojino itd. Skrit je tudi v majhnih spodrsljajih, ki jih srečamo povsod, če le odpremo radio, poslušamo oblastnike v strankah ali beremo naslove v časopisih. Vendar je meja med večjimi in manjšimi spodrsljaji tanka, včasih komaj vidna.

Poskušajmo prepoznati to komaj vidno mejo ob razmisleku o vprašanjih, ki jih je poslala zvesta bralka Jožica iz Kopra:

“Saj bi se vam že prej oglasila, a sem dala prednost drugim spraševalcem. Ker ste pa zadnjo Minuto tako lepo zaključili z željo, naj vam pošljemo nova vprašanja, sem se odločila, da vam jih naštejem nekaj. Večinoma iz časopisov:

1. Pišejo: 'Padel je v nezavest.' Razložite, kaj je bolj pravilno: je omedlel, je izgubil zavest ali je padel v nezavest.

2. Ob novici, da je soseda zadela kap, me je šolar vprašal, zakaj se ni umaknil. Je kakšen boljši izraz kot 'zadela kap'?

3. Kaj za interpelacijo res nimamo domačega izraza?

4. V neki radijski oddaji se je vseskozi pojavljal 'itak'. Od kod ta itak?

5. 'Umetnik je umrl za rakom.' Po tem zapisu je možno sklepati, da je najprej umrl rak, potem pa umetnik. In tudi: 'Umrl je v prometni nesreči.' Je tu 'umreti' tu na pravem mestu?

6. Ministrstvo za zdravje? A ni boljše: Ministrstvo za zdravstvo?

To so vprašanja, ki zanimajo ljudi okoli mene. Menim, da jim je vredno nameniti eno Minuto. Lahko podpišete mene, raje pa bi videla, da namesto mene navedete Jožico iz okolice Kopra, mojo prijateljico, saj sva obe vaši zvesti bralki.

Ponosna na našo Minuto vas prisrčno pozdravljam. Vesela sem, ker upoštevate mnenja svojih bralcev!”

1. Frazo, da je kdo padel v nezavest, smo prevedli iz nemščine, kjer “gefallen” pomeni padel. Na fronti je vojak padel (je bil ubit) in na izpiti je učenec padel (izpita ni opravil). Čeprav je “padel v nezavest” že stoletja v rabi, nam še zmerom ne zveni povsem domače. Zato je lepše reči: omedlel je ali izgubil je zavest. Toda prav je reči, da je padel po stopnicah. - Ste začutili tanko mejo med bolj in manj pravilnim?

2. Tudi fraza, da je koga zadela kap, je povzeta iz nemščine, kjer “getroffen” pove isto kot naš deležnik: zadèl, zadela, zadelo. Tudi ta opis nam kljub dolgoletni rabi ne zveni povsem domače. Zato rajši rečemo: kap ga je, od (ali zaradi) kapi je umrl; šolar je lahko hudomušno vprašal, zakaj se sosed ni umaknil, da ga ne bi zadela kap. - So zdaj obrisi tanke meje že bolj jasni?

3. Namesto da bi uporabili tujko interpelacija, ki pomeni medklic ali poseg v besedo sogovorniku, raje rečemo poslansko vprašanje. Ker pa gre za strokovni pravniški izraz, te tujke ne slovenimo za vsako ceno. - Pri tujkah nam je tanka meja povsem jasna.

4. Prislov “itak” je domačega izvora, čeprav zveni po vseslovansko. Nastal je iz veznika i(n), povezanega s prislovom tak(o): itak, tako in tako. - Tu tanke meje ni potrebno iskati, ker je ni.

5. Predlog “za” v opisu, da je kdo umrl za rakom, je povzet po nemškem predlogu “nach”; zato se nam še zmerom zdi malo manj domač. Bolj domače nam zveni, če rečemo, da je kdo umrl zaradi raka ali od raka. A v medicinski stroki skoraj zmerom pišejo, da je bolnik umrl za rakom. Zato predloga “za” v tej zvezi ne preganjano, saj se zdi povsem primeren.

Ni pa jezikovno primerno, kadar radio poroča, da je v prometni nesreči umrl pešec. Ko rečemo, da je kdo umrl, pomeni, da je umrl naravne smrti. V prometni nesreči pa človek izgubi življenje, se smrtno ponesreči, je žrtev nezgode itd. - Tu tanka meja med pravilnim in nepravilnim ni več tanka, ampak že debela in od daleč vidna.

6. Tudi pri vprašanju, ali ministrstvo za zdravje ali ministrstvo za zdravstvo, je pomenska meja jasna. Prav bi bilo le: ministrstvo za zdravstvo, uradno pa imamo ministrstvo za zdravje. Zakaj? O tem kdaj drugič.

Spoštovane bralke in bralci, pošiljajte mi nova vprašanja. Minuta je bolj zanimiva le ob vašem sodelovanju. Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR