Jezik je vrednota, naša najmočnejša vez
Vrednoto je težko opredeliti, a poskusimo. Je nevidna sila, ki posameznike druži v trdno skupnost. Vendar je kot cilj, h kateremu je človek usmerjen in potuje proti njemu, a ga nikdar ne doseže. Je kot zdravje, ki ga vsako živo bitje brani, hrani, utrjuje, a nikoli zdravje ni tako popolno, da ne bi moglo biti boljše. Vrednota je vodilo, brez katerega življenje v skupnosti ni možno: skupnost brez vrednot razpade v čredo nepovezanih pohlepnežev.
Tak cilj, vrednoto, so imeli v mislih stari Grki, ko so ustvarjali demokracijo, “ljudovlado”, kasnejšo ljudsko oblast, parlamentarno demokracijo, pa še kako drugače so jo revolucionarji imenovali in krvaveli zanjo. Želeli so od vseh nepovezanih posameznikov, od ljudstva (grško demos), izvedeti, kaj je tisto skupno dobro, ki lahko postane cilj, h kateremu naj se usmerijo in razvijajo država, narod, družba. Težak pa je odgovor na vprašanje, ali smo že blizu tega dobra - in ali ga politiki sploh hočejo odkriti.
Podoben cilj je prav gotovo vgrajen tudi v naš knjižni jezik, saj drugače ne bi imel moči, da bi nastal in se ohranjal skoz stoletja od prve Trubarjeve knjige, ki je izšla leta 1550. V jeziku je utelešena vrednota, kakršno so Grki videli na primer v demokraciji. Vrednota, ki nas je v preteklosti povezovala in ohranjala kot narod, kljub temu da nismo bili še združeni v svoji lastni, samostojni državi. Jezik nas bolj kot katera koli druga sila povezuje tudi danes, ko imamo svojo državo. Nobena vojska - ne ideologija, vera ali politična modrost - nas ni tako uspešno kakor jezik ohranjala in branila skozi trdo zgodovino. Jezik nas je ubranil in ohranil.
A kljub temu ga dandanes, ko bi mu morali izkazati hvaležnost vsaj zato, ker nas je branil v preteklih časih, ne varujemo in ne negujemo kot punčico v očesu. Včasih pišemo in govorimo tak brezupen jezik - oh, kopriva bi pozebla, če bi nas poslušala.
Na ta dejstva me je opozoril bralec Marijan, spoštovane bralke in bralci, ki ga tukaj le povzemam. Ker želi, da izdam samo njegovo ime, naj ostane Marijan, kot se je predstavil v pismu, zaskrbljenem za (z njegovimi besedami) “naš lepi knjižni jezik, ki ga vedno bolj pustošimo in po njem drekamo”. Tako mi piše:
“Vedno rad preberem vaše odgovore na vprašanja, ki vam jih pošiljamo mi bralci. Zdaj sem se še jaz odločil, da vam zastavim dve. Vesel bom, če mi boste odgovorili. Gotovo bo vaša razlaga zanimiva tudi drugim bralcem. Že dolgo opažam, da v časopisih zanemarjajo naš knjižni jezik in pišejo v nasprotju s tistim, kar so se učili v šoli. Ne bom našteval tujk, ki jih je zadnje čase vedno več v vsakem članku. Prosim, pojasnite nam samo naslednji dve vprašanji:
1. Zakaj pri časopisih ne vedo, kdaj besedo 'potem' zapišemo skupaj in kdaj narazen? Kdaj 'potem' in kdaj 'po tem'?
2. Zakaj vse bolj pogosto zapišejo in govorijo skoraj vsi v intervjujih: 'pri njemu'? V šoli so me učili, da moramo zapisati in govoriti 'pri njem'.
Hvala za razlago. Želim, da nam bi še pisali prijazne odgovore na naša vprašanja! Vaš zvesti bralec Marijan iz Ljubljane.”
1. Kdaj “potem” in kdaj “po tem”? (Podobno tudi: kdaj “zato” in kdaj “za to”, “nato” in “na to”, “zakaj” in “za kaj”) - Tudi jaz sem, kakor Marijan, presenečen ugotovil, da smo kar čez noč prislov “potem ko” začeli pisati narobe. Povedano z izmišljenim primerom: “Po tem, ko (prav: potem ko) so poslanci izvedeli za ukaz iz Bruslja, so se nekateri brž postavili na glavo.” (Postavljanje na glavo je pri nas te čase ugledna športna panoga.) Prislov “potem ko” je sestavljen iz treh delov: iz predloga “po”, kazalnega zaimka “ta” in veznika “ko”. Prva dva dela smo zaradi njunega enotnega pomena začeli pisati kar skupaj: “potem”. Tako smo dobili časovni prislov, zlasti zato, ker se mu je rad pridružil veznik “ko”. Stavek o postavljanju na glavo bi morali zato pravilno zapisati takole: “Potem ko so poslanci izvedeli ... so se postavili na glavo.” Seveda pa to zvezo pišemo narazen, ko gre za kazalni zaimek. Na primer: “Po tem postavljanju na glavo so se resni zasmejali, smešni pa ostali resni.”
2. Zakaj zapišejo in govorijo: “pri njemu”? (Podoben primer: pri poštenemu (prav pri poštenem) ravnanju z zaposlenimi so uspehi njihovega dela boljši) - Tovrstnih napák v sklanjatvi beremo in slišimo nešteto. Zadnje čase več in več. Zakaj nastanejo in od kod prihajajo?
Njihov izvir je v gorenjskem narečju, ki je zelo uveljavljeno v ljubljanskem pogovornem jeziku, od tod pa prodira tudi v knjižni pogovorni in pisni jezik. Gorenjci ne rečejo “pri njem”, ampak “pr njemò”. Tudi Dolenjci izgovarjajo to zvezo podobno kot Gorenjci; “pr jemù”. Ker je ljubljanščina najmočnejša in po številu govorcev prevladuje nad drugimi slovenskimi govori, je razumljivo, da imajo take spačenke kar kratko bližnjico v novinarske zapise. Toda take napačne oblike (“pri poštenemu ravnanju” namesto “pri poštenem ravnanju”) pa prodrejo v knjižni jezik še po eni poti. Spoznamo jo, če samostalnik moškega spola (recimo delavec) postavimo v tretji in peti sklon ednine: 3. sklon “delavcu pripadajo pravice”, peti pa “pri delavcu se vidi, ali je država res pravična”. V obeh sklonih ima “delavec” obrazilo -u. Če temu “delavcu” v tretjem in petem sklonu dodamo še pridevnik “pošten”, dobimo obliki: “poštenemu delavcu” in “pri poštenem delavcu”. Takoj opazimo, da ima pridevnik v tretjem sklonu obrazilo -u, a v petem sklonu ne. Zato si marsikdo razlaga: če ima v petem sklonu “delavec” obrazilo -u, ga mora imeti še pridevnik “pošten” ob njem. To sklepanje je sicer razumljivo, a je napačno. Zato oblika “pri poštenemu delavcu” ni pravilna. Pravilna je samo “pri poštenem delavcu”.
Spet sem se uštel in mi je zmanjkalo prostora za povzetek, drage bralke in bralci. Kljub temu mi le pošiljajte jezikovna vprašanja. Lepo vas pozdravljam!
JOŽE HOČEVAR