Jezik zmerom najde in pokaže pravo pot

Dokazi, da je najmočnejša ona, so neovrgljivi: strela, grom, potres, požar, povodenj, toča, žled, pozeba meseca aprila, letni časi v stalnem zaporedju, naprej rojstvo in šele na koncu smrt. Kdo ne bi verjel tako udarni govorici?

Prav tako kot narava ima domala zmerom prav naš sam v sebi zaokrožen jezik, pa naj bo narečni, knjižni ali tudi zgolj pogovorni, v rabi med samozadostno uradniško pehoto ali v parlamentu, po mestnih ulicah ali v trčeni butalski občini. Zakaj, bo morda povprašal kak dvomljivec, kakršnih v nesamozavestni samostojni Kranjski redko primanjkuje. Odgovor je preprost: Zaradi tega, ker je vsak živi jezik - tudi naš - predvsem otrok narave, porojen iz njenih trajnih zakonitosti, ne morebiti umetna iznajdba praktičnega tehničnega uma. Vse, kar je naravno, se razvija samostojno, neodvisno, po notranji nuji.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si ali po pošti na naslov: Jože Hočevar, Primorske novice, OF 12, 6000 Koper.

Vendar jezik ne premore niti enega tako grozečega in vsakemu zemljanu prepričljivega dokaza za svoj prav, kakršnih ima neobvladana narava na pretek. Njegova svarila so bolj svetovalna in pohlevna. Če se pregrešimo zoper njega in zaidemo v napako, ki jo slovnica preganja in prepoveduje, nas na to opozori že sam osnovni jezikovni čut, ki je vsakomur podarjen z rojstvom. Še bolj kot jezikovni čut nas na napako opozarja logika, kajti vsaka nenatančnost v jeziku je pregrešek najprej proti logiki, prej kot proti slovnici. Prijatelj Žane iz Ljubljane, dober v svoji stroki in jeziku - več o sebi ne pusti razkriti, niti pravega imena ne -, je zastavil vprašanje, ki nas opozarja prav na logičnost, ki je po njegovem “temeljni pogoj za dober jezik”. Tako je zapisal: “Spoštovani profesor Hočevar, všeč mi je vaša razlaga, zakaj površno ločimo ali sploh ne ločimo oblik glagolov 'morem, moreš, more' in 'moram, moraš, mora'; še zlasti ne oblik v preteklem času: 'sem mogel' in 'sem moral'. Najbrž je res tako, kot ste zapisali: oblike glagola 'moram, moraš' mešamo z oblikami glagola 'morem, moreš' tudi zato, ker iz nedoločnika morati nimamo izpeljane skoraj nobene druge besede, medtem ko jih nedoločnik moči ima veliko. Oblike glagola moči zmagujejo zato, ker imajo dosti sorodnih besed, na katere se lahko oprejo; oblike glagola morati pa potegnejo kratko, ker se ne morejo nasloniti na nobeno istorodno besedo.

Prosim, da tako, kot ste razložili glagola moči in morati, pojasnite, zakaj se novinarjem pogosto zapiše stavek, v katerem ni jasno, katera beseda je osebek in katera predmet. V časopisu sem prebral primera, ki dokazujeta mojo trditev:

> Nezaupanje hrani populizem.

> Zaostrovanje onemogoča diplomatski dosežek.

Članka sem moral brati vse do konca, preden sem ugotovil, kaj je v teh naslovih osebek in kaj pa predmet. Zakaj tako? Hvala za pojasnilo.”

Žane je upravičeno podvomil o osebku in predmetu pri obeh naslovih v časopisu. Razložimo si po določilih slovnice, zakaj upravičeno. Osebek je večinoma v 1. sklonu, predmet pa v 4. sklonu. Če se besede, ki so uporabljene kot osebek ali predmet, v 1. in 4. sklonu razlikujejo, ne more biti sence dvoma, katera je osebek in katera predmet. Primer, značilen za politikante na Slovenskem: Brat (osebek v 1. skl.) črti in črni brata (predmet v 4. skl.). Primer ima podaljšek: sosed soseda, poslanec poslanca, stranka stranko, vsakdo vsakogar, Slovenec pa Slovenca.

(Še malo slovnice.) To pravilo velja za ženske samostalnike z obrazilom -a (npr. sestra) in za moške samostalnike, ki označujejo kaj živega (npr. sovražnik). Pri vseh se 1. in 4. sklon razlikujeta po obrazilu. Zato je tudi jasno, kateri samostalnik je osebek in kateri predmet, saj je osebek v 1. sklonu (npr. brat me gleda), predmet pa v 4. sklonu (npr. brata vidim).

(Še minutko potrpljenja s slovnico.) Ne velja pa to pravilo za ženske samostalnike brez obrazila (npr. ljubezen), za moške samostalnike, ki poimenujejo kaj neživega (npr. presežek, populizem), in za samostalnike srednjega spola (npr. zaostrovanje, nezaupanje). Vsi ti samostalniki so v 1. in 4. sklonu enaki. To si lahko dokažemo, če besede misel, evro, mesto, žito itd. postavimo v 1. in 4. sklon. Zato je določanje osebka in predmeta v teh primerih kar naporno za možgane, saj se na zunaj, kljub temu da sta v različnih sklonih, nič ne razlikujeta.

Pomagamo si lahko še s splošno zakonitostjo v slovnici, ki pravi, da je jezik najbolj jasen, kadar členi v stavek stopajo po zaporedju: osebek, povedek, predmet. Da je to kar pametno, spoznamo, če po tem pravilu ugibamo pomena dveh zelo podobnih italijanskih stavkov: I pescatori pescano i pesci (ribiči lovijo ribe); in I pesci pescano i pescatori (ribe lovijo ribiče). V slovenščini se s takimi nejasnimi primeri najpogosteje srečujemo pri samostalnikih, ki so v 1. in 4. sklonu popolnoma enaki. Na primer: Veselje premaguje žalost. In obrnjeno: Žalost premaguje veselje.

Toda tudi to pravilo (o zaporedju: osebek, povedek, predmet) ne velja za vse primere, ampak je omejeno na povedni stavek (naklon). Kakor hitro ga predelamo v vprašalnega, pogojnega, želelnega ali velelnega, se zaporedje stavčnih členov začne majati in izgubljati veljavo. Na primer: Janez (osebek) naj zlasa otroka (predmet). - Otroka naj zlasa Janez? In tako dalje skoz dolgo množico primerov. (Dovolj je slovnice.)

Da pa jezik najde pravo pot, mu v pomoč lahko priskoči tudi logika, saj se zmerom radi vprašamo, kaj je smiselno in kaj ne. Če niti logika ne odpomore, moramo dvosmiselni trditvi: “Nezaupanje hrani populizem” in “Zaostrovanje onemogoča diplomatski dosežek” preurediti tako, da bosta jasni, predvsem bralcem. Morda takole:

> Nezaupanje se hrani s populizmom. Ali: Populizem daje moč nezaupanju. Itd. (Možnosti za izboljšanje je še precèj.)

> Zaradi zaostrovanja je onemogočen diplomatski dosežek. Ali: Diplomatski dosežki onemogočajo zaostrovanje. Itd., zmerom skladno z mislijo, ki jo želimo sporočiti bralcem ali poslušalcem.

Jezik zmerom najde in pokaže pravo pot. Pametno mu je prisluhniti in se ravnati po njegovih nasvetih.

JOŽE HOČEVAR