Jovanotti v ponedeljek na razprodanem koncertu v Trstu

In zadene v živo. Tudi s ploščo Ora (Zdaj), s katero prihaja v ponedeljek v Trst. Na koncert, ki je že tedne razprodan.

Ko je leta 1988 izdal ploščo Jovanotti for President, ga je kritika raztrgala, mnogi so se mu posmehovali, on pa je uspešno zabaval mlade s skladbami, kot sta Walking (precej pod vplivom njegove velike ljubezni - house glasbe) in Gimme Five. Sledili so še udarni singli Yo (kot Gino Latino), E qui la festa? in Sex, No Drugs and Rock'n'Roll.

Kot nekakšen glasnik generacije, ki ji ni treba razmišljati, je postal priljubljen tudi pri nas, a kdor misli, da le na Primorskem, se krepko moti. Andrej Karoli, priljubljeni voditelj z Vala 202, se spominja, da je Jovanottija kot DJ vrtel že na srednji šoli, torej že za časa omenjene Gimme Five, pa tudi Rasta Five (reggae remiks).

Brez navdušenja kritike, a z obratno sorazmernim toplim sprejemom občinstva sta se prijeli tudi plošči La mia moto (1989) (Kdo bi lahko pozabil na refren, v katerem dekle primerja s svojim ljubim motorjem?) in Giovanni Jovanotti (Ciao mamma). In še kar nekaj plošč in singlov je odmevalo, po katerih bi težko sklepali, da se pod razigranim pozitivcem skriva razmišljujoči, občutljivi in angažirani kantavtor. Tak, ki premore tako ljubezenske pesmi, kakršne so bile Serenata rap, Piove (Lorenzo 1994), Per la vita che verra (Lorenzo 1997 - L'albero) ali uspešnica Per te (Lorenzo 99 - Capo Horn), na drugi strani pa tudi vse bolj družbenokritične, kakršna je Io penso positivo iz leta 1994, kjer pravi ”Ne verjamem v uniforme in niti v sveta oblačila, ki so bila več kot enkrat pripravljena blagosloviti pokole”, presunljiva Date al diavolo un bimbo per cena (Dajte hudiču otroka za večerjo) s plošče Il quinto mondo (2005) ali divja, a ostra Tanto(Buon sangue, 2005).

Nekje vmes je nastala tudi L'ombelico del mondo, njegova največja mednarodna uspešnica, ko je sredi devetdesetih, na vrhuncu mednarodne slave obiskal tudi Ljubljano. Studijskih albumov se je do danes nabralo dvanajst. Leta 2008 je izdal ploščo Safari, s katero je dokazoval svojo zrelost, a prva mesta italijanskih lestvic je ponovno osvojil z balado A te.

Plošča Ora (Zdaj), ki jo bo v ponedeljek predstavil tudi v Trstu, je nastala kot odziv na sodobna glasbena gibanja (zato je za osnovo izbral plesno elektronsko glasbo), a tudi kot oseben izbruh doživljanja sveta in sebe. Avtor meni, da je najbolj “trenutna” plošča, glasba za “tu in zdaj”, a obenem tudi ena najvedrejših. Nastajala je v - tako zasebno kot globalno - težkem obdobju, zato je želel ustvariti glasbo, ki bi ga “razbremenjevala, olajšala in odnesla”. Kljub izjavam o veselem albumu, pa se plošča Ora neuspešno izvija iz sedanjosti, ki jo povsod krojijo družbene anomalije. Jovanotti postavlja ogledalo našemu času, tudi kadar v nosilni skladbi Ora zapiše: “Ni višje gore od tiste, na katero se ne bom povzpel, in ni bolj izgubljene stave od tiste, ki je ne bom igral”. Ni izgovorov torej, da česa ne bi storili. In to zdaj!V plesni La frontiera se počuti svobodnega, ko pleše na meji, pa čeprav: “Nadzirajo, kaj počnemo ob nedeljah, se gredo volilno propagando v pridigah, cenzurirajo nam védenje, svetujejo nam, kako uživati.” Lahko ob vsem tem človek res pleše?

MAJA PERTIČ GOMBAČ