Junak se je za las izmaknil Golemu otoku
Danilo Žerjal (Dutovlje, 1919 - Caracas, Venezuela, 1984) je eden najpomembnejših slovenskih atletov. Bil je metalec kladiva, diska in krogle, udeleženec olimpijskih iger ter večkratni državni prvak v Jugoslaviji, Italiji in Venezueli.
Po krivičnem izbrisu iz narodovega spomina njegov lik in zapuščina v zadnjih letih žarita vse močneje.
V vaški gostilni v Dutovljah štirje možje za mizo igrajo karte. Glasni so, kot je to navada pri primorski igri s kartami za briškolo. Med kartanjem si vsevprek pripovedujejo, kdo je pomembnejši iz njihovih krajev. Na koncu tega naštevanja pa se nekdo spomni sovaščana Danila Žerjala, ki naj bi se kot športnik celo udeležil olimpijskih iger. Eden od igralcev naivno vpraša: “Ma kdo je bil Danilo Žerjal?”
Nacionalna TV je imela posluh
“O tem dogodku, ki se je zgodil leta 2008, mi je, skupaj s predsednikom Turističnega društva iz Dutovelj, Brankom Kjudrom, pripovedoval leto kasneje eden od kvartopircev - Dušan Štok,” pravi Jadran Sterle, znani scenarist in režiser dokumentarnih filmov (zlasti o Primorski) na nacionalni televiziji. “Ker je bilo tudi meni njegovo ime neznanka, sem šel takoj v raziskave. Po srečanju z njegovo hčerjo Anny Žerjal - Cereali iz Trsta sem leta 2010 predlog filmskega projekta prijavil na Avdiovizualni sklad ministrstva za kulturo, potem še na Filmski center in celo posnel prve kadre - a Ljubljane 'neki' Žerjal s Primorskega ni zanimal. Šele Aleša Valič, urednica na nacionalni televiziji, je spoznala, da je Danilo Žerjal nadnacionalni športni velikan in človek, ki je trajno zaznamoval zgodovino slovenske atletike. Življenjska zgodba tega Kraševca, rojenega pod fašizmom, ima epske razsežnosti Evrope 20. stoletja, zato je odločitev, da prah pozabe z njegovega spomina odpihnemo tudi s filmom, nacionalno dostojno, času primerno in daljnosežno dejanje,” še dodaja Sterle. Kot scenarist filma, skupaj z režiserjem Tugom Štiglicem in udeleženci, ki so ga še poznali, te dni s snemanjem na terenu tako sestavljajo dokumentarno-igrano filmsko zgodbo o Žerjalu.
Mešanje testa kot trening
Danilo Žerjal se je rodil v Dutovljah 11. februarja 1919. Tu je zaključil italijansko osnovno šolo. Že kot otrok je bil živahen, korajžen in močan. Veliko se je gibal, tekal in krepil svoje telo. Na paši je pogosto dvigoval kamenje, ga suval in metal, dokler mu starši niso kupili prave krogle in diska. To sta bila rekvizita, ki ju je, poleg kopja, narejenega kar iz ravne leskove palice, uporabljal na gmajni v Dutovljah. “Najraje je vadil na komunski parceli, ki ji zaradi nekdanjih sejmov z živino še danes rečemo Živinski sejem. Otroci smo ga občudovali pri tem nenavadnem početju, nam je tudi pripadla čast, da smo mu rekvizite nosili nazaj, včasih pa smo jih hodili iskat tudi v drevesne krošnje, v katere se je kladivo zataknilo s svojim držalom,” obuja spomin iz mladosti Slavko Širca, ki sedaj živi v Novi Gorici.
Iz predvojnih let se ga spominja tudi njegov vrstnik in prijatelj Virgilij Tavčar iz Sežane. “Leta 1936 sem kot vajenec delal pri peku v Dutovljah. Gospodar je dobil veliko naročilo za italijansko vojsko, ki se je odpravljala na vojno v Etiopijo. Naročilo je bilo veliko, in trije peki, vsi mladi fantje, smo se zbali, da ga ne bodo zmogli izpolniti, zato sem v tem in naslednjem letu pogostokrat na skrivaj poklical Danila, da je s svojo močjo hitro mesil testo. Za plačilo je lahko odnesel štruc in se jih najedel, kolikor je mogel,” je Tavčar opisal dodatni trening bodočega šampiona.
Zmagoval že kot vojak
Z atletiko se je Žerjal začel resneje ukvarjati leta 1939, ko je služil vojaški rok na jugu Italije. Tam so ga poznali kot Danila Cerealija. Tekmoval je za klub Fiamme Gialle v Rimu. Okoli leta 1940 se je lahko pohvalil z marsikaterim izjemnim rezultatom v metu krogle in diska. Slednjega je leta 1943 v Rimu vrgel 47,15 metrov daleč. Mesec dni pred kapitulacijo Italije je moral kot italijanski vojak v Albanijo in od tam na Kosovo. Tam so ga ob kapitulaciji Italije zajeli nemški vojaki in ga še z drugimi italijanskimi vojaki transportirali v Nemčijo, kjer je bil najprej zaprt v taborišču do konca decembra, nakar je ob premiku na jug Italije s skokom z visokega zidu nekje pri Mestrah pobegnil in peš na skrivaj odšel domov, kjer se je v začetku januarja 1944 pridružil slovenskim partizanom, delujočim zlasti na območju Trnovskega gozda. Konec vojne je dočakal na svojih tleh z osvoboditvijo Primorske in Trsta, v katerem je 22. maja leta 1945 na mednarodnem tekmovanju že nastopil v metu diska kot Slovenec za Jugoslavijo.
Iz Beograda v Celje
Leta 1945 se je preselil v Beograd, kjer je tekmoval za elitni klub Partizan. Številni vrhunski rekordi in medalje na državnih in mednarodnih atletskih tekmovanjih so mu omogočili, da se je leta 1948 kot član jugoslovanske državne reprezentance udeležil olimpijskih iger v Londonu. V metu diska je tu dosegal dober rezultat, žal s centimetrskim prestopom, zaradi česar je izpadel. V naslednjih letih je zablestel zlasti v metu diska, kjer je postal državni prvak. Znan je postal tudi mednarodno, saj je v letu 1949 z razdaljo 51,61 metra dosegel tretji rezultat v Evropi. Začel se je ukvarjati tudi z metom kladiva in kmalu dosegel velik napredek. V Beogradu ni razumel jezika, ob borni hrani je hiral, šikaniranja je bil deležen tudi zaradi zavrnitve včlanitve v komunistično stranko. Ob vsem tem se je počutil zapostavljenega in ogroženega, zato je samovoljno zapustil glavni mesto ter se vrnil domov v Dutovlje, kjer je nekaj časa sam treniral. Leta 1951 je prestopil k celjskemu atletskemu klubu Kladivar, kar je zlasti Srbom v Partizanu šlo zelo v nos.
Kljub poškodbi v suspenzu
V začetku poletja leta 1951 si je, kot so ugotovili tudi zdravniki, poškodoval hrbtenico, zato se je moral za nekaj časa odreči tekmovanjem. Zaradi tega je tudi odklonil sodelovanje na prijateljskem dvoboju Anglija - Jugoslavija, ki je bil 26. avgusta. V tistih časih so bila taka tekmovanja v težkih letih informbiroja del protokola za sklepanje nujnih gospodarskih sporazumov z zahodom. Ob suspenzu in poškodbi se je rehabilitiral doma in v okviru zmožnosti postopno treniral. Po ozdravitvi je na klubskem tekmovanju v Celju 7. oktobra 1951 v metu kladiva dosegel kar 58,80 metra in popravil jugoslovanski državni rekord Ivana Gubijana (56,83 metra), ki je na olimpijskih igrah leta 1948 prejel celo srebrno medaljo. S tem rezultatom je bil osmi na svetovnih lestvicah vseh časov. Danilo je bil tista leta gotovo eden izmed najboljših jugoslovanskih atletov. Bil je dvanajstkratni državni reprezentant in sedemkrat jugoslovanski prvak. Odklonitev tekmovanja v dvoboju z Anglijo pa je imela za Danila hude posledice. Takratne oblasti so ga osumile nacionalizma in bojkotiranja Jugoslavije. Samovoljno so mu za nazaj tudi podaljšale čas suspenza in mu zato celjskega rezultata, kljub nasprotovanju zlasti slovenske in hrvaške javnosti, niso priznale.
Grožnja Golega otoka
V začetku leta 1952, ko se je vrnil domov s treninga, ga je na mizi čakalo anonimno pismo. Ko ga je odprl, je prebral le obvestilo neznanega prijatelja, ki mu je napisal, da naj takoj zapusti državo, saj naj bi se mu obetala internacija na Golem otoku. Domačini so kasneje ugotavljali, da se je takrat res nekaj pripravljalo, saj se je po vasi tiste dni zadrževalo več sumljivih nepoznanih moških, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili pripadniki Udbe. “Vse se je zgodilo na hitro. Ker sem imel kot eden redkih v vasi avto, me je Danilo zaprosil, če ga lahko zapeljem do Rožne Doline pri Gorici, češ da mora nujno iti v Italijo. Mejo je zgolj z enim kovčkom, z vizo, ki jo je imel za Italijo, in veljavnim potnim listom, tudi legalno prestopil, čeprav časovno le za las, saj je vmes drugi policaj že prejel obvestilo, da nekaj ni v redu in ga je hotel zadržati,”Edvard Tavčar obuja spomin na prebeg sovaščana, pri katerem je bil nehote soudeležen. Po tem zanj neljubem dogodku je tedanja komunistična oblast Žerjala izbrisala iz vseh športnih dokumentov - že 18. aprila so mu tako dosledno izbrisali vse rekorde in rezultate - in postopoma tudi iz nacionalnega spomina. Javno omenjanje imena Danila Žerjala je postalo v Jugoslaviji ne le nezaželeno, temveč tudi tvegano početje.
Preko Italije v Venezuelo
Pet let življenja in tekmovanj v Italiji mu je tudi prineslo vrhunske medalje, priznanja in državne naslove, a vabilo v Venezuelo, kjer je že živel njegov bratranec, je bilo kot nalašč, da se izmakne sovražni zavisti italijanskih kolegov. Njegovo življenjsko zgodbo v Venezueli od prihoda v avgustu leta 1957 do tragične prometne nesreče v Caracasu ohranjajo predvsem časopisne reportaže in rezultati. Ti dokazujejo, da je tudi preko luže, kjer si je krstno ime spremenil v Daniel, hitro postal tamkajšnji večkratni državni prvak v metu diska in kladiva ter zmagovalec na panameriških atletskih igrah. Primat državnega prvaka Venezuele v metu kladiva je z rezultatom 49,86 metra ohranjal še pri 48 letih.
V Venezueli so ga slavili kot narodnega junaka. Ko je zaradi let postal trener mlajšim rodovom, ga je 15. avgusta leta 1984 pred klubom v Caracasu zadel motorist, nečak predsednika države, ki je po nesreči zbežal s prizorišča. Danila so odpeljali v bolnišnico, ker pa je bila potrebna takojšnja operacija, so ga premestili v drugo. Tam so mu na hodniku, v nezavesti, izmaknili dokumente. Tako je brez zavarovanja in brez imena postal NN - neznanec. S tem statusom so ga ponoči premestili v bolnišnico za brezdomce in reveže. Tu je v predsmrtnih blodnjah, ko je sicer mnogo govoril, a ga s slovensko besedo na ustih nihče ni razumel, 26. avgusta umrl. Kot neznano osebo so ga pokopali na lokaciji izven mestnega pokopališča v Caracasu, tam, kjer pokopavajo brezdomce. Tu je njegovo truplo končalo brez groba in napisa, zgolj v plastični vreči na pobočju, ki ga izpirajo nalivi in je le meter od prepada.
Večni mir v rodni grudi
Žena in hčerka, ki sta kmalu za njim tudi sami legalno odšli v Italijo, sta ga iskali od leta 1984 do leta 1998. “Ob skorajda detektivskem iskanju, ko so mi bila zaprta skoraj vsa vrata, pomagali so mi le športni novinarji, ki so se o smrti razpisali, sem doživela marsikaj. Tako so mi s sodno prepovedjo - v ozadju je bila verjetno bojazen, da se bo razvedelo, kdo je povzročitelj nesreče - zagrozili, da moram v 48 urah zapustiti njihovo državo, saj da nimam pravice in pristojnosti na tak način iskati pogrešane osebe. Končno sem ga po treh tednih komisijsko našla in prepoznala v tisti črni plastični vreči, zakopani le pol metra globoko. Najprej smo ga dostojno pokopali na urejenem delu pokopališča. Trajalo je pa še 14 let, da sem uredila vse za prenos njegovih posmrtnih ostankov domov. Od 18. junija 1998 počiva v svoji rodni rdeči grudi, na pokopališču v Dutovljah,” je povedala njegova hči Anny Žerjal - Cereali, ki živi v Trstu. “Moj oče je bil kot uspešen poklicni športnik svobodoljub in se nikoli ni spuščal v politiko v nobeni od držav, kjer je živel. Splet usode ni hotel, da bi se mu uresničil namen, da bi se v njemu ljubo Slovenijo, ki jo je vmes nekajkrat obiskal kot turist, jeseni leta, ko je umrl, vrnil tudi za stalno,” je še dodala z željo, da bi se mu država končno oddolžila tudi s priznanjem vseh športnih rezultatov.
Lokalna skupnost je v spomin nanj v letu 2010 telovadnico ob osnovni šoli v Dutovljah poimenovala po njem. Okvirno 12. septembra letos bo, ob pričakovanih visokih obiskih, tu tudi predpremiera filma, ki ga na temo njegove neponovljive življenjske zgodbe, vredne Hollywooda, ravno te dni na Krasu snema nacionalna televizija. “Slovenski športniki, tako še živeči, kot je naš Primož Kozmus, ki je nekdanji olimpijski in svetovni prvak v metu kladiva, kot tudi že preminuli, so ambasadorji naše kulture, sposobnosti in narodne identitete. Danilo Žerjal ima vse elemente narodnega pomembneža, zato je skrajni čas, da mu to mesto tudi javno priznamo,” je željo po odpravi krivične pozabe imena Danila Žerjala že v letu 1985 zahteval tudi Just Ivanovič iz Izole, upokojeni novinar in urednik športne redakcije Radia Koper, ki je, problemom v službi navkljub, to zahteval v radijskem apelu, ki je pridružen oddaji V podaljšku šel v eter.
Njegova tragična smrt in hčerkino vztrajno iskanje izginulega očeta dajeta Žerjalovim številnim pomembnim zmagam epsko razsežnost, ki močno spominja na usode grških herojev in bogov. In če bi živel v drugačnih časih in prostoru, bi se verjetno pridružil plejadi herojev. Ker pa je bil naše gore list, imamo sedaj mi možnost, da ga ob rehabilitaciji trajno vključimo v naš nacionalni spomin.
BOGDAN MACAROL
