“Kaj pa vam to mar!”

Ne, ne bi je smel spregledati v času brezkrajnega cinizma in vseenosti, v času, ko premnogi na solidarnost in tovarištvo zrejo s posmehom ali pa ju sploh več ne opazijo. Tu in zdaj bi moral odpreti Steinbeckov veliki roman The Grapes of Wrath, ki ga včasih slovenimo v Sadove jeze, včasih v Grozde jeze, v roman, ki je bil živ pred petinsedemdesetimi leti in ki je živ še danes - žal. Pisatelj je v njem namreč prizadeto ubesedil človekov boj v času svetovne gospodarske krize. Sadovi jeze so epopeja o žrtvah naravnih katastrof in brezčutnih bank, o revnih ameriških družinah, ki so množično potovale na zahod, v Kalifornijo. Upale so, da jim bo s sezonskim delom na plantažah uspelo spet zlesti na zeleno vejo. Jim ni - podobnih romarjev je bilo veliko preveč, kakor ni manjkalo niti grabežljivcev, ki so znali reveže opetnajstiti na tisoč in en način, jih brezsramno izkoristiti, iztisniti iz njih še zadnjo kapljo in jih nato brezbrižno zavreči. Izkoriščani so imeli na voljo izbiro, kakršno imajo mnogi danes - delaj za drobiž in skušaj preživljati svojo družino ali pa ponosno odkorakaj stran brez prebite pare.

Roman je trpek, grenek, vendar ni čisto mračen. Steinbeck je mojster sončnih žarkov, ki prodrejo skozi gosto temo tega sveta. Tak žarek je tudi zgodbica, skrita v jedru te špehaste knjige.

Pripovedujem jo, kakor sem si jo zapomnil.

Nekega dne pred bencinsko črpalko in okrepčevalnico pripelje avtomobil, čez in čez natovorjen z vsem mogočim; takrat so družine s seboj pač vzele vse, kar so premogle. Iz avtomobila stopi moški v preznojeni obleki, za njim še dva fantiča, medtem ko ženska obsedi na svojem sedežu. Debelušni lastnici obcestnega počivališča, dokaj tečni babnici, že od samega začetka ne zbujajo zaupanja. Vseeno jim ugodi, ko jo prosijo vode. Nekaj je steče v hladilnik avtomobila, nekaj pa po njihovih grlih.

Ko potešijo žejo, moški in dečka stopijo v okrepčevalnico. Dečka se vkopljeta pred vitrino s pecivom, moški pa gospodarico ponižno vpraša, ali bi jim mogla prodati hlebec kruha. “Ne morem,” mu zajedljivo odvrne, “kruh imamo samo za sendviče.” Moški vztraja, ji pojasnjuje, da so lačni in da vzdolž ceste ni nobene pekarne. Kupili bi sendviče, pa še kako radi bi jih, a si jih ne morejo privoščiti.

Ženska naposled popusti, predenj položi štruco kruha in mu pove ceno. “Uh, toliko pa si ne moremo privoščiti,” zastoka možakar. “Ali bi nam ne mogli prodati samo kosa štruce? Veste, prepotovati moramo še tisoč milj. Kdove, ali nam bo sploh uspelo.”

Gospodarica omahuje. Kuhar, menda njen mož, ji prigovarja, naj se usmili reveža in mu štruco podari za znesek, ki si ga lahko privošči. A zdaj se upre možakar, češ da okrepčevalnici noče delati škode. Gospodarica štruco naposled sunkoma zavije in jo porine možakarju v naročje: “Vzemite, le vzemite!”

Možakar v zadregi prešteva denar, se opravičuje, pojasnjuje, da bi ne varčeval, ko bi si to mogel privoščiti, z zadnjim kovancem pa na pult pomotoma odloži še droben peni. Že ga hoče spraviti nazaj v mošnjiček, ko se mu pogled ustavi na fantih. Še zmeraj stojita pred vitrino s pecivom, njune velike oči so prikovane na rogljiča, ki dehtita za steklom. “Hm, no, koliko staneta tale rogljiča?” možakar pokaže v vitrino.

“Rogljiča?” ponovi gospodarica in še ona ošine mulčka. Njune široko razprte oči se zdaj s peciva povzpnejo k njej, težko obvisijo na tolstem obrazu, tiho pričakujejo usodni odgovor. Gospodarica naposled dahne: “Dva staneta natanko en peni.”

“Oh,” se razvedri možakar, “potem pa ju vzamemo!” Zadovoljno zadrgne mošnjiček in kovanec položi na pult. Mulčka dobita rogljiča in z njima odskakljata iz okrepčevalnice, kakor bi v rokah nosila najdragocenejši zaklad. Moški se zahvali in krene za njima.

Gospodarica in kuhar gledata za njimi, prav tako tovornjakarja, ki malicata za bližnjo mizo. Eden od njiju se obrne h gospodarici: “Dva rogljiča ne staneta en peni, ampak veliko več, a ne?”

Ženska, ki že lošči točilno mizo, za hip zastane, nakar mu zabrusi: “Kaj pa vam to mar!”

Tovornjakarja v tišini pomalicata, izpijeta, kar je še ostalo v kozarcih, in vstaneta. Na mizo odvržeta prgišče kovancev in kreneta proti vratom.

Gospodarica pristopi k mizi, se zastrmi v kovance in zavpije za odhajajočima: “Hej, pustila sta veliko preveč denarja!”

Tovornjakar, kajpada tisti, ki jo je prej nadlegoval z vprašanjem, se rahlo okrene in ji s komaj opaznim nasmehom zabrusi: “Kaj pa vam to mar!”

ANDRAŽ GOMBAČ