Kajetan Kovič se tiho vrača k svojim stihom

Jubilej je kajpak lepa priložnost za pogled na prehojeno pot: Kajetan Kovič, rojen 21. oktobra 1931 v Mariboru, je leta 1953 skupaj z Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem izdal znamenito zbirko Pesmi štirih, v kateri je tovarišija krhki intimizem oprla na romantično in novoromantično izročilo, v osrčje postavila ljubezen in smrt ter se tako zoperstavila v tistem času zapovedani optimistični, kolektivistični “kramparski” poeziji. V poznejših samostojnih zbirkah je Kovič oblikoval kompleksen pesemski svet, enega najmogočnejših na Slovenskem, se uveljavil kot mojster tako metrično stroge poezije kakor prostega verza, vrhunski ustvarjalec čisto resnih stihov kakor tudi pravljic in pesmi za otroke, igrivih del, na katera pa nikoli ni gledal zviška, temveč jih kakor vse drugo pisal najpoprej - zase. Torej za zelo zahtevnega bralca s strogimi merili, kakor se je opisoval v intervjujih. Nadvse pomembno je tudi njegovo uredniško in prevajalsko delo: slovenskim bralcem je dolga desetletja približeval tuje mojstre besede, Rilkeja, Trakla, Eluarda, Heyma in druge, obenem pa s prevajanjem, “trdo in dobro šolo”, mojstril tudi svoje delo.

In po starejših zbirkah še zmeraj rad seže, za mizico v njunem ljubljanskem stanovanju pravi pesnikova sopotnica Tanja Jesenšek, zadnja leta njegova prva in najmočnejša vez s svetom, saj mu je bolezen vzela dar govora.

“Veliko bereva,” pravi gospa, ki se z nasmeškom ogne fotografskemu objektivu, češ da je pomemben samo on, pesnik. “Bereva in gledava televizijo. Kajetan ima rad filme. Dobre filme. Zmeraj ko dobi televizijski spored, ga pregleda in si označi, kaj bo gledal. Kadar so lepi dnevi, greva ven, na sprehod. Potujeva tudi kam dlje. Petkrat sva bila že na Malti, nazadnje spomladi, kar dva meseca in pol. Veste, tamkajšnje ozračje mu zelo pomaga. Morje in svež zrak. Tukaj, v Ljubljani, je nekoliko težavno. Stanovanje je v prvem nadstropju, dvigala pa ni. Kajetan zdaj malo teže hodi v klanec.”

Njuno skupno življenje gospa redno beleži na spletnem blogu, kjer se vrstijo tako zapisi o sodnih sporih s Kovičevimi sorodniki kakor precej prijetnejši vtisi z njunih skupnih potovanj, tako daljših kakor krajših. Tamkaj so svoje mesto nedavno tega našle tudi fotografije z izleta v Portorož. “O, tja pa greva zelo rada. Morje ima sploh rad,” se nasmehne gospa. Ko pesnik rahlo skomigne, pa brž doda: “Saj vem, saj vem, nimaš ga tako rad kakor ravnino, pa vendar.”

V rodni Maribor se Kovič zadnja leta vrača redkeje. “Bila sva v Radencih, a pred skoraj točno enim letom, 1. novembra. Kajetan bo šel verjetno tudi zdaj tja, obiskat grobove. Verjetno. Ni se še odločil.”

Pisati ne more več, lahko pa bere, zlasti krajše zadeve, pesmi in časopise, kjer se najdlje pomudi pri kulturnih straneh. “Romane in druge debelejše knjige pa mu berem jaz. Na Malti ni bilo na voljo slovenskih televizijskih programov, le italijanski, a ga ni mikalo, da bi jih gledal, četudi italijansko še kar dobro razume. Veliko sva brala, največ v parku. Prebrala sva osem knjig! Hotel je, da mu berem tudi po štiri, pet ur.”

Novejše knjige pesnik prebira poredko. V zadnjem času sta ga najbolj navdušila roman in pesniška zbirka Venčeslava Špragerja, v Prekmurju rojenega in v tujini živečega pisca, ki ga je Kovič spodbujal ob njegovih prvih književnih korakih. Sicer pa stikov s pesniškimi kolegi skoraj nima več. Zadnja leta se za svojo mizo druži povečini s starimi mojstri, ki so vplivali nanj, še posebej rad pa se vrača k svojim lastnim pesmim. “Včasih se zapre v sobo,” pravi gospa, “in ko pokukam noter, vidim, da bere. V miru. In mu je lepo.”

Ob vprašanju, katero pesem bi si želel ob članku, Kovič prikima, z levico že lista po rdeči miniaturki, kjer so zbrani njegovi najboljši stihi, išče, najde, pokaže: Bela pravljica. Da, tista večno mlada, ki stoji na začetku Pesmi štirih, njegova tako in drugače prva pesem. Prikima. Tole objavite. Čez čas spet prelista knjižico. Ali pa tole, kazalec uperi v pesem Adam in Eva. Dobro, morda bomo kar obe. Prikima, se nasmehne.

Mar se pesniku, ki je pred mnogimi leti dejal, da v spominu hrani bolj ali manj vse svoje verze, ti še oglašajo v spominu? Kovič prikima. In prav tako odločno odkima ob vprašanju, ali se mu rojevajo tudi novi stihi. “Ne, pravi, da ne,” njegovo kretnjo nadaljuje Tanja. “Res pa je, da se s tem niti ne ukvarja. Nekako je dvignil roke od pisanja. Takoj po bolezni je bil zelo zagnan, potem pa je videl, da mu ne bo šlo kakor prej, in motivacija je usahnila.”

Mnogo je napisanega in marsikaj še leži po predalih, neizdano, neznano. Kar je prinesel v svoj novi dom, je bilo predlani že natisnjeno v zbranih delih Vse poti so, objavljenih v zbirki Beletrina pri Študentski založbi, medtem ko do rokopisov v svojem prejšnjem stanovanju na Pleteršnikovi ulici nima dostopa. “Vemo pa, kaj vse je še tam,” pravi Tanja. “Zlasti tri prozna dela: nadaljevanje Pogovorov z mačko Moniko, nedokončani Monolog z mamo in prav tako nedokončana pravljica O deklici, ki je iskala srečo, za katero pa mi je že pred leti govoril, da mu ne gre ravno od rok. Upam, da so vse te reči še ohranjene.”

Ohranjeni so tudi zvezki z različnimi zapisi. Enega takih pesnik položi na mizo: v njem je štiri strani dolg opis ponavljajočih se sanj, v njem so osnutki za danes znamenita dela, denimo zbirko pravljic Moj prijatelj Piki Jakob, shranjen je tudi načrt za roman Pot v Trento, obsežno družinsko sago, na katero je prav posebej ponosen. “To je res veliko delo,” prikima Tanja. “Spomnim se, kako mi je pripovedoval, da česa takega ne bo mogel več napisati.”

Četudi ne more več pisati, je predlani ob ponatisu celotnega pesniškega opusa v zajetni Vse poti so natančno pregledal vsako pesem posebej in vestno opravil korekture. “O, presneto dobro ve, kako so bile njegove pesmi izvirno natisnjene, katere besede morajo biti v poševnem tisku in tako naprej,” se smeje Tanja. “Meni se je zdelo, da je vse natisnjeno v redu, on pa je takoj videl, kje so napake. In jih je pred končnim natisom odpravil.”

Ob jubileju kajpak izhajajo tudi ponatisi njegovih drugih del: pri Mladinski knjigi so letos spet izšle slikanice Maček Muri, Zmaj direndaj, Pajacek in punčka, Zlata ladja, slednja tako v knjižni kakor koledarski podobi, ista založba bo v kratkem izdala še čitanko z izborom iz njegovih del Navodilo za hojo ...

“Vse to naju vsekakor veseli,” pravi Tanja. “Najbolj od vsega pa si želiva miru. Da bi se odnosi z njegovimi sorodniki uredili in da bi se Kajetan lahko posvetil samo rehabilitaciji. Če drugo ni urejeno, tudi okreva težje, počasneje.”

A se drži. Kakopak, prikima pesnik, ob slovesu korajžno dvigne pest in jo razširi v pozdrav.

Zunaj se na deželo usipa sneg. Bela pravljica.

ANDRAŽ GOMBAČ

Druga pesem po pesnikovem izboru: Adam in Eva iz Korenin vetra (1961)

Prva pesem po pesnikovem izboru: Bela pravljica iz zbirke Pesmi štirih (1953)

Nekaj najznamenitejših Kovičevih knjig, ki niso ljube le otrokomAndraž Gombač

Pesem po izboru obiskovalca: Obisk iz zbirke Poletje (1990)