Kako je prav zapisano, Chicago ali Čikago?

Človek, slépi optimist, v spremembah noče videti samo sprememb, ampak pravi, da je to razvoj, napredek, pot od slabšega na boljše, iz nepopolnosti v popolnost, iz suženjstva v svobodo. V spremembah vidi svoj razvoj iz komaj momljajočega neandertalca v zgovornega civiliziranca. A kdo bi vedel, kaj je samo sprememba, kaj pa že napredek? Morda bi bil odgovor tak: če ima sprememba cilj ter se usmerja k redu in obvladanju sveta, bi smeli reči, da je to razvoj, napredek; če pa gre zgolj za spremembo, kar takó, brez reda, smisla ali cilja, je sprememba zgolj sprememba, ne razvoj ali napredek.

Take misli, spoštovane bralke in dragi bralci, so mi begale po glavi ob vprašanju, ali je Slovencem v Sloveniji prav zapisati Čikago, po slovensko, ali pa Chicago, po ameriško, ker leži to mesto v ZDA. Zastavila ga je “nekdanja vaša učenka” Magda - več o sebi ni navedla - ko je zapisala:

“Spoštovani moj profesor. Moj zato, ker ste me učili v šoli. Z veseljem berem vaše članke o slovenščini, ki jih objavljate v Primorskih novicah. Dostikrat zapišete kaj takega, da je zabavno in me spravite v smeh, kot ste nas, kljub strogosti, večkrat pri slovenščini na koprski gimnaziji. Takih člankov o jeziku ni v nobenem drugem časopisu, pa prelistam skoraj vse.

Na vaše znanje, ugled in vpliv sem se spomnila, ko sem v časopisih videla, da novinarji in bralci ne vedo, kako se prav zapiše mesto Chicago: ali po domače Čikago ali po tuje Chicago. Prosim vas, da namenite en članek vprašanju, kako je treba pravilno pisati imena tujih mest, držav in pokrajin. Vam bom hvaležna, če ne boste pozabili moje prošnje. Odgovorili boste ne le meni, ampak tudi bralcem, ki jih prav gotovo muči kako tako vprašanje.”

Nič izrednega ni, da prav Chicago zapisujemo zdaj Čikago, zdaj Chicago. V tem mestu so namreč dobili delo mnogi naši izseljenci, ki so pustili dom in šli za kruhom konec 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja. Ko so pisali domov v Slovenijo, so njegovo ime zapisovali, kakor so ga slišali na cesti: Čikago ali tudi Čikegou. In smo ga začeli tako pisati in govoriti tudi mi doma.

V starih časih smo vsa taka tuja imena, naj je šlo za mesta, države, pokrajine, cesarje, kralje, papeže, svetnike ali za osebe iz svete biblije, zmerom izgovarjali in zapisovali po domače. Kralji in cesarji so dobili vsi ponašena imena: Karel, Jožef, Oton, Friderik. Enako papeži: Gregor, Janez Pavel, Pij, Urban.

Svetnike smo pa sploh imeli radi podomačene, saj smo otroke krstili na njihova imena, čim bolj podomačena seveda. Svetega Jožefa smo razvili v imena: Jože, Jožica, Joža (moški in ženska), Jožko, Jožka, Jožek, Josip, Josipina, Juš, Južek, Pino, Bepo, Bepi, Pepe, Pepca, Pepa, Zefa, Žefa, Zefka, Žefka, Fina (iz Jožefina) itd. Tudi svetopisemski Jokanaan (latinsko Johannes, Janez Krstnik) nam je podaril več oblik svojega imena: Janez, Janko, Jovan, Ivan, Ivo, Ivko, Ivek, Johan, Hans, Johana itd.

Tudi pri imenih za države, kraje, mesta ali pokrajine smo bili zelo ponaševalski. Izgovarjali in zapisovali smo jih kar najbolj po svoje. Celo Romo smo predelali v Rim, Venezio v Benetke, Wien v Dunaj in češko Praho v Prago. Vse tiste kraje, ki so blizu naših mej ali na ozemljih, kjer prebivajo tudi naši bratje, smo pa sploh ponašili, če niso bili že od vekov naši: Beljak (Villach), Celovec (Klagenfurt), Gradec (Graz), Videm (Udine), Reka (Rijeka), Trst (Tergeste), Pulj (Pula, Pola) itd.

Tako smo brez skrbi živeli in ponaševali vse, kar se je le dalo: državo France smo predelali v Francijo, Alsace v Alzacijo, Italio v Italijo, Österreich v Avstrijo, England v Anglijo, Rossijo v Rusijo, Hrvatsko pa v Hrvaško. A moderna doba - s tehniko, ki je vedno bolj popolna, tisoč tisočkrat sposobnejša ter milijon milijonkrat urnejša in spretnejša od zastarele počasnele - je prinesla spremembo. Ves svet je stopil v našo dnevno sobo in mi v njegovo. Kaj storiti zdaj, kako zapisati imena vseh držav, pokrajin, mest, da se bomo razumeli ne samo doma med sabo, ampak tudi v tujini z drugimi, se pravi z vsemi, kar nas je na vse bolj globaliziranem svetu?

Edina pot, pa naj bo to samo sprememba ali že razvoj, napredek, se kaže v tem, da začnemo vsi na svetu pisati ta imena samo tako, kot jih pišejo ljudje, ki tam živijo, in jih zahteva tudi Organizacija združenih narodov. Ne več Čikago, ampak le Chicago. Morda tudi ne več Gradec, ampak Graz. Daljni Rim, Benetke, Dunaj bodo ostali taki kot doslej, pa tudi bližnji Trst, Celovec, Reka in še kaj: recimo Pulj, Benetke, Videm. Drugo, z redkimi izjemami, ki so udomačene kot Filadelfija (Philadephia), Andaluzija itd., pa domala vse tako, kot pišejo domačini v izvirniku. Torej Chicago, ne Čikago, kakor nam narobe svetuje najnovejši pravopis (2001).

Kak zapis tujih imen več po tujih pravopisih nam ne bo povzročil take škode, kakor jo prinaša splošno zanemarjanje domačega jezika, ki se je “posrečilo” očetu, ki je sina dal tako temeljito vzgajati v tuji govorici, da je ta povsem pozabil materinščino. Ko je bela žena s koso že potrkala na vrata, je oče na smrtni postelji potreboval tolmača, da je zadnje misli dogovoril s sinom, ki ni več znal jezika svojega očeta. In oče je ugasnil v srečno smrt pomirjen. Vendar tudi srečna smrt ni nič prijetna, posebno če na smrtni postelji izdihne jezik tvoje matere. JOŽE HOČEVAR