Kako se 22. novembra 1963 spominjajo ameriški žurnalisti

Pobrskali smo po nekaterih memoarskih delih nekdanjih velikih imen ameriškega žurnalizma in poiskali opise dogodkov v uredništvih svetovnih medijev ...

Zapele so pesti

Zgodba o tem, kako je Smitty prejel Pulitzerjevo nagrado za poročanje o Kennedyjevem umoru, je bila predmet številnih zapisov. Dva moja nekdanja kolega, Ron Cohen in Greg Gordon, sta jo v svoji knjigi Down to the Wire opisala takole.

Ko so odjeknili streli, je Merriman Smith zgrabil slušalko radijske povezave v vozilu, v katerem so novinarji spremljali predsednikovo kolono. Medtem ko je črni avto divjal po cesti, se je Smith skrčil na prednjem sedežu, členke na rokah je imel od stiskanja slušalke povsem bele, svojemu kolegu v uredništvu agencije UPI v Dallasu pa je odsekano narekoval: “Trije streli so bili izstreljeni na kolono predsednika Kennedyja v središču Dallasa.”

Zvoki streljanja so komaj potihnili, že je novica zaokrožila po uredništvih vsega sveta. Umirjeno, profesionalno, a hkrati naglo, je Smith nadaljeval z narekovanjem in si hkrati dopovedoval, da mora odmisliti strele, sirene in grozo tistega trenutka. Ko je končal, je rekel: “Preberi mi prosim, kaj sem ti narekoval.” Kolega na drugi strani zveze je vedel, za kaj gre in je povsem počasi in poudarjeno prebiral zapisane besede.

Kot bi ne bilo dovolj, da ga je konkurenca prehitela, je dodatno zavlačevanje poročevalca agencije Associated PressJacka Bella povsem razbesnelo. Prekipelo mu je in Smithu je namenil močan udarec. Ta se je izmaknil, udarec je zadel voznika, Smith pa je mirno nadaljeval z narekovanjem in hkrati telefonsko slušalko branil pred rokami konkurenčnega poročevalca.

Devet minut po strelih je poročilo agencije UPI obkrožilo svet: “Kennedyja streli atentatorja resno ranili, morda tudi smrtno”.

Helen Thomas, Front Row at the White House, 1999.

Solze so bile močnejše

Bil sem na kosilu, ko sem zaslišal. Najprej šepet, ki je hitro prerasel v zbor: “O, bog”, “Kennedy” in “ustreljen”. V uredništvu Newsweeka so bili kolegi že zbrani in so nejeverno spremljali novico, ki je bila vsako sekundo bolj grozna. Kolumnist Ralph de Toledano je ponavljal: “Umrl bo, Ben.” Pogledal sem ga z nerazložljivo jezo.

“Dallas, 22. november (UPI): Trije streli so bili izstreljeni ...”

In potem, tako nenadoma, je bil mrtev.

(...)

V tistem me je poklical Oz Elliott (urednik Newsweeka, op. ur.) in me vprašal, če bi za jutrišnjo izdajo kaj napisal. Nisem bil prepričan. Časa ni bilo veliko, morda nekaj ur. Neprijetno mi je bilo pisati o sebi in lastnih občutjih. V tistem trenutku niti nisem vedel, kaj čutim ob vsem skupaj. Spraševal sem se, kako bom karkoli napisal, ne da bi zlorabil prvo osebo ednine. Ampak sem kljub vsemu pristal. In ko sem začel pisati, sem začel jokati.

Ben Bradlee, A Good Life, Newspapering and Other Adventures, 1995

“Vsi, ki imajo delo, naj se ga takoj lotijo”

22. 11. 1963 smo v prostorih New York Timesa gostili šefa newyorške policije Michaela J. Murphyja. Govoril nam je o težavah, ki jih imajo z zagotavljanjem varnosti, kadar v mesto pride predsednik Kennedy. Predsednik, je pravil Murphy, je pogosto ustavljal kolono vozil in se rokoval z ljudmi, ki so ga pozdravljali ob poti z letališča na Manhattan. Večkrat ga je tudi osebno posvaril, naj tega ne počne, saj je predstavljal lahko tarčo morebitnih napadalcev.

V tistem je v predprostoru zazvonil telefon. Oglasil se je Daniel Clifton (eden vodilnih urednikov časopisa, op. ur.), ki se je v sobo vrnil pepelnatega obraza. “Predsednika Kennedyja so pravkar ustrelili v Dallasu,” je povedal. Vsi smo ostrmeli. “Vsi, ki imajo delo, naj se ga takoj lotijo,” je dejal Daniel. Stole smo kot na ukaz porinili nazaj in pohiteli proti svojim mizam. V dvigalu sem si začel zapisovati, kako bom razdelil delo novinarjem.

(...)

Poročevalec Tom Wicker, ki je predsednika spremljal v Dallasu, je opravil herojsko delo. Tistega popoldneva je moral sestaviti zgodbo, ki je divjala pred našimi očmi v nadrealistični zmedi. V bolnišnico je pridivjal v trenutku, ko so predsednikovo truplo prinesli v bronasti krsti. “Gospa Kennedy je hodila ob krsti, svojo roko je položila nanjo, povesila je glavo, oblačila je imela polna madežev krvi”, je Tom kasneje zapisal. “V mrliško vozilo je vstopila ob krsti. Predsednikovi ljudje so se nagnetli v ostala vozila in se odpeljali. To je bil edini prizor, ki sem ga tisto popoldne videl na lastne oči”.

Tom je potem odhitel na letališče na prisego podpredsednika Johnsona, vendar je letalo Air Force One pravkar poletelo proti Washingtonu. Kljub temu je Tom od kolegov dobil vse informacije o dogajanju na letalu. “Vsak novinar se je trudil pomagati drugemu. Informacije so do nas prihajale po koščkih. In ko je kdo dobil kakšen nov drobec, je to delil z ostalimi. Nikogar ne poznam, ki je kaj zadržal zase. Nihče ni razmišljal o ekskluzivah. To se nam preprosto ni zdelo pomembno.”

Arthur Gelb, City Room, 2003

AK