Kako se je rojeval Projekt Pokrajine - Landscapes?
Prejšnji teden je za skupino študentov na Fakulteti za humanistične študije potekal nekoliko drugače kot ponavadi. V sklopu predmeta Človek in igra, ki ga vodi dr. Aleksandra Schuller, so se namreč študenti že v ponedeljek zbrali v Foresteriji, kjer so začeli pripravljati skupen projekt. V sodelovanju z gostujočo profesorico iz Nemčije dr. Gabriele Schmid so se udeleženci projekta preizkusili z realizacijo idej, ki so jih na srečanjih v preteklih tednih razvijali in jih združili pod skupnim naslovom Pokrajine - Landscapes.
Študenti so uporabljali različne načine za realizacijo svojih zamisli, od fotografije do videoposnetkov in uprizoritvenih akcij, ki so se navezovale na idejo pokrajine. Šlo je lahko za resnično pokrajino, mesto, vas, naravo, ali pa za notranjo pokrajino, sestavljeno iz občutij, pa tudi za telo kot prispodobo pokrajine. Vse ideje so študenti združili v skupen izdelek, ki je doživel svojo prvo predstavitev že prejšnji petek ob zaključku praktikuma. Sredi decembra pa bo končni izdelek predstavljen tudi širši publiki.
Bodimo ustvarjalni
Že pred enim mesecem so se študenti v sodelovanju z dr. Aleksandro Schuller soočili s programom predmeta Človek in igra, ki ni imel nič skupnega z običajnim šolsko-pedagoškim pristopom.
Malgorzata Bialek, ki obiskuje drugi letnik FHŠ smer kulturni študiji, je povedala: “Že pred dvema letoma sem izvedela za predmet 'Človek in igra' in se želela pridružiti projektu. Že prej sem poznala Aleksandro in mi je bila ideja zelo všeč.”
Pri predmetu sta najpomembnejši kreativnost in realizacija projekta v sodelovanju z drugimi, tako da se ustvari učinkovita skupinska dinamika. Skupna srečanja ob ponedeljkih so bila le soočenja, na katerih so udeleženci debatirali o idejah, ki bi jih radi vključili v projekt. Študenti so namreč največ delali sami doma, kjer so si zamislili, kaj bi radi predstavili skupini in kako bi lahko realizirali skupni izdelek. Pri tem so morali upoštevati, da lahko svoje ideje predstavijo s fotografijo, videoposnetkom ali uprizoritveno akcijo. V času, ko so zbirali ideje in jih uresničevali, so pisali dnevnik o poteku ustvarjalnega procesa in o delovanju skupinske dinamike. Na srečanjih so se namreč posamezne ideje preoblikovale, povezovale, združevale in nadgrajevale.
Skupina jih je nazadnje združila v pet pojmov: kaos, dom, nasprotja, cikličnost in ujetost. To je bil okvir, v katerem je nastajal skupinski projekt, ustvarjanje pa je potekalo od 8. do 12. novembra.
Ustvarjalnost je na prvem mestu
V ponedeljek, 8. novembra, so se udeleženci srečali z gostujočo profesorico iz Nemčije dr. Gabriele Schmid, ki jih je seznanila z osnovnimi načeli prikazovanja perspektive skozi objektiv fotografskega aparata ali videokamere. Študenti so si nato izbrali določen kader, izsek realnosti, s pomočjo katerega so morali na zanimiv način prikazati dejanje. Ideje so se navezovale na sila preproste, vsakdanje geste, kot sta zapenjanje pasu in žepne ure in druge pripetljaje iz vsakdanjega življenja.
Nekatere ideje so kasneje vključili v projekt. V popoldanskem času so udeleženci natančneje dodelali svoje zamisli in zbrali večje število posnetkov, ki so jih nato predstavili na skupnem srečanju v Foresteriji. Razdelili so se v pet skupin, vsaka pa je poskušala uresničiti svojo idejo. Nekateri so se držali jutranjih zamisli, drugi so poskušali uresničiti zamisli, ki so se jim porodile že prej, tretji pa so ubrali kar novo pot.
Deževno vreme, ki je spremljajo ustvarjanje, se je odražalo tudi v stvaritvah študentov: skakanje po lužah, prikazovanje teles v dežju, fotografije z viharnimi oblaki itd. Veliko je bilo tudi posnetkov v zaprtih prostorih: barvanje ogledal, posnetki deklet med malico ali kosilom.
Malgorzata je povedala, da je bila, podobno kot mnogo drugih študentov, zmedena, saj je kar dolgo časa tuhtala, kaj naj bi med praktikumom uresničila. “Kar nekaj tednov smo se ukvarjali z razmišljanjem, kaj bomo na podlagi skupnih idej naredili, ko se je projekt začel, pa smo delali povsem nekaj drugega, kar s prvotno zamislijo ni imelo nobene zveze. Vsekakor pa verjamem, da nam bo uspelo zamisel uresničiti.”
Ko vreme nagaja
V torek so se, razdeljeni v skupine, odpravili na snemanje po Obali. Tako se je skupina, ki je želela prikazati romantično zgodbo dekleta v beli obleki, ki teče po travnikih, odpravila na pobočje nad Strunjanom. Razmere sicer niso bile najbolj naklonjene snemanju, saj je deževalo in mrzlo je bilo. Vsi so se zelo potrudili, kar se je na koncu tudi obrestovalo.
Ko je bilo vse fotografsko in filmsko gradivo zbrano, je sledil postopek montaže. V sredo so imeli študenti ves dan na voljo, da so uredili posnetke in zmontirali končni izdelek. “Nekateri so delali tudi po trinajst ur, drugi pa so hodili na kavo,” je dejala Malgorzata. Obseg dela je namreč bil odvisen od količine materiala, ki so ga zbrali, in zapletenosti končnega izdelka.
V četrtek zjutraj so posamezne skupine predstavile svoje končne izdelke, nekateri študenti pa so se odločili, da vse združijo v skupen projekt. Ob šestih popoldan so izdelek predstavili profesoricama, naslednje jutro pa tudi ožji publiki in novinarjem, ki so poročali o projektnem tednu. Do srede decembra nameravajo študenti projekt še obdelati in ga nato predstaviti širši javnosti.
Na koncu zadoščenje
Kakšni pa so zaključni vtisi udeležencev projekta? Ana Krečič (20 let, 2. letnik Kulturnih študijev na FHŠ), ki se je ukvarjala z režijo in montažo filma o ženski v beli obleki, je povedala, da je zadovoljna, saj so bili vsi v skupini res prizadevni in so v stvaritev res veliko vnesli. “Snemali smo v nemogočih razmerah, lilo je kot iz škafa, punca v beli obleki je tekla bosa v mrazu in dežju (vsaka čast!), naslednji dan smo trinajst ur montirali video in še računalniki so nam povzročali težave. Vendar pa se je ves ta trud za izdelavo dve minuti in pol dolgega posnetka izplačal, saj je končni izdelek res izvrsten.”
Metka Jež (20 let, Medijski študiji), ki je dva dni brez prestanka sedela za računalnikom in montirala posnetke, pravi, da “je bil zelo naporen teden, ampak je bilo vredno truda. Bilo mi je zelo všeč, vendar pa ne vem, ali bi vse to še ponovila. Veliko dela smo imeli z računalniki in s končno montažo. Če pod vse to dogajanje potegnem črto, pa lahko z zadoščenjem ugotovim, da nam je uspelo uresniči res veliko zamisli.”
AGATA VENIER
