“Kako že je s tem čigar?” je vprašal Gregi

Take so preproste, ljudske: zvest kot pes, zabit kot cvek, siten kot dr..., lep kot narobe obrnjen žabji pildek. O politiku: če bi bil tak debel, kot je neumen, nepošten, lažniv, bi vlak tri dni okoli njega vozil.

Ko želimo poudariti, da je kak človek že v zrelih letih, rečemo, da je star kot Metuzalem. Ta je umrl, ko jih je imel že skoraj 1000, natanko 969 let. Toda jezik je starejši, kot je bil Metuzalem, pa še ni umrl. Zato bi morali o starem človeku reči, da je star kot jezik.

Marsikdo ne bo verjel, da je to res, ker je prepričan, da je na primer slovenski jezik star le toliko, kot bi svojih let naštel začetnik našega knjižnega jezika Trubar, če bi živel do današnjih dni. A v tistem času, to je v 16. stoletju, je bil naš jezik že povsem razvit in kot izklesan mladenič. Tako ga je bilo potrebno le zapisati. To je bilo eno največjih dejanj v naši zgodovini, kajti težko je najti način, kako jezik zapisati. Kdo bi vedel, kako so stara ljudstva tavala, preden so prišla od babilonskega klinopisa in egipčanskega slikopisa do grškega alfabeta, arabske pisave, slovanske azbuke in latinske abecede.

Naš jezik se ni rodil šele v 16. stoletju, ampak se je - tako kot vsi drugi jeziki, dokler jih ni kdo zapisal - razvijal skozi dolga stoletja, tudi tisočletja. O tem razvoju našega in drugih evropskih jezikov ne vemo skoraj nič, ker imamo iz tistih časov malo, večinoma pa nič zapisov. Zato si lahko pomagamo le s primerjanjem njihovih prastarih besed. Na primer slovenska mati je bila starim Grkom meter in Rimljanom mater, Italijanom je madre, Francozom mère, Špancem madre, Angležem mother, Nemcem Mutter, Rusom mat', podobno pa ji pravijo vsi drugi Slovani s pol slovanskimi Bolgari vred.

Toda ni dosti takih, v vseh indoevropskih jezikih živih vzporednic, kot je na primer brat (frater, fratello, frère, brother, Bruder), ki dokazujejo, da smo Indoevropejci po jeziku kakor bratranci, če ne kar bratje istega rodu. Najdemo jih le v besedah, ki živijo od praveka in so zvečine vezane na sorodstvo, rastline in živali, na vse tisto, kar je človek srečeval v vsakodnevnem boju za obstanek. Če hočemo poiskati druge take vzporednice, se je potrebno kar spotiti, ker so povečini osamele okamnelke, zamaknjene po kotih, kamor kdaj pa kdaj pogleda le še kak zaružen jezikobrbec. Med takimi okamninami je na primer skrajno osameli oziralni zaimek čigar, ki se pravilno rabi le v moškem spolu. Še več, samo za moške osebe, ne pa tudi za predmete, čeprav so moškega spola. Pri vseh drugih samostalnikih ga moramo nadomestiti z oziralnim zaimkom kateri, katera, katero.

Tudi neznancu brez naslova Gregiju - neznancu, ker se mi na vprašanje, ali smem objaviti njegov priimek, ni več oglasil - se čigar zdi nenavaden in mu ni jasno, ali so ga uredniki v nekem časopisu zapisali prav:

“Že dolgo me žuli vprašanje, kdaj se uporablja čigar. Zato sem se odločil, da povprašam vas, ker bralce zmerom vabite, naj vam pošljemo kako vprašanje. Vem, da nisem prav doma v jeziku. V šoli me slovnice niso naučili nič. Zmerom smo žulili le nekakšne vaje brez sistema. A čigar v tistih vajah ni bilo. Zato ne vem, ali so v časopisu prav zapisali: 'Kritika je letela na županjo, čigar dolžnost je skrbeti za ugled občine.' Kako že je s tem čigar?”

Čigar je okamnelec brez bližjih sorodnikov, ki bi povedali o njem kaj jasnega. Razložimo ga lahko samo tako, da mu pogledamo v rojstni list. Tam piše, da je č na njegovem začetku nastal iz soglasnika k, ker je pred i in e prešel v č. Zaimek se je prvotno potemtakem glasil kigar. Če kigar razrežemo na njegove sestavine, dobimo ki+ga+r. Prvi del (ki) je izpeljan iz indoevropske praoblike *kuj, ki pomeni kdo ali kaj. Drugi del (ga) je vsem poznana krajša oblika osebnega zaimka on v 2. sklonu: on, njega (poudarjeno) in ga (nepoudarjeno) itd. do 6. sklona. Tretji del (r) je obrazilo, ki vprašalne zaimke spremeni v oziralne: kdo - kdor, kaj - kar, komu - komur in še dolgo itd.

Zaimki, ki so se razvili iz zveze ki+ga oziroma či+ga, so: čigar, čigav, narečno čigaver, starocerkvenoslovansko čii, shr. čiji, rus. čej in tako naprej podobno po vseh slovanskih jezikih.

Ker je v zaimku čigar skrit zaimek ga, ki je moškega spola, je čigar možno uporabljati samo za moški spol. Če bi ga hoteli navezati na ženski spol, bi moški zaimek ga morali nadomestiti z zaimkom za ženski spol: ona (2. skl. nje, je). In dobili bi obliko či+je+r. Torej čigar za moški spol in čijer za ženski spol. Toda take oblike za ženski spol slovenski jezik ni razvil, ker mu je zadoščal 2. sklon oziralnega zaimka ženskega spola katera. Zakaj? Ker katere pomeni isto kot nerazviti čijer: ženka, katere dolžnost je ...; ali pa: ženka, čijer dolžnost je ...

In zdaj, prijatelj Gregi, odgovor na vprašanje, ali so bili uredniki v zmoti, ko so zapisali: »Kritika je letela na županjo, čigar dolžnost je skrbeti za ugled občine.« Da, Gregi, zmotili so se. Prav bi bilo samo, ko bi bili zapisali: “Kritika je letela na županjo, katere dolžnost je skrbeti za ugled občine.” Ali pa: “Kritika je letela na županjo, ki je njena dolžnost skrbeti za ugled občine.”

Dragi neznani Gregi, oglasite se še kaj. Pošljite mi še kako tako vprašanje. In kak podatek o sebi.

Vaš JOŽE HOČEVAR