“Kakor bi avtomobil pognali v tridesettisočo prestavo!”

Duhoviti perfekcionist, ki je v minulih treh desetletjih nanizal več albumov in nepregledno vrsto koncertov vsepovsod po svetu, v naše kraje pa pripotoval v spremstvu žene, je obljubo držal. Na večernem nastopu, ki ga je posnel Radio Koper Capodistria, je prepolno dvorano dodobra pogrel in nasmejal z bluesom, ki je v jedru resda otožen, a ga je mojster napolnil s humorjem in širokim poznavanjem najrazličnejših slogov.

> Opazil sem, da svoje kitare povečini uglašujete po posluhu in ne s pomočjo naprave.

“Naprava mi pride prav samo za uglasitev prve strune, kot referenca za pravo višino tona. Običajno pa ne potrebujem niti tega. Resda se nisem rodil s popolnim posluhom ... No, baje se vsakdo rodi s popolnim posluhom, a ga izgubi z učenjem jezika. Zato ima na zahodu popoln posluh samo en odstotek ljudi, na Kitajskem, kjer govorijo tonemski jezik, pa kar petindvajset odstotkov. Sam se okrog strun gibam že tako dolgo, da natančno slišim, kdaj zazvenijo prav. Napravo največkrat uporabim za uglaševanje indijske kitare, ki ima dvaindvajset strun in je drugače ne morem uglasiti dovolj hitro.”

> Baje klasična kitarska dilema, ali Gibson ali Fender, za vas sploh ni dilema - izberete National, mar ne?

“Res je, električna kitara me niti najmanj ne zanima. Zagotavljam vam: sem najslabši med najslabšimi, ko jo vzamem v roke.”

> Zakaj?

“Ker je ne začutim. Kakor bi na podplatih imel pričvrščene vzmeti in ne začutil zemlje.”

> Mislite, da Muddy Waters ni začutil zemlje?

“Mislim, da ljudje za zaslužek storijo, kar je nujno. Danes nas med poslušanjem bluesa preveva zmotna nostalgija in pozabljamo, da so stari mojstri bluesa v svojem času hoteli biti moderni. Ves ta romanticizem okrog Roberta Johnsona - ni bil revež, ki na razpotju trguje s hudičem. Bil je poba, ki je videl Lonnieja Johnsona, glasbenika s pogodbo za snemanje, avtomobilom in lepo obleko. In rekel si je: tudi jaz hočem vse to! Šlo je torej za precej samozavestno potezo, za začetek drže, ki se je razplamtela v rock'n'rollu. Predtem je Charley Patton ustvarjal glasbo, ki je prišla iz njega naravno.”

> Vam je Patton torej bliže kot Robert Johnson?

“Mi je. Ker je njegova glasba manj pozerska, bolj afriška, v njej je več bolečine in manj zabavljaštva. V vsaki generaciji se določen glasbenik dvigne nad druge. Všeč so mi mnogi stari mojstri bluesa, a na prvih pet mest bi uvrstil Charleyja Pattona, šele zatem na vrsto pridejo Skip James, Son House, Robert Johnson, Muddy Waters, Howlin' Wolf ... Pa še nekaj naj priznam: kadar igram, vidite, kako spreminjam položaj mikrofona in tako spreminjam tudi zvok. Namreč, nisem kaj prida kitarist, sem pa zelo dober manipulator z zvokom. Ne maram kitaristov, ki igrajo samo za druge kitariste. Dolgočasni so in premalo zahtevni do sebe. Obstajata dve vrsti glasbenikov. Prvi sporočajo: poglejte me, kako čudovit sem! Drugi pa: mar ni čudovito, da smo živi in da večer preživljamo skupaj? Jaz sodim v drugo vrsto. Tudi drugim kitaristom pojasnjujem, da nihče ne prebere knjige in vzklikne: uau, kako krasne črke! Ne nastopam za druge kitariste, temveč za ljudi, ki jim ni mar, katere note zaigraš. Mar jim je samo, ali se med poslušanjem počutijo dobro ali ne. Če govorim v odstotkih: note, akordi in lestvice zajemajo le dvajset odstotkov, ritem in sinkopiranje štirideset odstotkov, medtem ko je preostalih štirideset odstotkov precej bolj skrivnostnih in o njih nihče ne govori. Kar ustreza zgradbi človekovih možganov, ki so razdeljeni v tri dele: najpočasnejši in najmlajši je razumski, namenjen jeziku in analiziranju, starejši je opičji del, v katerega prihajajo vsa naša čustva in ki deluje 30.000-krat hitreje, saj z njim živimo dlje in je zato učinkovitejši, najstarejši pa so naši plazilski možgani, iz katerih izhaja človekovo gibanje. Kadar govorimo o glasbi in se je učimo, uporabljamo najmlajše možgane, v vročici samega igranja pa ... kakor bi avtomobil iz prve pognali v drugo in takoj zatem v tridesettisočo prestavo! Takrat se glasbenikova čustva in mišice spletejo v eno samo dejavnost. Zato obožujemo Djanga Reinhardta, Jimija Hendrixa, Louisa Armstronga: ker so se zavedali svojih čustev in jih znali izraziti z mišicami. To je zelo znanstven pogled na stvari. Precej se ukvarjam z mejo med znanostjo in čarovnijo. Najprej znanstvena razlaga glasbe: z vibrirajočimi glasbili sprožim vibriranje molekul v zraku, ki pripotujejo do dlačic v poslušalčevih ušesih, jih začno premikati, sprožijo električne signale, ki spremenijo kemijo poslušalčevih možganov. Vse to je empirično dokazljivo. Kakšna čustva v posamezniku sproži slišano - to je pa čarovnija! Moj posel je torej manipuliranje z možgansko kemijo, ne da bi se kogarkoli dotaknil.”

> Ko govorite o kitaristih, ki jih cenite in so vplivali na vas, omenjate zgolj pokojne. Kaj pa še živi in dejavni?

“Nisem pravi naslovnik za to vprašanje. Ker nisem glasbeni potrošnik, temveč ustvarjalec. Do drugih sodobnih ustvarjalcev sem zelo ignorantski. Pa da ne bo pomote: ne preigravam muzejske glasbe. Niti ene same samcate podrobnosti ne odigram tako, kakor jo je Charley Patton. Imam soroden odnos do glasbe, čutim jo podobno kot on, a v svojo ustvarjalnost vključujem tudi glasbene vplive z najrazličnejših koncev sveta.”

> Kako dolgo že igrate kitaro? Kakega pol stoletja, mar ne?

“Dvainpetdeset let.”

> Se še učite?

“Absolutno! Nocoj me boste slišali igrati stvari, ki jih prejšnji teden nisem bil sposoben. Enako je z mojimi jezikovnimi sposobnostmi: do svojega štiridesetega leta sem govoril samo angleško, zatem pa sem med turnejo po Franciji začel spraševati: kako se po vaše reče temu, kako tistemu ...? In danes lahko Francoze med koncertom ves večer nagovarjam v njihovem jeziku. Moja italijanščina je trenutno malo zarjavela, ker zadnje čase v glavnem govorim francosko, ampak se bom nocoj kljub temu potrudil in povedal kaj v jeziku ljudi, ki me gostijo.”

> V katerih jezikih ste še doma?

“V japonščini, slovaščini, znanih mi je tudi po nekaj besed mnogih drugih jezikov. Dovolj, da zmorem ljudi nasmejati.”

> Opazil sem, da preklinjate zgolj v francoščini.

“Ker zadnje čase živim v Franciji. Po treh tednih bivanja v Italiji bi preklinjal po italijansko. Zdaj pa celo sanjam v francoščini.”

> Odrasli ste v New Yorku, mar ne?

“Drži.”

> Kjer je vaš stric imel nekakšen pub ...

“Jazzovski klub Cafe Society. Že v tridesetih in štiridesetih letih, na 52. aveniji. To je bil prvi kraj v Ameriki, kjer so na istem odru skupaj igrali črnci in belci. Pravi škandal! Stric je bil zelo povezan z levičarji, sodeloval je z Woodyjem Guthriejem in v njegovem stanovanju je nastala pesem Strange Fruit, ki jo je prepevala Billie Holiday. Nato je nastopila McCarthyjeva doba in stričev klub so zaprli. Ker je bil komunist. Med petdesetimi se je ukvarjal z drugimi stvarmi, v šestdesetih pa je odprl nov klub v predelu Greenwich Village, ga poimenoval The Cookery, vanj pripeljal vse nekdanje znance, ustvarjalce bluesa in jazza, stare že sedemdeset let. V takšnem ozračju sem odraščal, med divje žvenketajočimi kavnimi skodelicami in vročimi političnimi debatami.”

> Takrat so se po Greenwich Village potikali tudi Bob Dylan, Joan Baez in podobni.

“So nekoliko starejši od mene, tako da se s folkom nisem srečal. New York sem zapustil leta 1972, šel na univerzo, postal ulični glasbenik, zatem pa profesionalec.”

> Baje ste med študijem potovali globoko na jug ZDA, šli intervjuvat še žive mojstre bluesa ...

“Res je, zlasti me je zanimal Bukka White. Opravil sem tudi precej akademsko raziskavo, podkrepil tezo, da sta Charley Patton in Tommy Johnson za seboj pustila vsak svoje naslednike, a leta 1912 skupaj ustvarjala na plantaži Dockery. V njunem ustvarjanju in ustvarjanju njunih naslednikov sem iskal povezave in jih našel. Zaradi vsega tega mi lahko rečete etnomuzikolog, a moram dodati: etnomuzikologijo živim mnogo dlje, kakor jo preučujem. Igranje resonančne kitare me je, denimo, iz bluesa pripeljalo do havajske glasbe. Spoznal sem celo izumitelja kitare National, Slovaka, ki je emigriral v Kalifornijo in umrl pri 94 letih. Ugotovil sem, da o bluesu ni imel pojma. Sploh ni vedel, da obstaja! Takšno kitaro je v Kaliforniji v dvajsetih letih ustvaril za havajske in jazzovske glasbenike, zgolj slučajno je postala bluesovsko glasbilo. No, prišel sem do stare havajske glasbe in spoznal, da je globoka kot blues, pa še iste uglasitve pozna. Šel sem še dlje in ugotovil, da so najboljši havajski glasbeniki v dvajsetih letih poslušali jazz, zato sem se vrgel v preučevanje jazza, ciganskega jazza, zatem karibske glasbe, afriške, indijske ... Sem kitarski antropolog, ki raziskuje, kaj se je po svetu dogajalo med kolonializmom, s katerim je naokrog potovala tudi kitara. Dobra glasba namreč nastane, ko Neevropejci, ki ne poznajo evropske glasbe, v roke vzamejo njim neznano evropsko glasbilo. Povsod po svetu se je, ne da bi ljudje na različnih koncih vedeli za izkušnje drugod, ponovila ista zgodba: kitara je prispela, uglašena je bila standardno, kar se nikomur ni zdelo smiselno, zato so domačini vsepovsod napetost strun prilagodili toliko, da so dobili določen akord, in tako iznašli odprte uglasitve: v Misisipiju, na Havajih, Kubi, v Južni Ameriki, Afriki, na Papui Novi Gvineji, Okinavi ... Povsod so prišli do enakega odkritja, ne da bi vedeli drug za drugega, kar me zelo fascinira. Eden mojih projektov je bilo potovanje na Papuo Novo Gvinejo, kjer sem obiskal pet vasi in ustvarjal s petimi kitarskimi bendi - načrtno tam, kamor je kitara prišla najkasneje in kjer je igranje najbolj naivno.”

> Primitivno v pozitivnem pomenu?

“Tako. Kakor bi na Havaje potoval pred stopetdesetimi leti.”

> Česa ste se naučili?

“Potrdilo se mi je, da je primitivna logika zmeraj logična, medtem ko je zahodna logika pripravljena krog nasilno spremeniti v kvadrat, da bi imela prav. Primitivna logika morda terja več časa in truda, a je zmeraj pravilna. Skratka, poleg mojih glasbenih prednikov, mrtvih kitaristov, name močno vplivajo tudi tisti, s katerimi sodelujem. Silijo me, da vse življenje ostajam učenec. Veste, zakaj sem malo prej po tonski vaji še kar brenkal, da ste me morali čakati? Odgovor je preprost: ker rad igram. In ko nam uspe dobiti zvok, kakršnega nam je tule - čudovito!”

> Navdušujete se nad primitivno glasbo Papue Nove Gvineje in drugih oddaljenih krajev, pa ste si privoščili tudi priredbo pesmi Doorsov People are Strange (Ljudje so čudni). Kaj vas je pičilo?

“Zaželel sem si posneti priredbo dobro znane skladbe, vsaj enkrat v življenju. Tega sicer ne počnem, ker ne morem prepevati besedila, v katero ne verjamem ...”

> Torej verjamete, da so ljudje čudni?

“Mnogokdaj sem sam taval po neznanih mestih na najrazličnejših koncih sveta, tako da mi je besedilo pesmi blizu. In to občutje je zmeraj povezano z zvokom, mojim glavnim orodjem! V spominu mi bo ostal zvok mojih čevljev, ki udarjajo ob vaš tlak ponoči, ko naokrog ni nikogar in ko odmev dajejo zgolj stavbe v ozki uličici. Zelo poseben zvok, ki ga bom brez težav lahko priklical v spomin.”

> Prepotovali ste ves svet, pa je na vas očitno še najmanj vplivala evropska glasba. Je Evropa dolgočasna?

“Kje pa! Razumeti morate, da nisem tipičen Američan. Evropo obožujem, želim si, da bi bil Evropejec, vse bi dal za evropski potni list. Vaši kraji so civiliziran del sveta. Amerika vse bolj živi v duhu Pobesnelega Maxa, fevdalizma, vrača se v 19. stoletje, je ksenofobična, rasistična, ignorantska ... Zelo žalostno. Mislim, da boste mlajši od mene dočakali razpad moje dežele. Pravzaprav sem prepričan. Glede na to, kam gredo stvari, bo vsega konec že čez petindvajset let. Mislim, da sistem, ki ga imate v Evropi, najbolje uravnotežuje socializem in kapitalizem. Pri vas je pomoč sosedu nekaj običajnega, v Ameriki pa je to že komunizem. Brezplačna zdravniška pomoč bi morala biti samoumevna, pa ni! Evropo obiskujem že trideset let, in vsakič občudujem njen razvoj: boljše ceste, boljši vlaki, boljši mostovi ... V moji deželi pa gre vse navzdol, ker ves denar namenjamo svoji vlogi svetovnega policaja. Žal niti to ni več vloga države, saj se je vse privatiziralo in služi izključno ustvarjanju dobička. Evropejci še kar gojite zelo romantično podobo Amerike, toda od Marshallovega plana je minilo že mnogo let in zdaj je vse drugače. V evropskih državah so razlike med revnimi in bogatimi kljub vsemu majhne, Amerika pa je na 65. mestu te lestvice, skupaj z Ruando. Pakistan se je bolje odrezal kot mi, kar je šokantno! No, oddaljil sem se od vašega vprašanja. Evropa je glasbeno bogata, vsekakor, in tudi tule sem počel vse mogoče reči. Lani sem ustvarjal z Irci, zadnje čase sodelujem s ciganskimi glasbeniki v severni Franciji in s precej avantgardnimi skandinavskimi glasbeniki ... Zelo sem odprt. Vaši kraji pa so sploh zanimivi kot križišče balkanske in zahodne glasbe.”

> Baje vas navdušuje tudi YouTube, kjer se je znašlo tudi precej videoposnetkov vaših nastopov ...

“To je krasno! Zaradi tega na moje nastope prihaja vse več mladih. Včasih so na bluesovske koncerte prihajali skoraj izključno obiskovalci, starejši od štirideset let, zdaj pa so v občinstvu pogosto mlajši od petindvajset let, zlasti v Franciji in Italiji. Najbrž tudi zato, ker na odru vidijo tipa, ki glasbo ustvarja s svojimi mišicami, v znoju, pošteno. Kar mladi, ki živijo v plastičnem svetu, očitno cenijo. Mnogi mi vsak večer po nastopu rečejo isto: da jih moje ustvarjanje navdihuje, spodbuja k lastnemu ustvarjanju in razmišljanju. Te odgovornosti se zavedam. YouTube je divji zahod sodobne kulture. Sam sem gor dal tri posnetke, zdaj pa jih je že tisoč. Nad njimi nimam nikakršnega nadzora, kar je krasno. Sili me, da vsak večer igram dobro, kolikor le morem, saj se lahko zgodi, da nastop ne bo ostal v dvorani.”

> Veliko pohval najbrž požanje tudi majica, ki jo nosite zdaj.

“Res je. Vam povem, kako sem jo dobil: med nastopom na Siciliji sem med množico zagledal tipa, ki jo je nosil, prebral sem napis, odložil kitaro, stekel k njemu in mu rekel: to majico moram imeti! Ker je bila njemu všeč moja majica s kitarami, sva takoj zamenjala. Opozoril me je le, da je njegova majica pod pazduho strgana, ampak me ne moti. Napis je krasen.”

> Za konec: imate ob glasbi še kakšno drugo strast?

“Imam. Pridelujem sadje in zelenjavo, sem strokovnjak za feferone, gojim kokoši ... Februarja nisem na turneji, ker moram obrezovati drevje. Veliko tudi berem, ne leposlovja, ki sem se mu odrekel že davno tega, ampak stvarno literaturo o rečeh, ki me zanimajo. Lingvistika, nevrologija, zgodovina, kultura, antropologija ... Sem učenec in bom to ostal do konca. V tem je skrivnost večne mladosti.”

ANDRAŽ GOMBAČ

“Všeč so mi mnogi stari mojstri bluesa, a na prvih pet mest bi uvrstil Charleyja Pattona.”