Kakor da bi Srečko Kosovel ustanovil punk bend
Nenavadna je že embalaža - cede je položen v rdečo zgibanko, na kateri so natisnjena tudi besedila - in nič manj nenavaden ni naslov nenavadnega albuma Natriletno kolobarjenje s praho. Pri založbi Celinka ga duhovito imenujejo “manifest generacije, ki ji je skoraj uspelo ... dobiti službo, narediti kariero, imeti stanovanje ter družino”.
Najprej opravimo z naslovom. Če v spletni brskalnik vtipkamo “natriletno kolobarjenje s praho”, najdemo povečini zapise o temle novem albumu, enem močnejših domačih v zadnjem času, malce bolj pa se mora potruditi, kdor si želi razjasniti, kaj za vraga pomeni tale predpotopni kmetijsko-zgodovinski izraz. Vztrajnež se naposled vendarle prikoplje do strokovnega članka Darje MiheličUsoda gozdov na Slovenskem do 16. stoletja, kjer prebere: “Pri natriletnem kolobarjenju s praho je bilo zemljišče razdeljeno na tri dele: na enem je bilo zasejano ozimno, na drugem jaro žito, tretji del pa je neobdelan počival.”
Jure Novak in Uroš Buh Natriletno kolobarjenje s praho prakticirata tudi na koncertih. Kako se tale stara kmetijska metoda obnese v poeziji in glasbi, bosta čez dva tedna, v petek, 6. marca, pokazala v koprskem baru Cameral.
Bogsigavedi katera tretjina pri čisto svežem Natriletnem kolobarjenju s praho počiva, je pa kristalno jasno, kateri umetnostni panogi sta tokrat bogato obrodili: poezija in glasba! Pesnik in gledališki režiser Jure Novak, ki je svoje pesmi povezal že v zbirki 25 (Center za slovensko književnost, 2001) in Stare pesmi (KUD Apokalipsa, 2011), ter kitarist in tolkalec Uroš Buh, dejaven v zasedbah ReLight, Same babe in Zaklonišče prepeva, sta predlani na festivalu KantFest v Rušah prejela nagrado zlata kanta, z njo pa en snemalni dan v mariborskem RTV-jevskem studiu 22. Tamkaj sta v - bi dejal naš veliki pesnik - “enem samem nonšalantnem zamahu”posnela osem pesmi, v katere je Novak zgostil svoje večletno umetniško ustvarjanje, Buh pa mu ga je pomagal uokviriti v nič šibkejšo glasbo, v kateri se prepletajo rock, punk, grunge, surov blues ...
Za njiju ni pregrad in ne mej. Gostobesedni Novak se v mnogih pesmih živahno poigrava z zvočnostjo besed, tke bistroumne besedne igre, s kakršnimi nas je svojčas zalagal Ivan Volarič - Feo, tu in tam se mu posreči tudi skoraj brecljevsko-buldožerjevska jedka zafrkancija, njegova poetika pa je še posebej vznemirljiva zavoljo nenehne napetosti med ležerno, lenobno vseenostjo in podivjano živčnostjo. Navidez nepremagljivo vdanost v brezperspektivnost tu in tam nenadoma pretrga močan sunek revolta, da se poslušalcu zazdi, kakor bi poslušal ekspresionistično podivjanega Srečka Kosovela, ki je naposled sestavil punkovski bend.
Novak kot poklicni gledališki ustvarjalec s širokim interpretativnim razponom, segajočim od drgetavega šepeta do oglušujočega vreščanja, opeva izgubljeno generacijo današnjih tridesetletnikov, ki imajo čez dan sebe “na pavzi” in nenehno čakajo, da se bo njihovo življenje zares začelo. Njihov dan še ni prišel, zato jim ostaja samo, da odštevajo - kakor jim pravi Novak - “nedni”. A nedan je dan, ki se ne konča, zlovešče ugotavlja poet, a se bolj razvedri in razvname, ko s pivskim bratcem sladostrastno malikuje ženske čare. To je tudi ena redkih dejavnosti, ki takšenle “mlad perspektiven kader” - aluzija na stare dobre Pankrte, jasno - še zmorejo razvedriti. Škoda le, da se s traktati o dolgih ženskih nogah ni mogoče dostojno preživljati ...
ANDRAŽ GOMBAČ