Kakor z življenjem, tako s smrtjo

“Naslednjega dne ni nihče umrl.” Stavek, s katerim portugalski pisatelj začenja roman As Intermitências da Morte, zveni odrešujoče in strašljivo obenem. José Saramago smrt počloveči: nič več ni podoba, ogrnjena v črno kuto s koso v rokah. V njegovih očeh je prelepa ženska sredi tridesetih let, nekoliko naveličana svojega dela, malce žalostna ter precej zbegana in zmedena. Nekako tako, kakor družba, v kateri živimo. Ta smrti zagotovo ne vidi kot lepotico v cvetu življenja; zahodna civilizacija, ki starost dojema kot bolezen, je smrt prignala na skrajne robove svoje realnosti in ji odvzela vso obrednost. Od umrlih se poslavljamo tako, kot živimo - hitro, bežno. Še pred manj kot pol stoletja so (vsaj po vaseh) ljudje ob pokojniku, na njegovem domu, bedeli tri dni in se od njega poslavljali kot njihovi predniki stoletja poprej. Noči ob umrlem, prepredene z zgodbami iz njegovega življenja, v katerih so gnezdile solze in smeh, so bile naročje spoštljivega spomina na tistega, ki je odšel. In čeprav se zdi skozi prizmo današnjega časa vse to izguba časa, ljudje potrebujemo rituale. Verjetno veliko bolj, kot se sploh zavedamo. Skozi tisočletja človeške zgodovine se pač niso ohranili samo zato, ker bi ljudje ne imeli kaj početi. Obrednost je palica, po kateri se pretaka odnos do preteklosti, opora, ki nam pomaga premišljevati vse tisto, kar je onkraj, kar nas presega, kar je večje od človeka.