Kam so šli vsi novinarji?

Hartlepool je pristaniško mesto na severovzhodni obali Anglije. V kraju, dobrih 400 kilometrov oddaljenem od Londona, živi 90.000 ljudi. Kolumnist časopisa The Guardian Neil Fowler si je te dni zastavil preprosto vprašanje: kdo bo poslej poročal iz hartlepoolskega sodišča? Blogerji ali vešči amaterji najbrž ne. Najbrž mora to delo opraviti profesionalni novinar. Ampak kdo ga bo plačal?

Sveži podatki o revidiranih prodajnih nakladah slovenskih medijev so povsem v skladu s pričakovanji. Nobena dnevna tiskana izdaja ni doživela vzpona. Razlika med posameznimi izdajami naših založniških hiš je le v tem, ali je padec prodane naklade statistično relevanten ali (še) ni. Kovancev iz denarnic naročnikov in kupcev v prihodkih medijskih hiš ne kompenzira oglaševalski denar. Na čudnem, nenaravnem in povsem televiziji posvečenem slovenskem oglaševalskem trgu je virus globalne gospodarske krize našel ugodne razmere za rast in razmnoževanje. Če drži, da se bodo težave večine podjetij v prihodnjem letu le še stopnjevale, se kaj hitro lahko začnejo vrstiti medijski mrki.

Fowlerjevo vprašanje o prihodnosti hartlepoolske sodne kronike je torej brez resnejših sprememb moč uporabiti tudi za novomeško sodišče ali koprsko upravo za pomorstvo. Za prvoligaški nogometni derbi Hit Gorica-Luka Koper in razstavo v Ptujskem muzeju. Grozeče umanjkanje kakovostnih in verodostojnih informacij iz lokalnih in regionalnih okolij ni hec. Ampak zadeva, ki lahko resno in temeljito spremeni gibkost in povezanost družbe. Dodatno razrahlja že tako preperele niti, ki življenja in hotenja posameznikov povezujejo v prepoznavno skupnost.

V sodobni slovenski medijski resničnosti je veliko govora o novih platformah. Pri čemer se ni moč znebiti vtisa, da se ta besedna zveza po ustih valja kot slabo prežvečen kos zrezka. Neokusen in trd, ki ga ni mogoče ne požreti ne izpljuniti. Časopisi so pred nekaj leti odhiteli na spletne strani, zdaj se tlačijo v tablične računalnike in pametne telefone, twitajo in zbirajo lajke na facebooku.

Prepozno, pravijo mnogi analitiki, in časopisnim hišam očitajo, da so v letih debelih krav spale ob peči in se pustile tajkunskim igram, namesto da bi vlagale v nujne razvojne projekte, ki bi poskrbeli za za to, da bi bilo danes v predalih prihodnosti kaj več kot prah in pajčevina.

Morda je zdaj povsem očitna izguba razvojne vizije v večini slovenskih novinarskih hiš res dediščina preteklih grehov. Ali pa je vendarle zgolj logična posledica popolne kombinacije razdiralnih vplivov in okoliščin, ki je nobena strateška odločitev medijskih direktorjev ne bi mogla preprečiti. Resnica se najbrž skriva nekje vmes, ampak to zdaj pravzaprav niti ni pomembno.

Pomembno je vprašanje, kaj storiti.

Iz sedanje krize vodita samo dve logični poti. In njuno križišče nima veliko opraviti s tehnologijo ali izbiro komunikacijskega kanala. Kamor se bo selilo občinstvo, se bodo nazadnje, celo v Sloveniji, preselili tudi oglaševalci. In plačevanje vsebin v spletnih medijih je, globalno, tako pomembno, da bo prej ali slej rešeno. Križišče je prej stvar bližine in zavezništva med ustvarjalci medijskih vsebin in njihovimi porabniki. Tistega zavezništva, ki se napaja iz temeljnih civilizacijskih vrednot in profesionalne etike ter raste nad posamične ali sistemske interese kapitala in politike.

To zavezništvo se bo v veliki nevihti bodisi okrepilo bodisi umrlo strašne smrti. Ki je ne bo polepšala nobena platforma. Država ga seveda ne more ohranjati pri življenju, lahko pa mu omogoči pošten boj. Že s spoznanjem, da je ohranitev kakovostnega novinarstva tema, o kateri se splača razpravljati. Pa čeprav ni nič bolj zoprnega od novinarjev, ki po časopisih tarnajo nad svojo usodo.

VESNA HUMAR