Kanada med velikim bratom in Evropo

Čeprav je Kanada po površini druga največja država na svetu in je torej večja od ZDA, je bila v politični domišljiji zahodnega sveta pogosto prav to - mlajši brat velikega soseda. Mlajši brat je starejšemu sledil tudi v vojnah. Na plažah Normandije, v porušeni Nemčiji, pozneje v Afganistanu, Iraku, Somaliji. Kanada je bila del zahodnega sveta, ki ga je desetletja v veliki meri definiral Washington.

Potem je prišel Donald Trump.

Med bratovsko razmerje je stopil človek, ki mu beseda “bratstvo” v političnem besednjaku ni posebej domača. Proti Kanadi, največji trgovinski partnerici ZDA, je uvedel carine. Kanadsko gospodarstvo je postavil pred vprašanje, kako zmanjšati odvisnost od največjega trga na svetu, hkrati pa je severno sosedo ponižal z idejo, da bi lahko postala 51. ameriška država. Toda na severu, onkraj reke Saint Lawrence in petih Velikih jezer, se je pojavil politik, ki na ameriško politiko odgovarja drugače, kot so bili Kanadčani vajeni.

Mark Carney ni Donald Trump. V vakuum, ki je nastal, potem ko se je ameriški predsednik s svojimi potezami oddaljil od tradicionalne vloge voditelja zahodnih demokracij, je začasno stopil kanadski premier. Ne s projekcijo vojaške ali gospodarske moči, temveč z drugačnim jezikom. “Moči ne iščemo zato, da bi obvladovali druge,” je zarezal v svojem nagovoru Evropskemu parlamentu. Ob zbliževanju Kanade in Evropske unije pa je dodal, da ne predlaga oblikovanja tretjega bloka, ki bi postal tekmec velikim silam, “le z boljšimi manirami”.

Kdo je torej 61-letni Kanadčan? Carney je ekonomist, ki je večji del kariere preživel v svetu številk, obrestnih mer, trgov in finančnih kriz. Rojen je leta 1965 v Fort Smithu v Severozahodnih teritorijih. Ekonomijo je študiral na Harvardu in Oxfordu, nato pa 13 let delal pri ameriški investicijski banki Goldman Sachs. Leta 2008, v času svetovne finančne krize, je prevzel vodenje kanadske centralne banke, leta 2013 pa je kot prvi tuji guverner stopil na čelo britanske centralne banke. V politiko je prišel brez klasične politične kariere in leta 2025 postal kanadski premier.

Ker ni tipičen politik, v sporu z ZDA pogosto nastopa precej bolj tehnično in umirjeno kot Trump. Zaradi distance do nekaterih potez ameriške administracije, zavzemanja za mir v Palestini in na Zahodnem bregu se njegovo ime pojavlja med morebitnimi kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Da, prav tisto nagrado, po kateri je hrepenel njegov antipod v Beli hiši.

Toda ali se Carney res bori, da bi postal novi voditelj Zahoda, ali gre predvsem za politično predstavo, ki ima doma in v tujini predvsem simbolni učinek? Po dosedanjem ravnanju ni videti, da bi bil Trumpu preprosto pokoren. Hkrati pa tudi ni mogoče govoriti o popolnem političnem razhodu. Trump ima še vedno močnejše karte - več kot 75 odstotkov kanadskega blagovnega izvoza je namenjenega ameriškemu trgu. Carney je zato verjetno dovolj pragmatičen, da se bo z njim pogajal, in dovolj neodvisen, da mu ne bo preprosto popustil. Njegova strategija je bolj videti kot poskus, da bi Kanada pridobila več manevrskega prostora, ne pa kot želja po popolnem gospodarskem izstopu iz ameriške orbite.

V tej igri mu je Evropa prišla zelo prav.

Evropska unija je v trenutku, ko se svetovna politika vse bolj spreminja v tekmovanje velikih sil, v Kanadi prepoznala nekaj, česar ji primanjkuje: partnerja, ki je dovolj velik, dovolj bogat in dovolj podoben, da z njim lahko govori o svetu, v katerem Washington ni več edina referenčna točka.

Bruselj je zato Ottawi ponudil široko strateško partnerstvo in celo možnost posebnega statusa pridružene članice EU. Kanada bi bila prva država s takšnim statusom, saj ta za zdaj sploh še ne obstaja. Tudi to je svojevrsten znak časa - evropska integracija je pripravljena izumljati nove oblike članstva, Kanada pa je pripravljena preveriti, koliko Evrope lahko prenese čez Atlantik.

Pri tem seveda ne gre za romantično zgodbo o dveh podobno mislečih straneh, ki sta se našli v težkih časih. Gre za interese. Kanada potrebuje trge, Evropo zanimajo kanadske surovine, energija in dostop do severnoameriškega prostora. Kanada potrebuje več političnega prostora, Evropa pa v času negotovosti potrebuje partnerje. Če bodo po Atlantiku tekli kanadski litri nafte in utekočinjenega plina, v nasprotno smer pa evropski kapital, tehnologija ter zdravila, bo novo prijateljstvo dobilo tudi precej otipljivo vsebino.

Toda reka Saint Lawrence ostaja tam, kjer je bila. In tudi Washington.

Carney zato ne poskuša Kanade odpeljati iz ameriške orbite. Poskuša doseči, da Kanada ne bi bila več zgolj njen satelit. To je precej manj dramatičen cilj. In morda prav zato precej bolj realističen. Veliki brat je še vedno velik. Mlajši brat pa je prvič po dolgem času ugotovil, da mu ni treba vedno gledati proti jugu, ko se odloča, kam in kako naprej. •