Kaplja čez rob

Tako tudi kaplja ni nujno tekoča in tudi ne nujno zadnja. Lahko je na primer prva in trdna, v obliki granitne kocke, ki leti v pročelje parlamenta in ki ji potem sledi še desetine drugih. Lahko je v obliki izrečenih besed. Od tiste znane izjave o tem, da ni lakote, dokler so štruce kruha v zabojnikih za smeti, do tiste nedavne, ki jo je po poročanju medijev izrekel prvi minister ene držav južno od nas med obiskom poplavljenega območja. Lastnike hiše, v kateri je voda ob poplavi segala do stropa, je tolažil, češ da popolnoma razume razmere, saj je tudi njemu doma pred kratkim počila vodovodna cev.

In ko smo že pri ceveh. Naši zahodni sosedje bi avtorju te izjave v najboljšem primeru rekli da “non capisce un tubo”, Google bi to najbrž prevedel v “ne razume eno cev”, dejansko pa taka izjava malodane ne zasluži komentarja in bi se je moral avtor sramovati do konca svojega življenja. A z nekaterimi politiki je tako, da stresajo bolj ali manj (ne)primerne izjave kar po tekočem traku, o kakšnem sramu ali slabi vesti pa ni ne duha ne sluha. Preveč ega in premalo znanja bi lahko rekli.

In tako nekako bi pravzaprav lahko naslovili tudi prispevek našega znanega kolumnista Marka Crnkoviča, nedavno objavljen na straneh Primorskih novic. V njem se je avtor spotaknil ob naravovarstvene komentarje na račun hrvaške zamisli o gradnji turističnega megakompleksa na ustju Dragonje. Ob listanju priložnostne publikacije o tem neverjetnem projektu bi po fotografijah in predvsem fotomontažah človek sicer sklepal, da je vse skupaj načrtovano v kristalno čistem morju, na obali kakšnega eksotičnega tihomorskega otoka. In če ne tam, pa vsekakor daleč od najsevernejšega dela Sredozemlja in daleč od Dragonje, ki ob visokih vodah spremeni pol Piranskega zaliva v nekakšno mešanico morske vode, proje in divke.

Morda je prav zaradi te grafične potegavščine projektantov Crnkovič mirno spregledal več kot očitno dejstvo, da je lokacija tega bojda turističnega projekta na območju, kjer meja med državama še ni določena. A morda ga to niti ne zanima. Za rešitev tega problema smo, konec koncev, dolga leta imeli diplomata svetovnega kova Dimitrija in imamo vedno in povsod prisotnega, odhajajočega in morda tudi prihajajočega diplomata upokojenskega kova Karla. Prav tako kolumnista ne zanimajo ne bukovi kozlički, ki jih ščiti - kakor ga sam poimenuje - Društvo za opazovanje prekletih endemičnih žuželk, ne mokrišča, ne soline, ne ujede na Volovji rebri in seveda niti Natura 2000. Tudi prav in nič narobe s tem, da ga ne zanima. Marsikoga marsikaj ne zanima. Zato bi bilo najbrž tudi popolnoma odveč pojasnilo, da ta tako imenovani Istrian Wildlife Resort načrtujejo na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline. Popolnoma odveč bi bila tudi razlaga, da je ustje Dragonje na evropskem seznamu območij Natura 2000 in da ni namenjeno ohranjanju delfinov, želv in morskih levov, pač pa je namenjeno zagotavljanju ugodnega ohranitvenega stanja čiger, beločelih deževnikov, metličja in drugih tridesetih vrst in habitatnih tipov. In to ne ko in če imamo kaj časa, pač pa s sprejetjem konkretnih ukrepov in poročanjem Evropski komisiji o njihovem uresničevanju.

A kolumnista najbrž ne zanimajo čigre, beločeli deževniki, metličje in ne ostalih trideset vrst in habitatnih tipov in najbrž niti obveznosti, vezane na uresničevanje evropskih direktiv o ohranjanju prostoživečih ptic in o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. Še bolj odveč bi bilo pojasnilo, da cel kup mednarodnih dokumentov, sprejetih in ratificiranih na obeh straneh še nedoločene meje, govori o nujnosti razbremenjevanja morja in morskega obrežja in celostnega pristopa pri njegovem upravljanju, če želimo, da nam bo še naprej nudilo življenjsko pomembne ekosistemske usluge, od prečiščevanja komunalnih in drugih odplak do svežih rib in školjk na tržnici. Kaplja čez rob je seveda še kako mogoča tudi v morju, vsej njegovi velikosti in nevidnosti navkljub. A vse to - če si sposodim njegovo subtilno izrazoslovje - predsednika in edinega člana Društva za občudovanje in promocijo preklete lastne podobe najbrž ne zanima. Kdo torej tukaj “ne razume eno cev”?

ROBERT TURK