Katja Pegan: “Gledališče razumem kot ljubezen”

Res se je v vseh preteklih stoletjih zvrstilo precej gledaliških dogodkov, igranja in gostovanj, nekaj prenov gledališke stavbe, poskusov uresničitve živega gledališča, toda vsa prizadevanja so bila kratke sape. Prvič je Koper dobil poklicno gledališče leta 1954 (Gledališče Slovenskega primorja, ki je živelo le štiri leta), drugič pa je bil sprejet sklep o novem, poklicnem Gledališču Koper leta 2000. Uradno je veljal odlok o ustanovitvi od leta 2001 in tako so lani praznovali deseto leto uspešnega delovanja. Od njegove ustanovitve ga vodi diplomirana režiserka Katja Pegan, kar je bil tudi povod za pričujoči razgovor.

> Deseti jubilej ste obeležili ob koncu leta 2010 s predstavo in z izčrpnim almanahom, v katerem je tudi vaš uvodnik. Za naslov najinega pogovora sem si tako iz njega sposodila misel , ko govorite o svoji ljubezni do gledališča. Bila mi je všeč, ker mislim, da človek mora imeti svoje delo rad, če ga hoče opravljati dobro.

“Če pomislim na čas svojega otroštva, zgodnji čas mojega življenja, ko smo živeli še na Prvomajskem trgu v Piranu, je vsak moj spomin povezan z igranjem na trgu, na griču ali na skalah ob morju. Vedno sem se igrala z vrstniki, redko sem bila sama, vedno je bilo treba igro organizirati, razdeliti vloge, vedno se mi je zdelo, da skozi igro živim še eno, vzporedno življenje. Mogoče se podobno počutijo danes otroci, ko igrajo (za nas odrasle) škodljive računalniške igrice. Takrat obstaja samo tvoj svet, ki ti omogoča, da ga nenehno gradiš, razvijaš, si njegov avtor in igralec, medtem ko vzporedno teče drugi svet tvojih staršev, šole in velikega sveta, ki je zate nezanimiv in veš, da te nekoč čaka, saj ti odrasli kar naprej grozijo z njim. Imela sem izredno, bujno domišljijo in zelo rada sem imela ljudi. Igre nisem razumela kot nastopanje, ampak kot življenje.”

> Odločitev za študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je bila torej logična odločitev. Ste imeli kaj težav pri sprejemu, ker je menda za to šolo veliko zanimanja, posebno pri dekletih? Je igralska akademija izpolnila vaša pričakovanja?

“Na AGRFTV sem bila sprejeta v drugem poskusu, sicer pa je zgodba o mojih sprejemih zanimiva. Ko so me iz tajništva obvestili, da nisem naredila sprejemnih izpitov, so me hkrati prosili, naj se oglasim na šoli, ker bi prof. Korun rad govoril z mano. Zelo me je bilo strah in zmedena sem bila, saj sem prof. Koruna zelo cenila, poznala sem njegove predstave in zdel se mi je pravi gledališki mag. Povedal mi je, da komisija meni, da sem zelo talentirana in da moram na to šolo, ampak ne letos, ker si je za to leto že izbral svoj letnik, in, po njegovem, v ta letnik ne sodim. Torej, naj pridem spet drugo leto. Danes ga prav dobro razumem. Naslednje leto sem najprej naredila (za vsak primer) izpite za prvi letnik umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti, potem pa sem šla znova na sprejemne izpite na AGRFTV.”

> Kateri predavatelji so na vas naredili največji vtis oz. so vam največ dali? Ste se sami odločili za režijo in dramaturgijo in vas igranje ni mikalo?

“Spadam med tiste ljudi (ali bolje generacije), ki so imeli to srečo, da so že od malega vedeli, kaj si tako močno želijo, da bi to počeli vse svoje življenje. Režija je bila moja želja že takrat, ko še nisem niti čisto dobro vedela, kaj to pomeni. Poznala sem delo koreografa in dirigenta, saj sem ju v svojem življenju srečala dovolj zgodaj. Igrala sem tudi v šolskih predstavah, samo to ni bil moj najmočnejši izrazni adut. Mogoče pa še kdaj kaj zaigram, kdo ve? Kar pa zadeva moje profesorje, so bili zame vsi pomembni: France Jamnik v prvem letniku, Boris Cavazza v drugem in Dušan Mlakar v tretjem in četrtem letniku. Pravzaprav se vseh profesorjev spominjam z veseljem.”

ZDENKA LOVEC

(dolgoletna odgovorna urednica Primorskih novic, članica žirije za podelitev gledališke nagrade tantadruj za življenjsko delo)

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.

Katja PeganSTA