Kavarna iz analognega, ne digitalnega časa
Po telefonu je našteval svoje obveznosti: “V ponedeljek ne morem. Kavarna je sicer zaprta, a to je dan, ko se od jutra do večera ubadam z dobavitelji. V torek zjutraj mi je tudi težko. Vsakih deset minut me kdo zmoti.” Nato se je domislil, da bi nekaj časa za kratek pogovor imel tik pred kosilom: “Pridite opoldne. Naj bo res poldne, ne poldne deset!”
Alexandros Delithanassis se je naposled prikazal dvajset minut pred trinajsto. Prodoren glas bi prisodili priletnemu, bradatemu in čokatemu možakarju težkih kretenj. A s štiredesetminutno zamudo je v kavarno San Marco priskakljal gibčen mlad gospod s slušalkicami okrog vratu in semiš bundico. To je ta tržaški Grk, ki je pred letom prevzel tržaški biser: stoletno kavarno San Marco, ki so jo vselej radi obiskovali književniki, glasbeniki, umetniki in intelektualci.
Biser iz prejšnjega stoletja
“Da, kavarna letos praznuje stoletnico, ampak prostor je obstajal že prej. To je bila nekoč mlekarna,” pove ob mizici na ulici. Prav te mizice na prostem so njegov podvig. Ob prevzemu kavarne je s peticijo, pod katero se je podpisalo več kot tisoč ljudi, dosegel, da se kavarna lahko razširi še na zunanji pločnik in cesto. “To je bil eden od pogojev, da kavarna lahko uspešno posluje, zlasti poleti,” pravi.
Zato so ulico Donizetti, ki Carduccijevo cesto povezuje s sinagogo, zaprli za promet. Na tisti uličici, kjer imajo na številki tri sedež tudi nekatere slovenske organizacije, so zdaj mize in senčniki kavarne. Notranja oprema ni drugačna. Pohištvo in vzorci na steni so v slogu dunajskih secesionistov. Ko stopiš v San Marco, se zdi, da te je časovni stroj prestavil na začetek dvajsetega stoletja.
Toda z grškim Tržačanom je vse v ritmu 21. stoletja. Telefon na mizi mu nenehno brni. Prejema sporočila, prekinja klice. Govori hitro in preskakuje teme. Živo nasprotje lagodnega ritma v notranjih prostorih. “To je diaboličen kraj. Ljudje se obnašajo, kakor bi bili doma, v dnevni sobi. Zato do strank ne smem biti neolikan. Od njih pa pričakujem, da ne zahtevajo vsega takoj. Sčasoma bo vse prišlo. Delamo na tem.”
Delithanassis ima v glavi jasen poslovni načrt. S tem je tudi prepričal zavarovalniško družbo Generali. “Da, oni so lastniki prostora. Lani so imeli na mizi več ponudb za upravljanje, na koncu pa jih je najbolj prepričal moj načrt.” Ni časa, da bi ga vprašali, s čim se je ukvarjal pred prevzemom kavarne. Že govori o ponudbi kavarne.
Nekdanji založnik je v kavarno pripeljal knjige
“Kava, ki jo strežemo, je visokokakovostna. Poglejte, pridite za mano ...” Vstane, stopi v notranjost kavarne, švigne mimo stolov, portretov na steni ter se po lesenem podu zakadi za šank. Čedni natakarici nekaj zamrmra, nato zajame pest zelenih kavnih zrnc. “V drugih barih nasedejo mamljivi ponudbi kavnih podjetjih, kar pa je velik trik. Podjetje reče, da ti bo dobavljalo kavo in ti zraven ponudi zastonj še aparat za kavo in druge pripomočke. Zdi se ti, da si sklenil dober posel, naposled pa si prisiljen po višji ceni kupovati slabo kavo. Pri nas ni tako. Sam grem preverit kakovost zrnc, sam izberem podjetje za praženje. Zato je kava dobra, cena sprejemljiva. En evro za skodelico, če jo spiješ pri šanku, dva evra, če ti postrežemo pri mizi.”
V kavni sektor je Delithanassis padel skoraj po naključju. Zdaj skorajda ne razmišlja o drugem. Konec meseca bo v Trstu priredil velik festival kave. “S tem izzivamo Neapelj. Oni se imajo za prestolnico kave, v resnici pa v barih strežejo obupno tekočino. Mi jim želimo odvzeti ta neupravičeni sloves. Naj se ve, da tu kuhamo kakovostno kavo.”
Spet sede k mizici in končno odgovori, kaj je počenjal pred velikim skokom v kavni sektor. “Začel sem kot založnik, nato sem odprl še knjigarno,” izstreli. S tem pa pogovor nanese na drugo novost, ki jo je v kavarno San Marco vnesel podjetni Grk. “Prodajanje knjig v knjigarni je bil drugi pogoj, ki sem ga postavil. To so ljudje lepo sprejeli. A ne pozabite, da je tu še ena novost. Ne strežemo samo pijače, zdaj tudi kuhamo. V bistvu to ni več samo kavarna, postala je tudi restavracija.”
Vse te novosti pozdravlja tudi Paolo Rumiz, tržaški novinar, ki je zaslovel s pisanjem za rimski dnevnik La Repubblica. Njegov žanr so reportaže, njegov opus reportažnih knjig se z leti veča. “San Marco je zame idealna duplina, zlasti sedaj, ko so na voljo tudi knjige in dobra hrana,” pravi slavni novinar. “Bereš in v ozadju slišiš brbot, ki je podoben šumenju potoka. Edino, kar mi ni všeč, so nekateri ljudje, ki se v San Marco prihajajo kazat. Med branjem pogledujejo naokrog, ali jih kdo gleda. Jaz se skušam čim bolj skriti.”
Od profesorja do delavca
Kdo ve, ali so ti ljudje, ki se v kavarni le šopirijo, navdih za šaljive zapise. Je pa prav gotovo kavarna San Marco kraj, kjer nastajajo tudi kabaretna besedila. “Rad zahajam v San Marco,” prizna Stefano Dongetti. Njegov obraz je v Trstu dobro poznan. Skupaj z Alessandrom Mizzijem je ustvaril kabaretno gledališče Pupkin Kabarett, ki v gledališču Miela dvakrat mesečno postavlja pod humoristično lečo Tržačane, njihove razvade in politične zdrahe v mestu. Kot pravi, se Dongetti navdihuje tudi v znameniti kavarni. “Je pravšnji kraj za pisanje. Se zamisliš in lahko pišeš v miru.”
Tržaški kabaretist se v tihem in resnobnem prostoru zdi oksimoron, nelogična povezava. Ni tako. “V to kavarno sem začel prihajati že zelo mlad, bil sem menda v zadnjem ali predzadnjem letniku srednje šole,” pojasnjuje. Predsodek, da je San Marco le srečevališče sivolascev, ne drži. “Nikakor,” pribije Dongetti. “Že res, da večinoma srečaš starejše ljudi, toda tudi mladi prihajajo. To je pač kavarna vseh tistih, ki imajo, kako bi rekel ...” Staromoden okus? “Ne, prefinjenega,” popravi kabaretist.
In da je stoletna kavarna priljubljena med mladimi, dokazuje tudi Igor Pison. Slovenski gledališki režiser je prav v San Marcu predstavil svojo zadnjo zbirko kratkih zgodb. V kavarno na vogalu med Carduccijevo in Donizettijevo ulico je hodil že kot najstnik. “Srečaš najrazličnejše ljudi, od profesorja do delavca,” našteva odlike tržaškega bisera. “Vsak sede za svojo mizico in je s tem na svojem osamljenem otočku. Meni je San Marco všeč, ker me spominja na čas, ki je bil analogen, ne pa digitalen.”
Pison nato omeni, da v kavarno prihajajo mnogi znani pisci. “To je fantastično,” se nasmehne. “Zagledaš Magrisa, Rovereda, Covacicha in pomisliš, da ti ni treba nujno pisati, saj to že delajo drugi.”
Spletni viri navajajo, da so bili redni gostje San Marca James Joyce, Italo Svevo, Umberto Saba in še drugi književniki. A najzvestejša stranka še živi. To je germanist, esejist in romanopisec Claudio Magris, ki so mu pred leti tudi postavili portret na steno. Portret, ki ga trenutno ni.
“Prejšnji upravitelji so ga odnesli,” pove Delithanassis. “Sem pa že dobil avtorja portreta. Zagotovil mi je, da bo naredil novega, tako da bomo v San Marcu spet imeli Magrisov portret.”
Magrisa te dni ni na spregled. Včasih izgine in ga nihče ne izsledi. Tudi njegov telefon je nem. Delithanassis ne more pomagati: “Ho ho, z Magrisem je res križ. Tudi kadar te pokliče, se na tvojem zaslončku ne prikaže nobena številka, ampak napis 'numero privato' (neznani klicatelj).”
Skratka, kogar ne dobiš po telefonu, srečaš v stoletni kavarni. Še Joyce se bo prej ali slej vrnil. V San Marcu se je čas namreč ustavil. Nikomur se ne mudi. Zato je tudi upravitelju oproščeno, da je na dogovorjeno srečanje zamudil kar štirideset minut.
PETER VERČ
