Kdaj je jezik dober in kdaj slab?

Vse besede, ki sta jih izrekla žalovalca, in njihove povezave so pravilne. Slovnično jim ni mogoče ničesar očitati. Tudi če jih sodimo z vidika obeh “žalujočih” pijancev s polomijo v njunih družinah, moramo priznati, da ni z njunimi besedami nič narobe. Toda brž ko se postavimo na stran etike, ki že tisočletja zahteva, da civiliziranci o mrtvih govorimo samo dobro, se naša sodba o njunih nespoštljivih besedah spremeni in nič več ne hvalimo njunega jezika. Zle misli imajo namreč veliko moč, da se uresničijo, zato se jih tudi v jeziku izogibamo. Temeljni pogoj, ki ga mora jezik izpolnjevati, če si hoče prislužiti oznako, da je dober, je dobra, etično pravilna, sprejemljiva vsebina. Velja pravilo: če so pomeni trajni, so trajne tudi besede.

Spoštovane bralke in dragi bralci, to je bilo prvo, kar sem ugotovil, ko sem začel razmišljati o vprašanju, ki mi ga je zastavil Zoran Markuža iz novoustanovljene ankaranske občine. Zapisal je:

“Spoštovani profesor, ob prebiranju vaše Minute, ki jo redno spremljam v 7. valu v Primorskih novicah, sem se spomnil na Miroslava Krležo in njegovo mojstrsko zbirko pesmi v kajkavščini z naslovom 'Balade Petrice Kerempuha'. Pomožni glagol biti, o katerem govorite v zadnji Minuti, je vrhunsko zadel v baladi, kjer pravi: Nikoli ni bilo tako, da ne bi bilo nekako … Te balade omenjam, ker so nam jezikovno blizu. Staro kajkavsko narečje, ki ga je uporabljal Krleža, je skoraj slovensko narečje. Rad prebiram poezijo. V njej kratek stavek mnogo pove. Mogoče bomo v naslednji Minuti tudi o tem kaj več izvedeli in spoznali, kaj je dober in kaj je slab jezik. Lahko pa bi omenili tudi razna mašila, ki jih množično uporabljajo današnji mladi ljudje. Opazil sem, da s tako osiromašenim besednim zakladom ne morejo jasno izraziti svojih misli. Zato množično uporabljajo mašila.”

Vse jezikovne radovednosti, ki jo v daljšem, tu močno skrajšanem pismu nakazuje Zoran Markuža, ne bo mogoče tu potešiti. Zaustavili se bomo le pri vprašanju, kdaj je jezik dober in kdaj slab.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si

Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Zvečine smo prepričani, da je dober že, če spoštuje slovnico in pravopis. Vendar to zmerom ne drži, kajti v jeziku slovnične prepovedi ne veljajo dosti. Lepega jezika ni brez dobre vsebine. Če je ta dobra in pravilna, je tudi jezik lahko malo šepav, pa mu tega ne zamerimo. Pesniki in pisatelji, ki jih priznamo za velike in dobre, večinoma sploh niso poznali slovničnih pravil in jih tudi niso preučevali po kaki slovnici. Dober jezik so pisali, ker so se ga naučili tako kot otrok, s prisluškovanjem živi govorici med ljudmi. Vsak človek nosi jezik v sebi, samo obujati ga mora znati in opazovati, kako učinkuje na ljudi, ko ga uporablja v govoru, pesmi, romanu, razpravi ali v časopisnem članku.

Uprli smo se okupatorju. Tako je, uprli smo se mu. A zakaj praznujemo “dan upora proti okupatorju”, kot je zapisano na koledarju za dan OF 27. aprila? Pravilneje bi bilo zapisati “dan upora okupatorju”. Sedaj veljavni pravopis in slovarji vse oblike glagola “upreti se” povezujejo s 3. sklonom, dajalnikom, in predpisujejo, da se upremo ukazu, staršem, tujim vplivom, nasilju, kraji, okupatorju, skušnjavi, krivici itd. Zato bi morali zapisati in reči “upor okupatorju”. Od kod odvečni “proti”? Po letu 1945 smo 22. julija praznovali “dan vstaje slovenskega naroda proti okupatorju”. V tej besedni zvezi je predlog “proti” na pravem mestu, ker vstajnik zmerom “vstane proti” nekomu (npr. slabi vladi). Ko smo za celoten narod veljavno “vstajo” zamenjali z ožjim, ne nujno vse ljudstvo zajemajočim “uporom”, smo od “vstaje” na “upor” prenesli tudi predlog “proti”. Odtlej vsi slovarski priročniki knjižnega jezika (pravopisa iz let 1962 in 2001 ter Slovar slovenskega knjižnega jezika) uzakonjujejo zvezo “upor proti”, čeprav je to odvečen pleonazem ali kopičenje besed istega ali sorodnega pomena.

Pomembno je, da pri vsaki uporabi jezika v javnosti opazujemo, kako se nanj odzivajo ljudje, poslušalci ali bralci. Pogostokrat se namreč zgodi, da govornik ali pisec želi izpostaviti in poudariti svojo izbrano misel, poslušalci in bralci ga pa zaradi slabega jezika ne doumejo ali si njegove besede celo narobe razlagajo. Poglejmo in kratko razčlenimo nekaj takih slabih zgledov. Prepisal sem jih iz časopisov, ki morajo nujno izpolnjevati nalogo, da so razumljivi, toda v teh primerih niso:

> Arčon je šel v volilni boj samostojno, Golob z vezmi. Vezi ima Tina Maze na smučeh, politiki se na volitvah zanašajo na svoje zveze in poznanstva.

> Vojak je ustrelil policista, a je ostal živ. Prvič: ne vemo, kdo je ostal živ, policist ali vojak. Drugič: ko koga ustrelijo, je mrtev. Živ morda ostane, če samo streljajo vanj ali nanj.

> Star sem 30 let, poročen z dvema dekletoma. Ker manjka vejica pred “z dvema”, se ta del življenjepisa razume, kot da možak ima dve ženi, ima pa dva otroka.

> Obsodba haaškega sodišča. Zdi se, kakor da je kdo obsodil sodišče v Haagu. V resnici gre za sodbo, ki jo je izreklo to sodišče. Pravilno bi bilo uporabiti samostalnik sodba, ne obsodba.

> Prepričevanje poslancev predsednika vlade Mira Cerarja. Ni jasno, kdo je koga prepričeval. Z glagolskim stavkom (namesto z nizanjem samostalnikov) se da jasno povedati, ali so poslanci prepričevali Cerarja ali Cerar poslance.

> Potočnik zanika plačilo lobistov. Dvoje je možno: ali so nekomu plačali lobisti ali pa je kdo plačal lobistom. A ne eno ne drugo ni povedano.

> Razmisliti bi morali o spremembi igre, da bi premier lahko zamenjal ministra, ki mu ne zaupa. Zmeda izvira iz odvisnika “ki mu ne zaupa”, ker ne pove, ali premier ne zaupa ministru ali minister ne zaupa premierju.

> Zverinsko so ubili dve mladenki in ju posilili. Tu ni upoštevana sosledica časov. Zla dejanja so najbrž potekala v obrnjenem časovnem zaporedju.

Drage bralke, spoštovani bralci, to so le nekateri od neštetih drobcev slabega jezika, ki - tako kot potnika neznatno zrno peska v čevlju -, človeka zmotijo, da neha brati in poslušati.

Pošljite mi še kako jezikovno vprašanje. Lepo vas pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR