Kdo bo nagovoril pismene?

Ob že preverjenih populistih tipa Karl Erjavec in Zmago Jelinčič je Zoran Janković v začetku tedna postavil nov standard. Način, kako je stopil na državno politično prizorišče, je v slovenski politični praksi nekaj novega. Na twitterju ga je urednik in kolumnist pokomentiral s tvitom: “Jutri se bo Janković prikazal kot deus ex machina iz globin garažne hiše na Kongrescu.” Napoved kandidature je bila nastopaški spektakel, katerega sporočilo je bilo “če pa že moram in če si me želite, tu me imate”. Mimogrede, defile dela nacionalne elite skozi ljubljanski Magistrat, kjer so kot da prosili že odločenega Jankovića, naj kandidira, je bil sila klavrna izkaznica samozavesti gospodov in gospa, tovarišev in tovarišic. Spominjali so na pionirje v poznih letih, samo še zastavice so jim manjkale! In res se ni težko strinjati z Janšo, ki je rekel, da se nekaterim pač ne bi bilo treba tako ponižati.

Druga lastnost prihajajoče kampanje je, da bo zelo verjetno polna grajenja atmosfere strahu, češ, če pride na oblast tisti tam, bo hudič, bojmo se tega. Kaj pa je drugega to, da neki Mitja Kunstelj (povsem po naključju, nedvomno) pred volitvami dobiva prostor v medijih, da razlaga, kako je za Janšo opravljal takšna in drugačna umazana dela, prisluškoval tudi njegovemu notranjemu krogu in podobno, kot grajenje atmosfere strahu? Kaj drugega kot grajenje atmosfere strahu je opozarjanje, da bo država padla še globlje v družinske posle, če bo na oblasti ostala sedanja vladna garnitura, kakšen njen del ali morda kakšen nov član s tistega konca. In tako naprej.

Kampanja bo brez dvoma tudi polna pritlehnosti, umazanih podtikanj in nizkih udarcev. Pač, izrazito slovenska. Je že kar mogoče slišati, kako se preštevamo, kje je bil kdo med vojno, kje je bil kdo leta 1990, kako naj gre nekdo nazaj v kakšno argentino, drugi pa v kakšno svojo srbijo in podobne bistroumnosti.

Z nekaj domišljije se človek prav zlahka začne počutiti kot konec leta 1989 in v začetku 1990, ko so vsak dan vznikale nove stranke, državljanske liste, nestrankarske pobude. Politični prostor dialoga se je širil iz tedna v teden, izbira se je zdela ogromna, v parlament pa se je prebil cel kup strank.

Tako dramatično te dni sicer ni, a vendar je osvežitev precejšnja. Če se je še pred nekaj tedni zdelo, da bomo gledali ponovljeni dvoboj iz leta 2008, za katerega smo vsi predvidevali, kako se utegne končati, so karte zdaj pomembno premešane. Že sam vstop dveh prvokategornikov, Zorana Jankovića in Gregorja Viranta, je zanimiv sam po sebi. Družbo jima dela Matjaž Hanžek, ki nedvomno nagovarja pomemben del dosedanjih volilnih abstinentov ... Če se bo dosedanje vznikanje novih strank nadaljevalo v sedanjem ritmu, si lahko obetamo še kakšno močno ime v politični ponudbi. Ključno vprašanje je, kdo bo tisti, ki bo najuspešneje nagovoril ljudi, ki so nezadovoljni z dosedanjo ponudbo. To bo uspelo tistemu, ki bo ugotovil, da je življenje drugje kot v ideološkem prepiranju, problemi so drugi. Življenje je bilo na ljubljanskem Kongresnem trgu včeraj in bo na trgih slovenskih mest jutri. Okupirani wall street se širi po svetu, shodi se organizirajo na twitterju in facebooku. Kdo bo nagovoril ta del volilnega telesa? Ga bo nagovoril Janković, ki brez zadrege priznava, da računalnika ne uporablja, ker ga menda ne zna? Jih bo nagovoril Janša, ki namesto, da bi na twitterju svoje objave namenil čim širšemu krogu ljudi, številne uporabnike blokira in mu ne morejo slediti? Ali morda Pahor, ki je zapravil vso kredibilnost? Izbira je daleč od izborne.

ANTIŠA KORLJAN