Kdo bo ustanovil Krajinski park Dragonja? Kdaj?
Država je predvidela ustanovitev Krajinskega parka Dragonja za leto 2010. To se ni zgodilo, pa tudi letos nameni ostajajo le na papirju. Zataknilo se je pri denarju in kadrih, so pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor. Park ima največ možnosti, če pobuda zanj pride “od spodaj navzgor”.
Krajinski park Dragonja, naravno vrednoto državnega pomena, bi morala ustanoviti država, vendar zakon dopušča tudi možnost, da ga ustanovi država skupaj z lokalno skupnostjo. Petru Škobernetu z ministrstva za okolje in prostor se zdi to “bolj realna pot do uresničitve”, saj zaradi krčenja državnega proračuna ne gre računati na dodaten denar v ta namen. Tako ostaja možnost za krajevno pobudo, s katero je na primer lokalnim prebivalcem v okviru mednarodnega projekta uspelo ustanoviti Krajinski park Goričko. Na Mestno občino Koper, v kateri je največji del ozemlja, predviden v Krajinskem parku Dragonja, smo naslovili vprašanje, ali razmišljajo o možnosti, da bi ustanovili park skupaj z državo, a do zaključka redakcije nismo prejeli njihovega odgovora.
Strokovno podlago za ustanovitev Krajinskega parka Dragonja je vladni zavod za varstvo narave sicer pripravil že leta 2009, a je ministrstvu zmanjkalo denarja za postopke usklajevanja in razglasitve parka.
Status krajinskega parka ne predvideva, da se človek umakne z območja in opusti svoje dejavnosti. Zakon o ohranjanju narave krajinski park opredeljuje kot “območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost”. Za razliko od naravnega rezervata in narodnega parka, kjer gre v pretežni meri za ohranjanje prvobitne narave, je za krajinski park značilno, da nekatere človekove dejavnosti, na primer kmetijstvo, skrbijo za ohranjaje habitatov.
O tem, zakaj Krajinski park Dragonja še ni ustanovljen in kaj bi prinesel lokalnim prebivalcem, so razpravljali tudi na posvetu (Park) Dragonja - včeraj, danes, jutri, ki ga je prejšnji teden organiziral Zavod Eko-Humanitatis v sodelovanju z oddelkom za geografijo Fakultete za humanistične študije Koper. Pravnica Milada Mirković iz Eco-Ius Pravnega centra za okolje iz Laborja je predstavila pravne vidike ustanovitve parka, o krajinsko-arhitekturnih predlogih je razmišljala arhitektka Martina Tomšič, geograf Dane Podmenik iz Zavoda Eko-Humanitatis in izredni profesor na Fakulteti za turistične študije Portorož Igor Jurinčič pa sta govorila predvsem o možnostih za eko turizem in ekološko kmetijstvo.
Od aktivizma v 80. letih do Nature 2000
Ideje o zavarovanju doline reke Dragonje so se pojavile že v 80. letih, ko je dolini grozila zajezitev, a jo je aktivistom in članom civilnih iniciativ uspelo preprečiti. Vodotok Dragonje je zdaj zaščiten kot naravna vrednota državnega pomena, zavarovane so še nekatere vrste rastlin in živali, ne pa območje kot celota. V okviru evropskega ekološkega omrežja Natura 2000, ki z varovanjem habitatov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst skrbi za ohranjanje biotske raznovrstnosti, je slovenska vlada določila svoja območja, med katerimi je predvidela tudi Krajinski park Dragonja. Evropska komisija je leta 2008 potrdila slovenske predloge, država pa je ustanovitev Krajinskega parka Dragonja postavila v leto 2010. To se ni zgodilo. Prihodnje leto bodo pripravili nov sedemletni program, a ni nujno, da bo upošteval vse načrte iz dosedanjega programa, je povedal Škoberne. Kljub temu da zakoni ščitijo določene vrste in njihova življenjska okolja, pa se pravni status območja lahko spreminja, je opozorila Mirkovićeva - tako na primer prepoved vnašanja gensko spremenjenih organizmov ne velja več.
Zelena Istra: Dragonja, Sečoveljske soline in Kraški rob
Dragonja je še edina reka v Sloveniji, ki ne teče skozi nobeno naselje, zato bi bilo meje parka smiselno določiti na podlagi njenega povodja, saj jo lahko vsak vodotok, ki priteče vanjo, onesnaži, predlaga Martina Tomšič. Celotno območje bi se sklenilo s solinami, s tem pa bi pridobili enotno območje od izvira do izliva reke. Krajinski park Dragonja bi lahko povezali tudi s Krajinskim parkom Kraški rob, ki ga je načrt o Naturi 2000 predvidel za leto 2012. Pri tem bi nastal tudi koridor za živali. “Obala je zelo zablokirana z urbanizacijo,” opozarja Tomšičeva, ki je prepričana, da “urbanizacija ni edini odgovor na ekonomski razvoj”. Za potrebno infrastruktro parka, na primer za parkirišča, bi lahko uporabili že degradirana območja, saj naravo ščitimo tako, da posegamo tja, kjer je že uničena, dobro ohranjena območja pa pustimo neokrnjena. V sklopu parka bi lahko imeli tudi šolo za ekološko kmetijstvo, s čimer bi na območje pritegnili mlade ljudi in za okolje sprejemljivo dejavnost, je o možnih načrtih razmišljala Tomšičeva.
Istra, ekološki vrt za Trst?
Še pred štirimi desetletji so iz Istre 90 odstotkov pridelka izvažali v Trst. Danes je slika drugačna. Dane Podmenik, ki se ukvarja z ekološkim kmetijstvom, poudarja, da je prodor na tržišče možen tudi danes, saj na območju doline Dragonje ni bilo intenzivnega kmetovanja, tako da so razmere za ekološko kmetijstvo zaradi neonesnaženosti še precej ugodne. Danes je tu kmetijstvo usmerjeno predvsem v vinogradništvo in oljkarstvo, vendar pa “ekoloških pridelovalcev, ki bi gojili sadje ali zelenjavo, kar velja za tradicionalno pridelavo v Istri, skoraj ni”, Podmenik opozarja na zapostavljenost tradicionalne polikulturne usmeritve.
Slovenija ima najvišji delež območij Natura 2000 v vseh državah članicah EU (36 odstotkov površine države), a je formalno zaščitenih le 12 odstotkov, s čimer se Slovenija uvršča pod evropsko povprečje. Za primerjavo: sosednja Italija je do leta 2007 zaščitila 19 odstotkov svoje površine, Avstrija pa 16 odstotkov.
Poleg tega, da bi z razvojem ekološkega kmetijstva prispevali k boljši samooskrbi Slovenije s hrano, bi imeli lokalni prebivalci tudi priložnost, da na trgu ponudijo kvaliteten izdelek z visoko dodano vrednostjo, nastopili pa bi lahko tudi s skupno blagovno znamko.
Pohodništvo, kolesarjenje ...
Na območju krajinskega parka je prav tako sprejemljiv eko turizem, ki se lahko poveže tudi s kulturnim turizmom, saj imamo v slovenski Istri dokaj ohranjeno kulturno dediščino, čeprav se ta predvsem zaradi načina novogradenj hitro izgublja, priznava Podmenik. V poštev pridejo tudi pestra gastronomska ponudba, pa neinvazivne oblike obiskovanja narave, kot sta pohodništvo in kolesarjenje. Program za Naturo 2000 spodbuja tudi tradicionalno medicino in obrt, za organizacijo tovrstnih aktivnosti pa je na zalogi tudi denar iz različnih evropskih skladov. Eko turizma pa ne gre razumeti kar vsevprek; v njegovo domeno vsekakor ne sodijo izleti v naravo z džipi ali drugo hrupno pločevino, pa tudi masovno obleganje skritih kotičkov doline ne pride v poštev - dobičkaželjne namere, ki bi brez občutka za okolje prodaljale “vse, kar leze in gre”, v krajinskem parku nimajo kaj iskati.
Podmenik si na območju Krajinskega parka Dragonja zamišlja tudi eko center, ki bi ga uporabljali za ekološke raziskave, v njem pa bi imela prostore tudi kulturna društva; za uresničitev te ideje ni potrebnega veliko denarja, saj bi center lahko postavili v katero od starih šol, na primer v Borštu ali v Koštaboni.
Zaščita po slovensko: akcija se začne tik pred katastrofo
Slovenija je v primerjavi z drugimi evropskimi državami na področju turizma v prednosti z velikim številom ekoloških turističnih kmetij, pravi Igor Jurinčič; do okolja je prijazna kar vsaka peta. Primer dobre prakse je zanj Krajinski park Logarska dolina, v kateri se z eko turizmom domačini že vrsto let uspešno preživljajo, obenem pa dihajo še čist zrak. Krajinski park je tudi velika priložnost za lokalne prebivalce, je prepričan Jurinčič: “Krajinski park je že sam po sebi blagovna znamka. V svetovnem turizmu krajinski park nekaj pomeni. Če zatem zaščitimo še druge izdelke v skupno celoto, je to lahko vzvod za višje cene in višji dohodek.”
Jurinčič v Sloveniji pri zaščiti narave že vrsto let opaža žalostno prakso: “Krajinski parki so bili ustanovljeni prvenstveno tam, kjer je grozil velik poseg. To je bila grožnja, ne pa priložnost.” Tak primer se je zgodil tudi slovenski obali: “Naravni spomenik Debeli rtič so zavarovali, ker je grozila izgradnja plinskega terminala (takrat še Petrola).”
Da bi kaj ostalo za prihodnje generacije
Da je naravo potrebno zaščititi, ker se zavedamo, za kakšno vrednoto gre, in ne le v razmerah, ko je že “pod giljotino”, se strinja tudi Mirkovićeva: “Park bi bilo vredno ustanoviti tudi za prihodnje generacije, ne samo za nas. Vredno ga je ohraniti, ravno tako kot možnost dolgoročno naravnanega razvoja lokalnega območja.”
Namesto neskončnega govora o razvoju, pa bi se lahko v dobro vseh prebivalcev Zemlje kdaj pa kdaj spomnili tudi na zdravo pamet in srednjo mero.
REKA ŠAV
