Kdo lahko odloča o manjšini?

Že to, da se je pojavila kot nadležen kamenček v čevlju, veliko pove o njenem dejanskem položaju, o njenem resničnem vplivu na politične odločitve v lokalnem in državnem merilu. Ko se spodobi z njo hvaliti in naokrog kazati pravice, ki naj bi jih bila deležna, pride zelo prav. Tedaj se jo razkazuje kot dragocen draguljček, kot zgleden primer, kako je Slovenija rešila manjšinsko vprašanje. Običajno pa se zamolči manj bleščeče plati. Denimo to, da je na zadnjem popisu leta 2002 njeno število padlo v primerjavi z letom 1991 za polnih dvajset odstotkov (23,7 odstotka).

Čeprav je vodstvo manjšine od države zahtevalo analizo vzrokov demografskega padca in ukrepe, ki bi stanje izboljšali, se v desetih letih ni prav nič naredilo. Manjšina zdaj s strahom pričakuje nove podatke o njenem številu. Starostna struktura italijanske skupnosti ne obeta nič dobrega, saj daleč prevladujejo starejši nad 50 let, zanemarljivo malo pa je pripadnikov manjšine mlajših od 25 let. Skupnost, ki šteje 2258 pretežno starejših ljudi, nima rožnate prihodnosti.

Tudi zato (a ne samo zato) se je tako ostro odzvala na poskus ustanovitve ankaranske občine. Njeni predstavniki so do onemoglosti ponavljali argumente, da bi manjšino ozemeljsko drobljenje koprske občine še dodatno oslabilo in ogrozilo njen obstoj. Poslanec italijanske narodnosti v državnem zboru Roberto Battelli je poudaril, da italijanska narodnostna skupnost nasprotuje delitvi narodnostno mešanega območja občine že od leta 1994 dalje, torej od trenutka, ko so se pojavili prvi predlogi za njeno delitev, in ko je ustavno sodišče razsodilo o njeni neustavnosti. Težko bi torej italijanski manjšini očitali nenačelnost. Komu drugemu pač. Ampak v devetdesetih letih njeno nasprotovanje delitvi občine ni bilo moteče, bilo je kvečjemu znamenje usklajenosti med voljo občinske večine in interesi manjšine. Danes je drugače. Danes je za nekatere manjšina na drugem bregu, pa čeprav je ostala na istem.

Veliko se je govorilo o 7. členu Posebnega statuta Londonskega memoranduma iz leta 1954. Ta določa, da “na območjih, ki prideta pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe meje osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrozili etnično sestavo ustreznih enot”. Zagovorniki nove ankaranske občine prisegajo, da nimajo prav nobenega namena “ogroziti manjšino”, saj bo imela zagotovljene vse narodnostne pravice. Stališče izvoljenih predstavnikov manjšine je drugačno. Ti trdijo, da Italijani v Ankaranu nimajo ne svoje šole ne svojega vrtca, pa tudi pogojev za izvajanje vseh drugih aktivnosti, potrebnih za obstoj in razvoj manjšine, ne. Ankaranska občina sicer ne bi nastala “z namenom ogroziti etnično sestavo območja”, ogrozila pa bi jo vseeno. O slednjem so prepričani v manjšini. Kdo ima prav?

Negativnega mnenja izvoljenih predstavnikov manjšine o ustanovitvi nove občine na ustavnem sodišču niso upoštevali. Mogoče so mu prisluhnili, upoštevali pa ne. Mogoče so prisluhnili kakšnemu drugemu, ločenemu mnenju. Kdo torej lahko razsoja o tem, kaj ogroža obstoj manjšine? Je to manjšina sama preko svojih legitimno izvoljenih predstavnikov v Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti in parlamentu, ali pa lahko o manjšini razsoja večinski narod? “Pobude za ustanovitev ankaranske občine niso nikoli uskladili z italijansko narodnostno skupnostjo,” je dejal Battelli. Manjšine torej niso predhodno vprašali za mnenje, se z njo niso posvetovali. Manjšina očitno ni pomemben dejavnik pri političnem odločanju, pa čeprav bi, glede na svoj zgodovinski in mednarodnopravni položaj na narodnostno mešanem območju, morala biti. Njeno stališče bi moralo biti za zakonodajalca v vsakem primeru zavezujoče. Povsem nesprejemljivo je, da o manjšini odločajo zunaj nje same, da večinski narod razsoja, kaj je za manjšino prav in kaj ni. Ampak tak paternalistični odnos do manjšine ni nekaj novega, postal je že pravilo. Politika njena stališča običajno ignorira ali pa jih minimizira. Zdi se, kot da je tudi stališče komisije državnega zbora za narodni manjšini povsem brez teže. To veliko pove o resničnih (ne zgolj deklariranih) razsežnostih politike do manjšin v Sloveniji.

In če smo že pri načelih. Lahko si samo predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi o tem, kaj je za slovensko manjšino v Italiji dobro in ustrezno, odločal italijanski narod. Mimo ali celo proti volji izvoljenih predstavnikov manjšine. Kje so tu načela?

ROBERT ŠKRLJ