Kdo pa so ti mladi fantje?
Vsi se spominjamo Lukca in njegovega škorca. Tistega dečka, ki mu je na parniku v Ameriko umrla mama. Morda pa kdaj pozabimo, da je bil deček doma v revni koči v Vipavski dolini in da je bil ekonomski migrant. Obstaja ena, a bistvena razlika med Bevkovim likom, zaradi katerega so solzo ali dve potočile generacije slovenskih otrok in njihovih mater, ter otroci, ki jih dandanes vojaki in prostovoljci rešujejo s krovov potapljajočih se gumenjakov. Lukčev oče, kovač, je v Ameriki zlahka našel službo. Očetje današnjih otrok nimajo te sreče.
Italijanski pevec Gianni Morandi je pred časom sprožil vihar na družabnih omrežjih, ko je objavil fotografijo značilnega prizora osemnajstega in prve polovice devetnajstega stoletja: podobo ladje, polne ekonomskih migrantov iz Evrope proti severni in južni Ameriki. Fotografiji je dodal opozorilo svojim sonarodnjakom: Italijani, ne pozabite, da smo bili še nedolgo tega mi tisti reveži, ki smo šli s trebuhom za kruhom.
Odzivi so bili zelo različni. Nekateri so bili prijetno presenečeni nad angažmajem pevca, ki ga običajno povezujemo s prisrčnimi, a nekoliko frivolnimi popevkarskimi fazami, kot so “reci mami, naj te pošlje po mleko” ali “očka, ti si najboljši”. Spet drugi so v komentarjih jezno in ogorčeno prisegali, da nikoli več ne bodo kupili Morandijeve plošče.
A če hočemo ali ne, so selitve univerzalna resnica. Sodobnih ZDA ne bi bilo brez milijonov Ircev in Poljakov, tako kot sodobne Slovenije ne bi bilo brez tisočev Bosancev, Albancev in Makedoncev. Selitev je pravzaprav nekaj, kar ima človeško bitje v genetskem zapisu. Nekaj, kar smo podedovali od svojih davnih prednikov, lovcev in nabiralcev: ko zmanjka hrane, je pač treba postaviti šotor in se pomakniti naprej. Premik je zato naravni odziv na ekonomsko krizo. In vedno je bilo tako.
Kar je Morandi sporočil Italijanom, bi bilo moč povedati tudi Slovencem. Po naše lastne migracijske zgodbe ni treba za Karpate. Dogajajo se danes, ko se mladi izobraženci borijo za delovno vizo v Avstraliji, zgodile so se včeraj, ko so najpodjetnejši v šestdesetih in sedemdesetih odhajali v Nemčijo ali Švico. In predvčerajšnjim, ko sta bili selitev v mesto, v zahodni Sloveniji predvsem ali skoraj izključno v Trst, in pot v tujino, za fanta, ki ni podedoval kmetije, in dekle, ki se ni uspelo poročiti k sosedovim, edina možnost.
Tudi pri nas bi se našli pritrdilni in zavrnilni odzivi. Slednji bi ugotavljali predvsem, da so bili tisti naši predniki, ki so odhajali v tujino, radikalno drugačni od ljudi, ki danes pritiskajo na meje Evrope. Naši predniki so bili čisti in delovni, sedanji begunci so umazani in brezdelni. Naši so bili polni upanja, sedanji so polni brezupa. Naši so imeli dokumente in ambicije, sodobni imajo le prstne odtise in podarjeno odejo. In do neke določene mere bi imel ozkosrčni človek, ki bi pokazal na te razlike, prav. A v tej resnici je zanka. Drugačnost namreč ni v ljudeh, temveč v razmerah, v katerih so se znašli. Za to, da danes 20-letni Pakistanec dva meseca po prihodu v Evropo še vedno spi na klopi in se hrani s postrvmi, ki jih uspe, ilegalno, uloviti v Soči, njegov slovenski sovrstnik pred stotimi leti pa je mesec dni po prihodu v Argentino že dobil prvo plačo in sobo v penzionu, torej nista kriva in zaslužna ne Pakistanec ne Slovenec.
Strokovnjak za zgodovine migracij Aleksej Kalc je za naš časopis našel in opisal temeljno razliko med ekonomskimi migracijami pred stotimi in več leti ter današnjimi selitvenimi tokovi. V zgodovini, je pojasnil, so se ljudje iz krajev, kjer je bil presežek delovne sile, premikali v kraje, kjer so to delovno silo potrebovali. Danes takšnih tržišč ni več. Ker tudi ni več velikih gospodarskih projektov, ki bi zahtevali silo milijonov parov rok. Skokovito naraščanje svetovnega prebivalstva ter avtomatizacija in dehumanizacija proizvodnje sta svet spremenila v prenatrpan kraj, kjer sta človeško delo in s tem tudi njegovo življenje vse manj vredna.
V kraj, kjer je posameznik popolnoma zamenljiv. Nadomestljiv kolešček v zapletenem mehanizmu, ki ima samo en cilj: narediti čim več stvari s čim nižjimi stroški, pognati potrošnjo do skrajnosti, zato da v procesu izmenjevanja dobrin nastane čim več presežkov in ostankov. Ki si jih seveda v veliki meri razdeli peščica najbogatejših.
Morandi nima povsem prav. Ko gledamo mladeniče, ki umirajo na ladjah in spijo na golih tleh, ne vidimo odseva svoje preteklosti, temveč odsev svoje prihodnosti. Morda smo prav zato, ker se globoko v sebi tega zavedamo, v odzivih na tragične begunske usode tako zelo srditi in nasilni.
Če bomo premagali jezni strah, se bo morda zgodilo, da se bo prav skozi najšibkejše ponovno vzpostavil človek kot dostojanstveno bitje, povezano z naravo, ki ga obkroža. Tudi to v zgodovini ne bi bilo prvič.
VESNA HUMAR