Kidriča za predsednika vlade!

Šele rojeni vladi je treba odkrito priznati, da je na pot krenila bolj kulturniško kot katerakoli pred njo. Že dolgo, morda sploh nikoli nismo o kulturi toliko česnali, čebljali, govorili, godrnjali, premišljali, premlevali, prežvekovali, presojali kakor danes. In ne pomnimo tako vznemirljive Prešernove proslave, prepolne uporniškega duha in bojevite svobodoljubnosti, kakor je bila letošnja.

Bolj učeni bi rekli, da je nova vlada kulturo ustoličila per negationem. Jo hudo ponižala in jo prav s tem čez in čez povišala. Takoj pokazala, da jo dojema kot eno najmanj pomembnih področij sodobne družbe, vsaj slovenske, ji odvzela samostojni resor in jo vključila v superministrstvo, ki ga bo vodil kulturniškemu svetu docela tuj minister. Usul se je gromek plaz kritik in v upor so se združili tudi še včeraj nezdružljivi. Kakšnih posebnih podpornikov združitve ni slišati ne videti, če seveda odmislimo plašne, premalo samozavestne, v svoje spletne luknje skrite, a zato toliko nasilnejše anonimneže. Pa se politika, vsaj koalicijska, vladna, požvižga na še tako silovit protest. Mimo njega je sestavila vlado, ki bo bojda poskrbela za vitkost naše države. Hudobnež bi dejal, da ji bo to uspelo kvečjemu v slogu: komaj smo kulturnike naučili živeti brez hrane, pa so nam pocrkali!

A hudo se motijo tudi vsi, ki se bodisi zgražajo nad predrzno novostjo v sestavi vlade bodisi opevajo domiselno novo pot k nujnemu varčevanju. Kajti takole pot so že davno tega ubrali neki drugi revolucionarji, osamosvojitelji v drugem režimu, drugačnih razmerah. Vlado, ki so jo komunisti ob izteku druge svetovne vojne, 5. maja 1945, imenovali v Ajdovščini, je vodil motor OF Boris Kidrič in kakor današnja je premogla ducat ministrstev: ministrstvo za notranje zadeve, za pravosodje, za finance, za kmetijstvo, za zdravstvo in tako naprej, kajpada tudi superministrstvo, ki je skrbelo za šolstvo, kulturo, znanost in prosveto. Ker očitno ni bil na voljo nobeden od strokovnjakov za gradbeništvo, je Kidrič za ministra imenoval Ferda Kozaka, književnika, doktorja slavistike, urednika revije Sodobnost. Športa takrat v imenu ni omenjalo nobeno od ministrstev, je pa na svoj račun prišel pozneje, denimo v letih 1972 in 1973, ko je Koprčan Tomaž Bizajl v republiški vladi vodil ministrstvo, pristojno za kulturo, prosveto, telesno kulturo in raziskovalne dejavnosti. Bilo je resor vlade Staneta Kavčiča, čigar dnevnike sta leta 1988 izdala Janez Janša in Igor Bavčar. Na koncu se vse nekako poveže.

Marsikaj zanimivega izve, kdor se tu pa tam ozre v minulost. Na hodniku našega uredništva, na primer, je treba samo odmakniti škatlo s starim papirjem in fotokopirni stroj ter odpreti omaro v kotu, pa že prideš do štirih knjig Kidričevega zbranega dela. V njih je zapisano tudi mnogokaj o kulturi. Partizani so jo sploh postavili v osrčje svojega boja - po naših književnikih so imenovali Prešernovo, Gregorčičevo, Gradnikovo, Kosovelovo, Cankarjevo brigado, v najbolj nemogočih razmerah so tiskali bodrilne pesniške zbirke, uprizarjali gledališke predstave, prepevali pesmi svobode. Boris Kidrič in Josip Vidmar sta še pred iztekom vojne v Črnomlju podpisala odlok, s katerim je 8. februar postal slovenski kulturni praznik. In baje si je Kidrič, sicer zapisan gospodarstvu, želel postati - poroča Taras Kermauner - minister za kulturo.

V drugi od štirih Kidričevih knjig v vitrini za fotokopirnim strojem med drugim piše, kako je možak na IV. zasedanju kulturnega plenuma OF kmalu po osvoboditvi pripovedoval, da se je “OF od vsega začetka zavedala važnosti sodelovanja slovenskih kulturnih delavcev pri narodnoosvobodilni stvari.” Kajti: “Pri nas je imela namreč kultura še vse večji pomen kot pri drugih narodih. Revolucionarna in ljudska misel, ki se v preteklosti ni mogla uveljaviti na drugih področjih našega utesnjenega življenja, se je zatekla ravno v kulturo in se ravno v njej povzpela do svojih najvišjih manifestacij.”

Danes je, vsaj na prvi pogled, drugače. Tlačijo jo v koš z drugimi resorji, kulturo, v varstvo jo dajejo ljudem, ki se z njo še včeraj niso družili, in omenjajo jo čisto na dnu koalicijske pogodbe, skoraj na repu, kjer ji sledijo samo še Slovenci v zamejstvu in po svetu. Toliko bolj presenetljiv, domala šokanten je zato pomen, ki ji ga, kulturi, pripisujejo tamkaj, na repu. Podpisniki koalicijske pogodbe ugotavljajo, da je “nosilka nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja”. Kajti: “Kultura ima v slovenski zgodovini izjemen nacionalno afirmativen in ohranitveni pomen, ki je rasel iz jezika, se aktivno politično povzpel v taborskem gibanju in se obdržal do slovenske osamosvojitve v samostojno državo. Temelji za slovensko državo so tako zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo.” Še Kidrič bi ne mogel bolje povedati!

Je pa tistile kulturni plenum Kidrič sklenil z vnovičnim razmišljanjem o kulturi, kajpak enoumnim, a tudi bistroumnim in kljub živordeči podlagi veljavnim tudi za našo pisano, do brezumja večumno družbo. Morebiti nam njegov davni govor odgovori tudi na kakšno od današnjih vprašanj: “Kultura je po svoji prirodi človečansko svetovljanska. Prav zaradi tega je po svoji naravi globoko demokratična. Drugačna ne more biti. Reakcija si velike kulture zamisliti ne more. Prav v tem je ključ za razumevanje dejstva, zakaj se vsako resnično demokratično gibanje oklepa kulture in si tako pridobi priznanje in zveze s kulturo. Resnična kultura mora biti globoko človečanska. Nič skupnega naj nima z ozkim šovinizmom. Pravico imamo, boriti se proti vsaki šovinistični eksplozivnosti in nacionalni ozkosti, ker smo dokazali, da smo znali svoj narod dvigniti do svobode in v svobodno tvornost. Vsi tisti ljudje, ki so bili tako polni nacionalnega frazarjenja, vsi tisti, ki so se znali tako zapirati narodu, vsi tisti, ki so tako radi zašli v šovinistično mržnjo, so dokazali, da je bila njihova nacionalna fraza pač samo fraza, da so pa v resnici pljunili na to frazo.”

ANDRAŽ GOMBAČ