Kje je meja?

V publicističnem žargonu je menda pravi izraz za to, kar se je zgodilo, “mednarodni škandal”. Osramotili sta se obe državi: Hrvaška, ker naj bi prisluškovala, in Slovenija, ker je od svojega arbitra prejemala zaupne informacije o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati arbitražnega sodišča. A je razlika med obema državama vendarle bistvena: Hrvaški se bo ta sramota izplačala, Sloveniji pa vse kaj drugega.

Bolj kot samo prisluškovanje, ki so nam ga kot akt ponižanja brezsramno servirali naši sosedje ali kdor koli že, bode v oči to, da prisluškovanja v visokotehnološkem času, ko lahko vsak nadzira vsakogar, nismo predvideli in ga preprečili.

To, da je bil arbiter, ki ga je izbrala država, v tesni navezi z domačo politiko, verjetno ne bremeni le Slovenije. Zakaj ima država svojega predstavnika, če ne zato, da bo ta strokovno in argumentirano branil njene interese in znotraj arbitražnega sodišča skušal vplivati na soodločevalce? Nepristranskost je samo forma, mit, stroga pravila o tem, da arbitri ne smejo izdajati vsebine pogovorov, pa pravljica, v katero verjamejo le idealisti. Če Hrvatje res niso imeli moralnih zadržkov, da prisluškujejo Sloveniji, verjetno niso imeli zadržkov tudi za to, da svojega arbitra, v času pred arbitražo politično zelo angažiranega Budislava Vukasa, povprašajo, kako jim kaže. In kazalo naj bi jim slabo. Vse do sredine tega tedna ...

Medtem pa se Slovenija lahko gleda v ogledalu. “Mednarodni škandal” je pravzaprav le odsev notranjepolitičnega dogajanja pri nas: neusklajenosti, preigravanj, metanj polen pod noge in nastopaštva.

Razlika med Slovenijo in Hrvaško je le v slogu; v tem, kako odgovorno sta se obnašali vsaka do svojih državljanov. In hrvaško politično vodstvo, ki se intenzivno pripravlja na parlamentarne volitve, ima svojim ljudem kaj pokazati. Na dobri poti je, da prepreči uveljavitev mejne rešitve, s katero se Hrvatje ne bi strinjali. Hrvatje so doslej že dosegli svoje: s pristankom na arbitražo so si zagotovili nadaljevanje pogajanj in nato vstop v Evropsko unijo. Kar se dogaja zdaj, je zanje dodana vrednost.

Medtem pa se Slovenija lahko gleda v ogledalu. “Mednarodni škandal” je pravzaprav le odsev notranjepolitičnega dogajanja pri nas: neusklajenosti, preigravanj, metanj polen pod noge in nastopaštva. Kot kaže, bosta odgovornost za dogajanje morala prevzeti le osramočeni slovenski arbiter Jernej Sekolec in uslužbenka na ministrstvu za zunanje zadeve, slovenska agentka v arbitražnem postopku Simona Drenik, čeprav “škandal” bistveno presega njuno vlogo.

Spomnimo, da se je minister za zunanje zadeve Karl Erjavec že pred nekaj meseci hvalil s tem, da ve več, kot bi uradno smel vedeti. Nepremišljen nastop, ki je bil na neki lokalni televiziji namenjen ustvarjanju dobrega vtisa pred lokalno upokojensko volilno bazo, bi zdaj lahko postal težko politično breme tudi za pretkanega političnega mačka, ki se vsakič ujame na noge.

Spomnimo na afero Veberkom. V kleščah se je sicer takrat znašla vojaška obveščevalna služba, senca dvoma o strokovnosti naših obveščevalcev, ki se morda bolj kot z vitalnimi interesi države ukvarjajo z notranjepolitičnimi obračunavanji, pa je vendarle legla na vse obveščevalce.

Nenazadnje spomnimo tudi na komaj kak teden star dogodek, ko se je Slovenija zmedeno in neusklajeno odzvala vabilu Hrvaške, naj sodeluje na vojaški paradi. Vse skupaj je na koncu izpadlo kot prestrašen umik zaradi strahu pred Srbijo, odgovornost za blamažo pa je minister Erjavec naprtil “nižjim uradnikom”. To zadnje je v primerjavi z blamažo v primeru arbitražnega sodišča pravi drobiž, nakazuje pa, kako se bo tudi v aferi, zaradi katere lahko Slovenija izgubi Piranski zaliv, odmerjala odgovornost.

Prst je zdaj upravičeno uperjen v Erjavca, saj so indici, da je bil o vsem obveščen, močni. A kateri naivec pričakuje Erjavčev odstop v trenutku, ko je njegova poslanska skupina dobila še enega poslanca, tako da imata SMC in Desus skupaj zadostno večino za sprejemanje težkih odločitev v parlamentu? Premier Miro Cerar prav ta hip še kako potrebuje Desus, zato ni pričakovati, da bo prav zdaj pri Erjavcu potegnil črto in rekel, da je to tista meja, pri kateri se mora končati potrpežljivost državljanov.

V “deželi”, kot našo državo že dolgo zaničljivo imenujejo Hrvatje, pred napornim jesenskim sestavljanjem proračuna zdaj prav gotovo ni ugoden čas za mešanje notranjepolitičnih kart. Naše zunanjepolitične karte pa tako ali tako že dolgo mešajo in si jih delijo vsi, razen nas.

JANA KREBELJ