Kje so vzroki za površnost v jeziku?

Veziva so povečini vidna, včasih pa nevidna. Grki so očarljive tempeljske stebre sestavili iz kamnitih blokov in jih z vrtenjem med seboj tako izbrusili, da na spojih skoraj ni bilo opaziti presledka, brez veziv. Šele potem so iz tako prilagojenih blokov izklesali steber. To je seveda mojstrovina, ki je danes ne izvajamo, ker nam pomagata železo in beton.

Na enako zakonitost naletimo tudi v jezikovnih “stavbah”, to je v člankih, intervjujih, govorih, razpravah in vsakodnevnem govorjenju. Njihova lepota, moč, grdota in prepričljivost so odvisni od usklajenosti njihovih sestavnih delov (besed, povedi, stavkov, opisanih dogodkov idr.) ter od povezav med njimi. A težave se pokažejo, ko skušamo poiskati pot do dobre usklajenosti in trdnih povezav.

Ves čas, odkar pišem odgovore na vaša vprašanja o jeziku, spoštovane bralke in dragi bralci, ste se mnogokrat pritoževali, kako slab jezik moramo poslušati in brati v naših medijih in parlamentu. A nikoli nismo skušali ugotoviti, kje je vzrok, da je ta jezik tak. Vedno smo se zadovoljili že z ugotovitvijo, da je pač slab.

Inženir Mario iz Ljubljane, moj učenec, dober poznavalec našega jezika, saj prevaja tuja dela v slovenščino - a želi, naj ne izdam njegovega resničnega imena -, je prvi, ki sprašuje, kje je vzrok, da smo mačehovski do svojega jezika - našega nevidnega orožja, ki nas je branilo in ohranjalo že v časih, ko še nismo mogli reči, da smo narod, ker smo bili le skupina rodovno, krvno, ozemeljsko, duhovno in kulturno srečujočih se plemen. Takole je zapisal:

“Spoštovani moj profesor, najbrž edini, ki pri nas v preprostem in razumljivem jeziku govorite o jeziku. Po rodu sem Primorec in redno spremljam dogajanja na Goriškem in ob našem morju. Zato redko zamudim vašo Minuto v Primorskih novicah, ki jim gre pohvala med slovenskimi časopisi, saj so edini dnevnik, ki piše tudi o vsakodnevnih jezikovnih vprašanjih. Ker doslej nikoli niste zapisali kaj o vzrokih za slab jezik, ki ga Slovenci pišemo in govorimo v javnosti, odkar živimo samostojno, neodvisno in svobodno, vam naslavljam ravno to vprašanje.

Kje je vzrok, da je naš javni jezik slab? V šoli, ki je tako rekoč izgnala sistematsko poučevanje slovnice maternega jezika? So krivi tiskani in govorjeni mediji, ki v lovu na čim bolj napete, udarne, senzacionalne in dramatične dogodke zaradi naglice objavljajo novice, poročila, reportaže in drugo v nedodelanem jeziku? So odgovorne reklame, ki morajo biti jezikovno šokantne, nore in nesramne, ker jim sicer nihče ne bi prisluhnil? Je odgovoren kdo drug? Še bi lahko navajal morebitne odgovorne, toda mene, in gotovo vaše bralce, bolj zanima, kje so vzroki za slab jezik.”

O odgovornosti težko kaj rečemo, ker vemo, da v naši družbi pohabljenih vrednot, ki vidi cilj predvsem v brezobzirnem izpodrivanju soseda in osebni karieri, vsi, ki bi morali biti najbolj odgovorni, najraje odklanjajo vso odgovornost za svoje delo. Ustavimo se raje pri dveh vzrokih, ki vodita do slabega jezika. To sta: kopičenje podatkov in njihova prerahla medsebojna povezava.

Ker današnji čas predvsem hlasta in kot čreda brez razmisleka bezlja za tistim, kar je novega na svetu, so hlastave in bezljave še besede, s katerimi ga opisujemo. Kot se v življenju kopičijo dogodki, tudi mi kopičimo o njih podatke, zapisujemo podrobnosti, jih nizamo, dodajamo in ponavljamo tako, kot se drug čez drugega valijo v resnici. Redko kdo poišče povezavo, ki jih druži v celoto in jim dodeli višji smisel, brez katerega ostajajo brez prave teže. Saj to skoraj niti ni potrebno, ker sama gmota nakopičenih dogodkov, dejstev in podatkov že zadošča, da se bralec ali poslušalec hitro utrudi in zasiti, tako da ne razmišlja o ničemer več in le čaka konec nizanja, kopičenja in oglušujočega naštevanja.

Latinščina je mati mnogih tujk. Da je to res, nam kaže radovednost Dušana Škrlepa, bralca izpod Blegoša, ki sprašuje, od kod besede: objektiv, lokacija, atribut in predikat.

Beseda objektiv (lat. obiectivus) izhaja iz samostalnika objekt (lat. obiectum), ki ima več pomenov: predmet (tudi stavčni člen), stvar, reč, zgradba, smoter in podobno v različnih vejah znanosti. Objektiv je leča v tehničnih napravah, ki je usmerjena na izbrani predmet (objekt). Besedi izvirata iz lat. nedoločnika obiacere, ki pomeni postaviti v ospredje, pred oči.

Lokacija (lat. locatio) pomeni namestitev, umestitev, uvrstitev v prostor. Izhaja iz lat. besede locus - točka, mesto, kraj.

Atribut (lat. attributum) izhaja iz lat. glagola attribuere, s pomenom dodati, pridati, pripisati, dodeliti. V slovnici je to prilastek.

Predikat ali povedek (lat. praedicatum) izhaja glagola praedicere, ki pomeni vnaprej povedati, omeniti, določiti, prerokovati. Kot vidimo, je v sodobni Evropi ob znanju angleščine še zmeraj potrebno znati tudi nekaj latinščine.

Pri naštevanju in nizanju dogodkov, dejstev, stavkov in misli je potrebno zmerom kazati na njihovo večvrednost in manjvrednost, nadrejenost, podrejenost ali enakovrednost. Za to je pa potrebno obvladati ustrezna jezikovna sredstva, kot so: vzročni in posledični stavki, časovni odvisniki, sosledica časov v daljših povedih, namerni in dopustni stavki, pravilna raba dovršnih in nedovršnih glagolov itd. (O tem v kaki novi Minuti, če pride kako tako vprašanje.)

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

A kdo vse to še danes poučuje? Zato se nam zapišejo takile izumi, ki so sicer zabavni, a so gotovo napačni (prvega mi je poslal učitelj in kulturni delavec Franc Gombač iz Podgrada, preostale slavistka Vera Vezovnik s Škofij; ti krožijo tudi po spletu in zabavajo ljudi):

> Trije udarci s palico za risanje grafitov. (Kakšna je palica za risanje grafitov?)

> Podarim psa. Žre vse. Posebno rad ima otroke.

> Na mesarjevih vratih: Jutri koljem teleta, postavite se pravočasno v vrsto.

> V vojašnici: V soboto bo streljanje rezervnih oficirjev, kdor ne pride, bo obešen na oglasni deski.

> V restavraciji: Direktor ni odgovoren za plašče, bunde in dežnike, ki jih ukradejo v tem prostoru, razen če ga zasačite pri dejanju.

> V Butalah: Tisti, ki tistega, ki je desko, ki pot, ki proti Ruknjam vodi, kaže, vzel, prijavi, dobi lepo nagrado.

JOŽE HOČEVAR