Klemen Slakonja, brez cenzure zadet od smeha

Petindvajsetletni igralec ljubljanske Drame, imitator in voditelj oddaje Misija Evrovizija na nacionalni televiziji, je profesionalno igralsko pot začel z gostovanjem v Gledališču Koper, na Primorsko pa ga veže tudi ljubezen do igralke Mojce Fatur. Po nedeljski oddaji, le takrat ima namreč čas za intervjuje, je sicer vidno utrujen, a ne toliko, da ne bi zmogel skoraj dve uri nizati duhovite odgovore, med katerimi je tudi sam zadet od smeha.

>Kaj se je zgodilo? Zakaj nocoj ni bilo imitacije tujega zvezdnika?

Sting je zbolel, tako da ni mogel priti. (smeh)

>Upam, da ni nič hujšega.

Ne, lasulja se je pač raztrgala in ni bilo kaj storiti. Če ne gre, pač ne gre. Če ni videti niti najmanj podobno, je boljše, da je ni. Nočem, da se ponovi Lenny Kravitz.

>Kaj se je zgodilo pa Kravitzu?

Zgodil se je nos, ki ga ni prej nihče videl. Na kameri pa je deloval še veliko večji kot v živo. Raje nič, kot da je tako.

->Tu nastopi vaš znani perfekcionizem.

Se kar piše o tem, a ne. (smeh) Zdi se mi, da je škoda vreči stran ves vloženi trud za pripravo imitacije zaradi takega dejavnika. So mi sicer rekli, kako bomo to ljudem razložili. Potem pa: ma neee, saj ne bo nihče niti opazil. (smeh)

>Ne bo držalo. Najbrž veste, da nekateri gledalci začnejo spremljati oddajo proti koncu, v času imitacije.

A res? Samo zato?

>Dajte no, seveda veste!

Ne, res ne vem. Nisem študiral krivulje gledanosti. Verjetno marsikdo takrat tudi preklopi na drug program. (smeh)

>Ne bi rekla. Gušti je v nedavnem intervjuju za našo prilogo TV okno dejal, da se mu zdi žalostno, da se pri Misiji Evrovizija, ki je pravzaprav glasbena oddaja, največ govori o voditelju. Tudi po prvem valu promocijskih intervjujev medije še vedno zanimate predvsem vi.

Sem rekel, da ne bom dajal intervjujev, potem pa me s tistim 'dajte nooo' kar prepričate. Ok, ta je zadnji! Prisežem. (smeh)

>Vzbujate veliko zanimanja, že če sodimo po forumih in klikanosti vaših imitacij.

Seveda me veseli, da je dober odziv. Ne spremljam pa tako, da bi vedel, katero imitacijo so boljše in katero slabše sprejeli, ker je to izgubljanje energije. Iz tedna v teden je treba resnično ogromno pripraviti. Vse bi seveda lahko bile boljše in spet smo pri perfekcionizmu.

>Nameravala sem vas vprašati, ali so vam kdaj namignili, prosili, če bi lahko bili malček slabši in se potem ne bi toliko govorilo o vas. Ali pa če bi kdaj spustili imitacijo in - voila - danes je ni bilo.

(smeh) Mogoče je vaša misel spodbudila, da se je lasulja … (požvižga)

>Niste odgovorili - so vam kdaj že kaj takega namignili?

Ne, ker se vsi trudimo delati po svojih najboljših močeh. Te imitacije so bile itak načrtovane že pred tremi meseci, ko sem dobil idejo in sem jih potem naredil 14. Očitno vseh ne bomo pokazali … (smeh)

>Eno ste imeli menda v rezervi.

Ja, a mogoče bo zdaj v rezervi še ena. (smeh) Se vam zdi, glede na vaše vprašanje, da me je v oddaji preveč?

>Ne. Gre pa morda za to, da ste profesionalni igralec, tekmovalci pa v vseh pogledih začetniki. Saj tudi Maria za zvesto občinstvo ni bilo nikoli preveč.

Tu gre za imitacije, torej za nekaj drugega. Morda že samo po sebi to deluje … Ne vem. Evo, morda pa odslej ne bo več imitacij. Jih bom spravil za kakšno drugo priložnost. (smeh) Ste mi dali misliti.

>Vi pa meni, ko sem nekje prebrala, citiram: nikoli nisem hrepenel po tem, da bi bil v središču pozornosti. Mar ni to paradoks za nekoga, čigar delo je tako na televiziji kot v gledališču nujno v središču pozornosti.

Je, ja, a v tem primeru je šlo predvsem za zasebno življenje. Nisem človek, ki bi hotel imeti vedno v družbi pozornost, ki bi želel izstopati.

>Kar je v nasprotju s tem, kar od vas terja televizija.

Če prideš na televizijo, se moraš pokazati, voditi, kar je takoj videti, kot da želiš biti v središču pozornosti. Izpostavljen si zaradi funkcije, v kateri se nahajaš. Podobno je v gledališču.

>Ampak v gledališču prevzemate osebnosti likov, na televiziji pa ste Klemen Slakonja. Je tisti, ki ga spremljamo, vaš pravi jaz?

Pred kamerami si kljub vsemu nekoliko drugačen, kot si v vsakdanjem življenju. Name kamera učinkuje tako, kot da bi mi odblokirala blokade, ki jih sicer imam. Mogoče me izpostavi v moji najbolj hiperaktivni verziji. (smeh) Saj ne vem, kako bi to pojasnil.

>Zopet gre za paradoks, saj kamera večino blokira.

No, pri meni gre v drugi smeri. Mene odblokira. Včasih mogoče celo malo preveč. (smeh) Ampak pred kamero se iz ne vem katerega vzroka sprostim. In lahko sem bolj sproščen, kot sem v zmerno do pretežno znani družbi.

>Ko smo ravno pri blokadah: kaj vas bolj blokira kritika ali hvala? Sledenje slišite veliko, a vemo, da od pohval ne napreduješ.

Se strinjam, zato moj um hvale kar sproti pozabi in se zmeraj bolj obesi na kritiko. Ko začutim, da je ta utemeljena, skušam očitano popraviti. Sem pa hvala bogu obkrožen z ljudmi, ki jim zaupam, ki me znajo tako pohvaliti kot konstruktivno kritizirati, kar mi zelo pomaga.

>Televizijo ste osvajali v štirih korakih: Hri-bar, NLP, Ema in zdaj Misija Evrovizija …

Uh, toliko projektov je že bilo. (smeh)

>Marsikdo ne ve, da je bil prej že Hribarjev Radio Ga-ga.

Ja, ta je bil zelo kratek čas.

>Ampak zanimivo, da je izstrelil kar dva Brežičana, poleg vas še Godlerja.

Ja, to drži. Ampak za Radio Ga-Ga marsikdo ne ve, ker sem tam nastopil le trikrat. Vodil sem prireditev v Brežicah, kjer me je videl Hribarjev znanec Edi Štraus in me je priporočil. Tako sem šel do Saša, mu povedal, kaj bi delal v oddaji, nakar so me najprej preskusili na radiu, da so videli, ali sem sploh primeren. Ko so videli, da mi lahko zaupajo, so mi kar naenkrat pustili proste roke in sem lahko ustvarjal vsa besedila za imitacije brez ovir. Res sem jim hvaležen, da me niso omejevali. Rekli so: imaš tri minute, naredi, kar želiš.

>Kar je v slogu Saša Hribarja, ki rad ponudi sodelavcem popolno svobodo.

Saša Hribarja in Bojana Krajnca, ki je bil urednik oddaje Hri-bar in je odločal, kaj bo šlo v eter. Na Radiu Ga-ga, ki se odvija v jutranjih urah, pa tudi večkrat nisem mogel biti, zaradi obveznosti, ki sem jih takrat še imel na faksu in v gledališču.

>Menda pa so vas v Radio Ga-ga kar porinili.

Ja, prišel sem tja, misleč, da se bomo zmenili, kaj bomo delali … Prejšnji dan sem se slišal s Hribarjem, s katerim sva se zmenila, da bomo delali pogreb njegovega lika Angele Žnidaršič, (spremeni glas in oponaša) te Angelce njegove, ki je umrla. Naredil sem kratke osnutke, kaj bi lahko pevci, ki sem jih imel v mislih, peli, in mislil, da se bomo na radiu še zmenili. Ampak ne. Takoj rdeča lučka in: zdaj si Rok Kosmač, zdaj si Fredi Miler, zdaj Anžej Dežan … Uvajanje po hitrem postopku. (smeh)

>Kje pravzaprav tiči čar imitiranja? Zdaj to počnete že kar nekaj let …

Da lahko to počnem, sem pogruntal, ko mi je mutiral glas. Že pred Hri-barom sem z glasovi poskušal na radiu v Krškem, kjer sem delal pod vplivom poslušanja Radia Ga-Ga in drugih imitatorjev, in moji liki so šele počasi nastajali. To je bilo vedno v meni in ko sem enkrat gledal oddajo Hri-bar, sem kar: Pa jaz bi tudi to. (smeh) Pomislil sem, da imitacij slovenskih pevcev še nimajo in kmalu se je ponudila priložnost.

>Vendar se vi niste zadovoljili z imitacijami. Nadgradili ste jih z novimi besedili, tako da so pevci v Hri-barju postali sami svoje parodije.

Imel sem občutek, da ni dovolj, če samo imitiram. Da mora biti res nadgradnja s prirejenim besedilom. Pri imitaciji se tako ali tako slej ko prej opazi, da je tam nekdo drug in ne tisti, ki ga imitiraš. Samo imitacije z originalnimi besedili so se pri nas že kdaj prej pojavile, tako da se mi je zdelo fanj, če bi malce priredil besedilo. S čimer je na koncu največ dela.

>Še več dela je najbrž z besedili za tuje pevce, pri katerih skušate ujeti tudi zven originalnega besedila, tako da nepozorni poslušalec pogosto ne prepozna priredbe. Obenem pa jim v besedila še podtaknete …

Slovenijo. (smeh)

>Kot nekakšne mini portrete naše družbe.

Ja. Če že ni poznana, naj vsaj ta ustvarjena slika privede do tega, da se o njej govori.

>Nekje ste že pojasnjevali, da bi želeli z imitacijami posredno morda priboriti kakšno točko več na Evroviziji, kar je težko predstavljivo. Lahko pojasnite?

To so moja upanja. In sicer, da s temi imitacijami vzbujamo pozornost …

>Mislite prek interneta?

Seveda.

>Po postopku: v Youtube vpišeš Lenny Kravitz, dobiš tudi Lenny Slakonja?

Recimo. (smeh) Morda se na tak način lahko približamo tudi mnogim evrovizijskim fenom po vsej Evropi, ki spremljajo oddajo prek interneta. Morda tako dodamo Sloveniji kanček popularnosti, češ da se znamo pohecati na svoj račun. Mogoče pa tudi - no, zdaj bom rekel - da zaradi tega tudi gledajo oddajo. (smeh) Ne, ne, se hecam. Gre predvsem za to, da se znajdejo posnetki na internetu, kjer opozarjajo na Slovenijo s posredno pomočjo tujih glasbenikov. Čeprav, hm, zdaj bo to videti kot reklama in bodo posnetke umaknili. (smeh) Gre pač zato, da če bo kdo vendarle zdaj, ko ve, kje je Slovenija, gledal oddajo, videl kandidatke, in mu bo tista, ki bo zmagala, všeč, bo za njo tudi glasoval v Azerbajdžanu.

>Ko vas poslušam, sem dobila občutek, da vam je Evrovizija resnično pri srcu. Da vam res veliko pomeni.

(smeh) Ne, ne čutim je tako, kot se sliši. Ampak če sem že tem projektu, se mi zdi, da bi bilo res lepo, če bi se dobro uvrstili. Koliko je to uresničljivo, je že druga zgodba.

>Menda pa ste jo spremljali v otroštvu.

Sem. Tudi pel sem zraven, priznam. No, saj še zmeraj gledam, ker gre vendarle za največji televizijski šov v Evropi.

>Kdaj se je sfižilo? Vsaj iz stališča glasbe.

Fižiti se je začelo leta 1999 - vso zgodovino Evrovizije sem naštudiral za Emo -, ko so ukinili orkester in začeli z glasbenimi matricami. Dotlej je bil velik poudarek na glasbi. Potem pa: šov! Ampak govori se, da se menda vse premika ponovno nazaj v smeri skladb. Ker pa ni vse, kar se govori, tudi res …

>Res pa je, da ste glasbenike za imitacije izbirali že poleti, pri čemer je bil pomembna zlasti barva glasu, ki omogoča oponašanje. Koliko pa je na izbiro vplival vaš glasbeni okus?

Hm, dobro vprašanje. Tudi glasbeni okus. Mogoče pri izbiri komadov. Pri nekaterih ja, pri drugih ne. Če je bil komad že napisan na določeno temo, sem ga izbral, četudi mi ni bil zelo všeč. Spet drugi so mi pa super komadi in sem s toliko večjim veseljem sestavljal besedilo zanje. In bil ob tem presenečen, kako lepo so se nekatera nova besedila ulegla s pesmimi. Zelo različno. Coldplay so odličen bend, ne bi pa ravno izbral Viva la Vida, U2 so krasen bend in One je kulten komad …

>Kaj sicer poslušate?

Marsikaj. Nič posebej in hkrati vse. Ne morem recimo poslušati Abbe ali Lady Gaga.

>Kaj pa lahko poslušate?

Odvisno od razpoloženja.

>Poskusimo takole: katero ploščo ste nazadnje kupili?

Raje ne povem. Zdaj si itak poberem vse z interneta. (Izjemno gromek smeh) Hecam se. Res različno poslušam.

> To ni odgovor. Kakšne plošče imate doma?

Dan D!

>Kaj še?

(dolg premor) Ok, Lenny Kravitz! Zato sem toliko bolj razočaran nad svojim Lennyjem in njegovim nosom, ker se mi zdi, da sem mu zabodel nož v hrbet.

>Še kaj?

U2. Poslušam pa tudi starejše slovenske popevke. Sicer pa mi je iz vseh žanrov všeč kakšen hit.

>Ne sodite v kategorijo - oboževalec.

Ne, nisem fen kakega benda.

>Niste ne roker ne metalec ne rejver …

Ne, jaz sem lahko vse. Imam tudi Jana Plestenjaka. (smeh)

>Lažete!

Pa Anžeja Dežana imam. (smeh) Tudi to so že nekje napisali.

> Bolje, da neham vleči iz vas.

Ne, poskušajte še! Morda kaj pride ven.

>Ne, ne bom.

Težko je. Veste, nisva pred kamero. (smeh)

>Zadnji poskus: peli ste pri pevskem zboru Viva iz Brežic. Poslušate zborovsko glasbo?

V zboru je super peti, ko čutiš ob sebi vse harmonije, poslušam pa ga težko. Razen redkih izjem. V Sloveniji imamo krasne zbore, a v spominu mi je ostalo gostovanje v Litvi, kjer smo, mislim, celo osvojili zlato plaketo - en aplavz, hvala -, ogledali pa smo si tudi koncert estonskega moškega zbora. In bilo je uau. Prvič, da me je zborovska glasba tako prevzela. >Nekoliko sva zabredla, a moram vprašati, zakaj se lotevate ženskih likov. Če sem iskrena ne Alya, ne Anastacia nista …

… izgledali ravno ženski, a ne?

>Ne ravno.

Problem je, ker sem moški. Ker sem zaupal v maskerske sposobnosti, ki naj bi naredile iz tega neandertalca ženski obraz.

>No, tudi gibi.

Vem. Zelo težko je poženščiti to mojo moškost. Očitno sem preveč moški. (smeh) Za imitacijo žensk bi potreboval več časa za vajo, za hojo v petkah, več snemanja samega sebe in opazovanja hib …

>Gre za poseben izziv.

Seveda, ampak s trenutnim tempom žal ne uspe tako, kot bi si želel. Če ne bi bilo treba še vsega ostalega v zvezi z oddajo pripraviti, bi se lažje temu posvečal. Imitacije, ki sem jih imel pri Hri-baru, so mi vzele ves teden. Ko sem pri Alyi spoznal, da ne bom videti drugače kot moški, sem lahko celo napisal primeren tekst. Pri Anastacii sem pač upal, da bo bolje. Med izborom se mi je zdelo, da bi bilo fajn imeti kakšno žensko. Zdaj hodim v petkah vsak dan.

>Kot smo danes lahko opazili, ni vse odvisno od vas. Veliko naredi tudi maska, nenazadnje tudi kot, pod katerim vas snema kamera.

Ne, res ni odvisno vse od mene. Pogovorimo se z režiserjem Igorjem Zupetom, s kostumografko Svetlano Visintin in maskerjem Luko Mirjanom. Veliko je dogovorov, kako izpeljati in kako kaj pokazati. Rad imam tudi sam besedo pri tem, kako bo na koncu celota videti. Zato je danes Sting odpadel.

>V tem času ste se izkazali tako s petjem kot z besedili. Pri nas nam bolj kot dobrih glasov primanjkuje dobrih avtorjev besedil. Ste kaj razmišljali o tej karieri?

Razmišljam tudi o možnosti pevske kariere, ampak samo pod pogojem, da si pišem besedila sam. In če se bo našel čas, da bom napisal tekst, za katerega bom našel primerno glasbeno podlago in ljudi, ki mi bodo omogočili, da se kaj takega izpelje, sem za. Kdaj, če sploh kdaj, pa ne morem reči.

>Žanr?

Ne vem, Sinatra, pop-rock … Lahko naredimo ploščo iz vseh možnih žanrov.

>Nekaj takega je naredil že Gušti z Dolce Vito, pa še kdo pred njim.

A res? Morda pa bi se morala midva povezati.

>Morda res. Čeprav je eden tistih, ki je do oddaje Misija Evrovizija kritičen. Pri nas je veliko odličnih skupin in posameznikov z izvrstno glasbo, ob čemer je vprašanje, zakaj moramo nove pravzaprav šele vzgajati, povsem legitimno.

Z vidika, da se okrog izbire našega predstavnika dvigne prah, se mi zdi ta izbor v redu. Evrovizija ima, kot sem že omenil, zelo zveste gledalce po vsej Evropi. Po drugi strani je bil dober tudi izbor, kakršnega smo imeli letos, torej da so povabili deset slovenskih avtorjev. Saj to, kar imamo zdaj, ni načelo, ki bo trajalo leta in leta. To je poskus, ki bo morda uspel, morda pa popolnoma propadel. Zakaj pa ne bi še mi enkrat poskusili na tak način?

>Pri čemer je ena večjih skrivnost, kdo bo napisal skladbo za tekmovalko?

Ema 2012 bo pravzaprav finale oddaje Misija Evrovizija. 8. januarja dobimo dve finalistki, nato sledi mesec do mesec in pol premora, priznani slovenski glasbeniki pa bodo pripravili skladbe, ki bodo tekmovale v njuni izvedbi. In občinstvo bo izbralo. A o podrobnostih menda potekajo še dogovori.

>Se še ne ve, kdo bodo glasbeniki?

Mislim, da ne.

>Torej nas bo vznemirjalo vprašanje, kako za vraga so izbrali avtorje.

Aha, to mislite! V to se pa ne spuščam, ker bi drugače lahko kar zdaj umrl. (smeh)

>Današnja oddaja, v kateri je izpadla Brina Vidic, je denimo ponovno dokazala, da pri nas z drugačnostjo težko uspeš. Da ne smeš izstopati.

To se je že večkrat pokazalo. A zdi se mi, da ima vseh sedem deklet potencial, tako da mi je za vsako, ki izpade, grozno. Jaz bi sestavil kar septet.

>V tem času so se med vami najbrž že spletle vezi.

Ja, vedno bolj čustveno bo. A nenazadnje gre za šov, po katerem se bomo še vsi poznali, ena pa bo pač šla v Azerbajdžan. Nihče ne bo od tega umrl. No, razen če pade dol letalo. (smeh) Ampak vsi upamo, da ne.

>“Res je, ničesar ni, ne, ni. Sijajno! To pomeni, da se vse, čisto vse lahko začne. Pozdravljen, novi svet. Pojdimo! Vcepimo mu dušo,” pravite v Živadinovovi predstavi Ljubezen in država. Zveni, kot bi govorili o vaši misiji na televiziji, ki je kot medij v primerjavi z gledališčem precej trivialen, površinski.

Hja, je in ni trivialen. Odvisno od tega, kako si zastaviš svoje delo. Sam si ga skušam tako, da ne bi bilo trivialno. (sunkovito izdihne in se zamisli) Tudi z imitacijami skušam ustvarjati nekaj novega, morda nekaj, kar se še ni pojavilo. Vodenje samo ne bi bilo izziv. To, da lahko počnem nekaj več in da imam pri izražanju znotraj oddaje proste roke, mi pa daje občutek svobode. Da lahko delaš to, kar hočeš, pa čeprav izven gledališča, ki ima sicer večjo težo, ampak meni televizija v taki obliki, kot je, daje občutek samoizpolnitve.

>To si je težko predstavljati. Če samo pomislimo na banalno primerjavo med viktorjem in Borštnikovim prstanom …

Ne gre za nagrade. Na televizijo seveda ne gledam kot na nekaj bednega, ker se sicer ne bi šel tega.

> Gledališče doživljamo kot tehtnejše, a obenem tudi trajnejše. Štefka Drolc je večna. Kdo bo vedel čez nekaj let za Maria ali Mišo Molk?

Za Mišo bodo vedeli lepotni kirurgi. (smeh) Ne, ne, to je 'off the record'.

>Kar ste rekli, ste rekli. Saj pravite, da vaše šale dobro sprejemajo.

Ampak varuhinja me ne bo več varovala. Hecam se. Saj vsi še vejo za Mita Trefalta. O Mariu se bo govorilo še tristo let po nas. O Miši prav tako, ker bo verjetno takrat še vedno ista. (smeh) Zdaj sem pa že zloben. Ne, šalo na stran, te ljudi zelo spoštujem.

>Poveživa zdaj gledališče in televizijo. Vam je slednja pomagala pri zaposlitvi v Drami?

Verjetno je. Vsi so govorili, naj pazim, ker če bom šel na televizijo, me ne bo nihče hotel v gledališču. A imam občutek, da je to pripomoglo k zaposlitvi, ker prepoznaven obraz v gledališču pripelje tudi kakšnega gledalca več. In tu smo že spet pri tujih glasbenikih v oddaji, ko znan obraz prinese kakšnega gledalca več, ki prinese tudi kakšen glas na Evroviziji. Zdaj sem dokončno pojasnil svojo teorijo. (smeh) Sicer pa srčno upam, da me niso v Dramo vzeli samo zaradi tega. Zdi pa se mi, da se mi je tudi sicer več vrat odprlo kot zaprlo.

>Pa mislite, da kdo reče, gremo gledat Beneškega trgovca, ker igra Slakonja, tisti iz oddaje?

A mislite, da ne rečejo tega? Ali pa gremo gledat Zrneca, ki igra … Mislim, da se tudi to dogaja.

>Ampak gledalec je navajen, da se ob vas nasmeje, zdaj pa vi v resnih vlogah …

Kaj smo prišli gledat?! Kdaj bo že rekel kaj takega? Naj raje imitira! (smeh) Ne vem. Upam, da niso preveč razočarani.

> Vas je pa prepoznavnost pripeljala v koprsko gledališče, kjer je Katja Pegan, zdaj lahko rečemo, vizionarsko za predstave večkrat angažirala znane osebnosti, kot sta Katarina Čas in Vesna Zornik. Ko ste gostovali v predstavi Ljubezen Ane Frank, ste ravno vodili NLP. Če se ne motim, je bil to eden prvih profesionalnih angažmajev.

Bila je prva predstava izven AGRFT. Takrat me je poklical Boris Cavazza, s katerim sva se spoznala na snemanju filma Osebna prtljaga, v katerem je igral mojega dedka, potem me je videl v filmu Vučko in me najbrž priporočil Katji.

>Kako se spominjate prvega profesionalnega angažmaja v Kopru?

Super je bilo. Ogromno smo se vozili iz Ljubljane in spet nazaj. (smeh) Prav zaradi zasedenosti z omenjenim filmom sem imel tudi svojo prvo alternacijo. Bila je lepa izkušnja.

>Ste se tam spoznali z Mojco Fatur?

Ja. No, ne, poznala sva se že prej, s faksa, tako pa sva se še nekoliko bolj spoznala. Prvič sva spregovorila v Kopru. Mojca je takrat … O, kako ste me zvito speljali do zasebnega življenja! (smeh)

>Pa ste me dobili. Ste se tudi s Primožem Fortejem, vašo alternacijo, spoznali v Kopru?

Enako sva se kdaj prej srečala na AGRFT, spoznala pa sva se pri tem projektu. V študentskih časih nisem veliko zahajal ven, v družbo, za kar mi je žal, ker je šlo kar mimo.

>Takrat ste delali tudi na radiu, mar ne?

Za vikende sem hodil v Posavje, delal na radiu, pel pri zboru … kup obveznosti.

>S Primožem Fortejem ste posneli tudi video, v katerem se zelo zabavata med imitacijo Karla Erjavca.

A, ja! To se je dogajalo med pripravljanjem predstave.

> Snemala sta nekje v istrskem zaledju. Videti je Koper.

Bili smo v Hrvatinih. Zelo sva se zabavala. Imeli smo celodnevno vajo, med premorom pa sva šla ven. Spomnila sva se na Karla in med sprehodom sva zagledala pasjo uto, pa sva si takoj rekla, da morava kaj narediti na temo Erjavca in njegovega psa. Ko sva posnela in dala na internet, sva napisala, da ni nastalo pod vplivom kakršnihkoli substanc, pa še vedno pišejo, da sva počena. Ampak dejansko nisva! Ves dan sva imela vaje, tako da sva bila res utrujena, in ko te popade tak smeh, da se ne moreš nehati režati, res deluješ, kot da si zadet. A si zadet od smeha.

>Tako vi kot Primož sinhronizirata risane filme, kar je tudi posebna izkušnja. Bili ste Alvin, Kung Fu Panda …

Sinhronizacija je poseben posel, pri katerem se ne srečuješ s soigralci. Prideš tja in posnameš čez angleški glas. Je pa sicer super delo. Posebno ker spremljaš lik, njegov obraz, njegove emocije, pri čemer se skušaš vanj vživeti. Upam, da tudi to prispeva k igralski kilometrini.

> Mislim pa, da znajo v tujini še vedno bolj poudariti znane igralce, ki sinhronizirajo risane junake.

Saj se promovira tudi to.

>Premalo v primerjavi s tujino.

Morda res, ampak se izboljšuje. Tudi sinhronizacije so vse boljše. Morda imajo res ljudje do njih odnos, češ da je original boljši, sinhronizacija pa brez veze.

> Originala pri risanih filmih ni, a ne? Vedno nekdo drug govori.

To drži, čeprav je proces tak, da animacije naredijo na besedilo, ki je najpogosteje v angleščini. Igralec posname in šele potem narišejo. Pri nas pa je obratno, ker lovimo emocije, na podlagi že ustvarjene podobe. Kar mi je po svoje celo boljše.

>Če se ne motim, ste bili tudi Krtek Črtek.

Ja, sem bil, pa nisem več, ker nimam časa. Žal.

>Jutri boste Lorenzo v Beneškem trgovcu …

Že jutri? Ja, jutri grem v Benetke.

>Potem ste v torek Iack Ion v Ljubezen in država.

Ja, v torek grem v London.

>Sledi vodenje oddaje in imitacije.

Če bo tokrat v redu. (smeh)

>Naslednji ponedeljek in torek pa Jim Vane v Sliki Doriana Graya. Kako gre prehajanje med tolikimi vlogami? Kako je z igralci in shizofrenijo?

Kar gre. Če bi imel res tri psihično in fizično zahtevne vloge, bi bil morda problem. Zdaj pa imam zelo različne, manjše, srednje, ena je večja. Za zdaj s shizofrenijo nimam težav.

>Pri velikih vlogah marsikateri igralec prizna, da ga preganjajo.

Preganja te vsaka. Tudi manjše. Ampak trenutno me bolj preganjajo obveznosti na RTV-ju.

>Ste dobili od sodelavcev v Drami s podobnimi televizijskimi izkušnjami, denimo Jurija Zrnca ali Bojana Emeršiča, kakšen koristen nasvet, kako živeti dvojno službo?

Ne, samo sočustvujeta z menoj. (smeh) Češ, vsi vemo, kako je, ko si tako zaseden. In ko si v tem, samo čakaš počitek in kdaj bo fraj teden. Ta teden, ko so volitve, sem hvala bogu fraj. Potem pa, ko si en teden prost, ti manjka. Televizija je kot droga, ki te uničuje. Iz tedna v teden imam manj las, no, kakšnega mi tudi izpulijo pri maski za imitacije. (smeh)

>Ampak še pred nekaj leti ste govorili, da gledališče vendarle ostaja vaša prioriteta, prva ljubezen …

Seveda, takrat sem bil še mlad pa neumen.

>Dozdeva se mi namreč, da o tem niste več tako zelo prepričani.

Ja, ker sem v času, ko nisem delal na televiziji, videl, da se mi porajajo zamisli o tem, kaj bi rad še počel. O tem, kar bi z veseljem delal na televiziji. Dokler te ideje so, bi se rad še vračal tudi sem.

>Skleniva predvolilno. Šale na račun politike so precej uravnotežene, obdelali ste tako Pahorja v skladbi Enriqueja Iglesiasa Zero (Nula) kot Janšo v Viva la Corrida, kjer ste imitirali pevca Chrisa Martina. No, morda ste bili do Janše nekoliko bolj cinični …

Mogoče se vam tako zdi zato, ker so ga cenzurirali. Če bi slišali ves tekst, najbrž ne bi imeli tega občutka. Vsakemu svoje! (smeh)

>Uravnoteženost poudarjam, ker iz slišanega težko sklepamo, kako boste volili v nedeljo. Greste na volitve?

Šel bom, nisem pa še popolnoma odločen koga ali kaj voliti.

>Delate v kulturi, ki jo politiki ob tokratnih volitvah zelo redko omenijo, če sploh kdaj. Časi pa so vse prej kot rožnati.

Res niso rožnati. Vedno slabše je, in v tem trenutku je videti, kot da želijo uničiti naš poklic. Upam, da bo šlo na bolje.

>Kaj lahko gledališče ponudi mlademu človeku, ki je z vseh strani bombardiran z informacijami, z YouTube, kjer si sam poišče vsebine, ki ga zanimajo.

Odmik od vsega tega. Ponuja pot vase, če je tega gledalec sposoben. In prepričan sem, da je. Da pride in pogleda nekaj v drugačnem tempu, kot je vsakdanje življenje. Nekaj, kar ti daje misliti. Ko nas dandanes z vseh strani obstreljujejo s podatki, kar malce pozabimo misliti. 'Mislim, torej sem,' se lahko hitro spremeni v 'ne mislim, torej me ni'.

>Za konec: boste po volitvah ne glede na volilni izid razkrili cenzurirano besedilo, ki ga je za vašega Chrisa Martina napisal Janez Janša?

Smo se že dogovorili, da ga bomo pokazali po 4. decembru. Lahko se boste prepričali, da ni bilo nič takega.

>Cenzura, tisti 'bip' čez dele besedila, je bila videti kot nadgradnja šale. Če vas prav razumem, ni šlo za šalo.

Ne. A ne vem, koliko lahko o tem govorim, zato bom raje tiho.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

Klemen Slakonja alias Bono

Klemen Slakonja alias Chis MartinŽiga Culiberg

Klemen Slakonja alias Lenny KravitzŽiga Culiberg