Knjižno: Pomagajte! In po primorsko?

To nam je nekoč povedal pisatelj France Bevk na seji pri Založbi Lipa v Kopru. Kaj pomeni kvakvarsko? Ta beseda ni posneta po glasovih žabe: kvak kvak kvak, ampak po narečnem vprašanju kva. Na Ljubljanskem, po Dolenjskem in Gorenjskem, pa še kje, če kdo nejasno kaj pove, ljudje ne vprašajo: kaj si rekel, ampak kva si rekel. Redkokdaj kdo vpraša: prosim, ampak rajši: kogá, kugá, okrajšano pa kva. Takšno in podobno polnarečno ali že narečno kvakvarjenje in kvarjenje jezika se, žal ne poredko, oglasi tudi s kakega bolj posvečenega govorn(išk)ega mesta: iz parlamenta, pogosto s televizijskih ekranov, zelo pogosto iz radia in skoraj zmerom iz novinarskih intervjujev sredi ulice.

Pa smo pri meji v jeziku, prek katere vsak Slovenec kaj skrivaj pretihotapi. Smo na meji med narečjem in knjižnim jezikom. Ta je zelo prehodna in pretočna, tako da dostikrat povzroča glavobol novinarjem in poslušalcem, pisateljem in bralcem, saj ne vemo vselej, kaj je prav, do kod je prav, od kod naprej pa nesprejemljivo.

Potrdilo, da je res tako, najdemo v sodbah o dveh z nagradama odlikovanih romanih - “Čefurji raus” Gorana Vojnovića in “Svinjske nogice” Tadeja Goloba - ki sta napisana v današnji pogovorni, žargonski in podpodni govorici ljubljanskega predmestja, tamkajšnjih kafičev in bifejev. Mnogi oba romana - zaradi takega jezika - povzdigujejo nad vse, drugi, tudi mnogi, izničujejo pod vse. Na eni strani razpuščenost, težnja po sproščenem in svobodnem jezikovnem izražanju in zato na stežaj odprta vrata živi, neprecejeni govorici ulice in podzemlja, na drugi strani red in vklenjenost jezika v pravila slovnice, slovarja in pravopisa. A kje je prava meja?

Primorka Sara Štrancar, s Ceste blizu Ajdovščine, študentka glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, mi je zastavila prav to vprašanje. Iz njenih besed odseva ljubka skrb za lepoto in pravilnost našega jezika, ki je bil našim prednikom najtrdnejši branik v časih, ko si o lastni državi niso upali niti sanjati. Takole piše Sara:

“Spoštovani profesor, slovnica sicer ni bila nikoli moja močna točka, a morda prav zato vedno rada preberem vaš članek v 7. valu, še posebno zdaj, ko na fakulteti ni nobenega profesorja, ki bi vsaj malo popazil na to, kako pišemo.

Ko sem, že nekaj časa je tega, potovala z vlakom, je pogovor z neznano sopotnico nanesel tudi na slovenski jezik in narečja. Gospa, ki je bila iz Ljubljane, me je kot Primorko vprašala, od kod pa je ta vaš značilni glas za g. Takrat sem se zavedela, da tega pravzaprav sploh ne vem. In bi vas tako prosila, če bi mi lahko razkrili kaj o izgovoru našega primorskega g-ja. Lepo vas pozdravljam in se vam zahvaljujem.”

To je tisti g, zaradi katerega se Štajerec iz Celja in Primorec iz Vipavske (doline) nista razumela in do pijanih solz zabavala drug drugega. Vipavec je govoril o velikih “dohodkih” in mislil na (pivske) “dogodke” v vipavski Vinski kleti, Celjan je pa na prijateljevo menedžersko plačo. Sta se smejala in krohotala in dodatno pila, ko sta ugotovila, zakaj ta nesporazum. Tudi to nam je povedal France Bevk.

Od kod Primorcem ta značilni g, ki ni ne h ne g, ampak nekaj vmes? Vsi vemo, da so k, g, h soglasniki, ki jih izgovorimo tako, da zadnji del jezika pomaknemo proti jezičku, to je proti mehkemu nebu. Prostorček med jezikom in mehkim nebom lahko povsem zapremo ali pa pustimo malo odprtega, priprtega. Ko je samo priprt, lahko iz pljuč skoz ozko režo pihnemo dih zraka, tako da skozi režo završi glas h. Ta je nezveneč, ker so med njegovim izgovorom glasilke razmaknjene in se zato ne tresejo in ne zvenijo. Tak glas slišimo npr. v besedah: hruška, hrana, hudournik. Poznajo in izgovorijo ga v vseh slovenskih narečjih.

In kako izgovorimo glasova k in g? Tako, da prehod med jezikom in mehkim nebom trdno zapremo in obenem močno potisnemo iz pljuč dih zraka. Ko se zrak z rahlim pokom prebije skoz zaporo, zaslišimo ali glas k ali glas g.

Glas k zaslišimo takrat, ko glasilke pred pokom mirujejo, zatresejo pa se šele takrat, ko zrak predre zaporo med jezikom in mehkim nebom. Ta soglasnik je nezveneč. Srečamo ga npr. v besedah krava, kraja, kava. Tudi k je znan v vseh narečjih in ga ljudje, s prav redkimi izjemami, tudi govorijo.

Kdaj pa nastane soglasnik g? Takrat, ko glasilke zazvenijo že pred pokom zraka skoz zaporo med jezikom in mehkim nebom. Zato mu pravimo, da je zveneč. Tak glas imajo besede: gora, godlja, goska. Poznajo in govorijo ga v večini slovenskih narečij, z izjemo primorskih in rovtarskih (Idrija, Žiri).

In kakšni dobri mojstri so (bolj severni) Primorci, ki se jim posreči izgovoriti svoj posebni g, ki ni ne g ne h in ga drugod po Sloveniji ne poznajo? Nobene čarovnije ne potrebujejo. Samo prostorček med jezikom in mehkim nebom imajo odprt kot pri izgovoru nezvenečega h, a obenem izgovorijo zveneči g. In dobijo g, ki je posebnež, ker je, recimo, v zgornji polovici h, v spodnji pa preide v g. Torej nekak zveneči hg, ki pa v zborni izreki knjižnega jezika ni dovoljen. A pisatelj France Bevk, zvest Primorec, ga je zmerom zvesto izgovarjal, kot ga je naučila mama. “Nič hudega, saj tudi tisti, ki je padel v vodo in zaklical 'Pomahajte!', ni utonil. Primorci so ga razumeli. Pritekli so in ga rešili,” se je pošalil in povedal vse o fantu, ki je padel v reko in mu je Ljubljančan le pomahal, ne pomagal.

“Eppur si muove, vseeno se vrti, bog pomahaj!” je navihano dodal, da smo se vsi veselo zasmejali.

JOŽE HOČEVAR