Ko glas volilca ne pomeni kaj dosti

Smisel volilne pravice je, da volilci izvolijo politično zastopstvo. S svojo voljo imajo vpliv na sestavo političnih teles in s tem posredno na njihove odločitve. Dobro je torej vedeti, za kaj se kandidati oziroma skupine kandidatov zavzemajo, kaj ponujajo in kaj obljubljajo. Slednje pa že dolgo ni več nek racionalen daj-dam, ki bi slonel na programu, njegovi resnicoljubnosti in uresničljivosti. Vse bolj gre tudi za resničnostne šove, za vtis in vzdušje, za razgaljenja duš in teles in prenekaterič za trpko spoznanje, za kakšne nas imajo nekateri kandidati. No, spoznanje je še toliko bolj trpko, ko vidimo, kdo vse je lahko deležen podpore …

Za medije so predvolilne kampanje to, kar je za gostince silvestrovo. Javna RTV hiša ima zakonsko opredeljena pravila kaj in kako, drugi mediji si jih določijo sami. Praviloma pa velja, da ne izigravajo zaupanja svojega avditorija, ker ga je težko povrniti. Zdaj, sredi poletja, ko je veliko ljudi na počitnicah in je bodisi realnih bodisi vsiljenih tem manj, je zgodnji začetek volilne kampanje za predsedniške volitve za medije skorajda tombola. Še posebej, če se polemike zaostrujejo in če so v igri kandidati, ki občinstvu popestrijo vroče dni.

Če bi državni zbor volil predsednika in bi bila za to potrebna vsaj v prvih poskusih dvotretjinska večina, bi to pomenilo poenotenje, ki je pri nas redko videno. In tisti, ki bi bil izvoljen, bi imel zaradi tega lahko nekoliko drugačno držo, predvsem pa bi bil drugačen njegov koncept “všečnosti”.

Predsedniške volitve bodo medijsko veliko bolj izpostavljene od lokalnih, kar je glede na posledice, torej težo odločitev predsednika republike na eni in županov na drugi strani, pravzaprav neupravičeno. Da je tako, je veliko razlogov, del jih je tudi v uredništvih medijev, ključni pa je v tem, da predsednik republike po pristojnostih še zdaleč ni tisto, kar je videti v kampanji.

Pred dobrimi 30 leti je bilo fino, da o tem, kdo naj bo predsednik oziroma takrat tudi član predsedstva, odločamo na splošnih volitvah. Nekoliko kasneje, ko je bila v ustavi utemeljena vloga predsednika republike, pa se je razkorak med visoko legitimiteto, ki jo dajo predsedniku republike neposredne volitve, in njegovimi pristojnostmi, še povečal. Zgodba je približno takšna, da predsedniške funkcije niso mogli umakniti s spiska neposredno voljenih, so pa ustavopisci, ko so videli, da bo težko izvoljen kdo drug kot takrat zelo priljubljeni Milan Kučan, oklestili pristojnosti predsednika. Predsedniška pooblastila so tako zlasti protokolarna, konec koncev je protokolarno tudi podpisovanje zakonov, saj jih predsednik ne more niti spreminjati niti zavrniti. Nekaj več pristojnosti ima v izrednih in vojnih razmerah, a zanje upamo, da mu jih nikoli ne bo treba uveljavljati.

Kandidati za predsednico oziroma predsednika republike v pomembni meri pripovedujejo o tistem, kar počne in kar naj bi počel predsednik vlade z ministrsko ekipo. Torej so zgrešili film, bi smeli reči, a vseeno nastopajo, ker jih nihče ne prekine. Solistični izleti na polje izvršne oblasti so se tudi v naši kratki predsedniški zgodovini praviloma izkazali za potrebne hitrega umika, se pa je predsednik Borut Pahor znal izkazati s simbolnimi sporočili, denimo z odlikovanji ali pa z obrednim spravnim dejanjem v Bazovici. Prav verjetno je, da nas simbolnost v funkciji predsednika republike čaka tudi v prihodnjem mandatu, ker je videti zelo mogoče, da bo mesto zasedla predsednica.

Predsednika republike imamo, ker se v sodobnem demokratičnem sistemu to spodobi. Da je nek hud korektiv izvršni oblasti, že dolgo nismo videli, da bi bil moralni kompas, tudi ne, konec koncev Pahor to tudi ni želel biti. Predsednik z ozkimi pristojnostmi tudi ni povezovalec v političnem polju, tega od njega niti nihče zares ne pričakuje. Bi pa to lahko bil, če bi se parlament po letošnjih volitvah uspel toliko poenotiti, da bi posegel v ustavo in spremenil način volitev predsednika republike … Namreč, če bi državni zbor volil predsednika in bi bila za to potrebna vsaj v prvih poskusih dvotretjinska večina, bi to pomenilo poenotenje, ki je pri nas redko videno. In tisti, ki bi bil izvoljen, bi imel zaradi tega lahko nekoliko drugačno držo, predvsem pa bi bil drugačen njegov koncept “všečnosti”. Obstaja še druga možnost, a je le teoretična: da se ohrani način volitev predsednika republike, povečajo pa njegove izvršilne pristojnosti.

Spreminjanje ustave je zelo zahteven projekt, ob katerem je vselej bojazen, da se bo vsulo preveč predlogov, ko se ustavo “odpre”. No, nekaj zadev je gotovo takšnih, ki si zaslužijo pozornost, ob sistemu volitev v državni zbor še vsaj pobuda državnega sveta o vpisu prehranske varnosti in samooskrbe v ustavo. Slednje bi morda zganilo kakšen vzvod, ki za zdaj ostaja nedotaknjen in nas dela ranljive ter izpostavljene volji in želji multinacionalk.

Skratka, kdor bo želel jeseni videti, ali se bo življenje v prihodnjih letih izboljšalo, bo moral spremljati kampanjo za lokalne volitve v svojem kraju.