Ko je napaka res napaka, ne le spodrsljaj

Če ste se skozi vse te stavke, drage bralke in bralci, prečrkovali do zadnje pike in vsebino razumeli, ne da bi poprej prekleli časopis in urednika, da takšno skisano mineštro objavita, ste dober mojster in odlična mojstrica v jeziku. Ker se vam je posrečilo prebrati, pritrjujete, da se pisci “tsite štiduje na angelški univrezi” ne motijo. Študija razkriva našo dobro lastnost, da smo po naravi nagnjeni na tisto stran, ki je prava in skladna z našimi željami. Zato takoj in ne da bi vedeli kako in kdaj, v navedenih treh stavkih univrezo popravimo v univerzo, bedeso v besedo in čkro v črko.

To naše plemenito nagnjenje zlorabljajo praznomiselni politiki in podobni slamorezci, ki vedo, da morata biti lepi in pravilni, zlišpani in nalepotičeni le prva in zadnja črka v besedi, druge vmes pa, kot jih pač navrže slepa pamet. Jih bodo bralci in poslušalci že popravili, si mislijo, če katera ni na pravem mestu ali pa, tudi to je možno, povsem narobe izbrana. In ker smo bralci in poslušalci politikom slepo vdana raja, takoj popravimo njihovo bedeso v besedo in jim odpustimo take tipkarske spodrsljaje. Vse popravimo, tako da beremo in tudi slišimo pravilno.

A goljufi ne bi bili goljufi, če ne bi šli še za korak naprej v zlorabi nagnjenosti poslušalcev k dobremu in pravilnemu, in si rečejo: pomembno je, da je lepa in pravilna prva in zadnja beseda v stavku. druge vmes pa, kakor pač že pridejo na jezik. Tu pa je dopustnih drobnih jezikovnih spodrsljajev konec, začnejo se napake.

Res je sicer, da je za pravilno branje posamezne besede tu pa tam dovolj že to, da sta prav zapisani le prva in zadnja črka v njej, ni pa res, da je za pravilno vsebino stavka dovolj že to, da sta pravilni prva in zadnja beseda v njem. Ljudje namreč napačno zapisano besedo še preberemo pravilno, ne moremo pa pravilno brati napačno zapisanega stavka, članka in njegovega naslova. Mimogrede se da popraviti narobe izbrana ali premeščena črka v besedi, ker nam je njen pomen že znan. Pomena stavka pa ni možno kar tako uganiti in popraviti, ker pomeni, kar pač že pomeni, tudi če je mišljen prav, zapisan pa narobe, kar se najpogosteje dogaja.

Poglejmo, kaj poreče tak primer:

>“Ni pomagal motoristu, ki je umrl na kraju nesreče,” sem prebral naslov spomladi, ko so policisti začeli ustavljati prehitre in šteti prehitro ponesrečene motoriste na slovenskih cestah. Kako pa naj bi mu pomagal, motoristu, saj je bil že mrtev, je prvo vprašanje, ki si ga zastavi bralec tega očitajočega naslova. Oziralni zaimek ki/kateri namreč zmerom pove, da se je z osebo ali stvarjo, na katero se nanaša, nekaj že zgodilo, ne pa da se šele bo zgodilo. Če si naslov “Ni pomagal motoristu, ki je umrl na kraju nesreče” razložimo ob takem pomenu oziralnega zaimka ki/kateri, moramo reči, da se je motorist ponesrečil in umrl, ker mu brezbrižnež ni pomagal.

Za dokaz, da oziralni stavek z zaimkom ki/kateri zmerom označuje tak dogodek, ki je že končan, se spomnimo strica, ki je rad ustrelil kakšnega goloba. V družini strastnih golobojedcev se je najstarejši sinek hvalil: “Stric je ustrelil pet golobov, ki jih je mama spekla v ponvi.” Vprašajmo se, kaj se je zgodilo prej in kaj kasneje. Je najprej stric ustrelil pet golobov in potem stopila mama za štedilnik ter jih spekla v ponvi, ali je najprej stopila mama za štedilnik in spekla pet golobov, potem pa je bil na vrsti stric, naperil šibrovko v ponev in ustrelil pok pok pok pok pok. Petkrat, vsakega po enkrat.

Prav to in samo to pomeni stavek “Stric je ustrelil pet golobov, ki jih je mama spekla v ponvi.” Najprej jih je mama spekla, potem pa stric postrelil. Ker pa so dogodki potekali drugače, saj je stric najprej moral pet golobov ustreliti, potem pa jih je mama spekla, bi se najstarejši sinek moral pohvaliti takole: “Stric je ustrelil pet golobov, potem pa jih je mama spekla v ponvi.” Lahko bi rekel tudi: “Stric je ustrelil pet golobov - in mama jih je spekla v ponvi.” Pravilno pa bi se njegov prvi stavek glasil, če bi ga kdo vprašal, kdo je ustrelil pet pečenih golobov. Tedaj bi pravilno poudaril: “Moj stric je ustrelil pet golobov, ki jih je mama spekla v ponvi.”

Vrnimo se k ponesrečenemu motoristu, ki mu brezbrižnež ni pomagal. Dogodki so potekali drugače, kot je zapisano v naslovu članka “Ni pomagal motoristu, ki je umrl na kraju nesreče”. Naslov namreč pove le to, da brezbrižnež ni pomagal motoristu, ki je (že) umrl na cesti. V resnici pa je potek dogodkov dopuščal, da bi brezbrižnež morebiti preprečil motoristovo smrt, ko bi pravi čas poklical koga na pomoč. Ponesrečenec je bil še živ, a mu brezbrižnež ni priskočil na pomoč.

Naslov “Ni pomagal motoristu, ki je umrl na kraju nesreče” torej zavaja bralca. Popraviti bi ga moramo v skladu s tistim, kar se je zgodilo. Na primer: “Ni pomagal motoristu, ki je zato umrl na kraju nesreče.” Ali: “Ni pomagal motoristu, in ta je umrl na kraju nesreče.” Ali: “Ni pomagal motoristu, ki je umiral na kraju nesreče.” Vendar nobena teh sodb najbrž ni pravilna, ker vsaka bremeni brezbrižneža, da je sokriv motoristove smrti. Vprašanje pa je, ali je motorist res zato umrl, ker mu brezbrižnež ni pomagal.

A kdo bi vedel, koliko napačnih ki-jev nam v predvolilnih obljubah natrosijo zvitorepniški politiki!

JOŽE HOČEVAR