Ko je padla Serenissima, se je v Izoli zgodil zločin ...
Čeprav je Beneška republika v istrskih obalnih mestih pustila veliko, zlasti arhitekturnih sledi, se o njenem koncu v teh krajih malo ve. Njen propad leta 1797 sovpada z Napoleonovim pohodom po severni Italiji, z njim pa so se širile tudi prevratne ideje francoske revolucije. Vznemirile so tudi Istro. Zamajali so se temelji starega režima.
V Kopru, Izoli in Piranu so junija 1797 izbruhnili nemiri, zgodile so se miniaturne, lokalne revolucije. V Izoli, na primer, je množica napadla in izropala nekaj plemiških palač, beneškega podestata Niccolòja Pizzamana pa so pretepli in ubili. Tudi v Kopru je prišlo do meščanske vstaje, ljudje so vdrli v nekatere plemiške palače in jih izropali, a smrtnih žrtev ni bilo. Do vstaj je prišlo tudi drugod v Istri.
Te dogodke, zlasti pa ljudsko vstajo v Izoli leta 1797 obravnava izčrpna knjiga Gli ultimi giorni della Serenissima in Istria (Zadnji dnevi Serenissime v Istri), ki je kolektivno delo mnogih zgodovinarjev in poznavalcev Beneške republike in Istre: Corinne Brenko, Alessandre Rigotti, Franca Degrassija, Paole Pizzamano, Silvana Saua in Kristjana Kneza. Knjiga je izšla letos v Izoli pri Skupnosti Italijanov Pasquale Besenghi degli Ughi (založba Il Mandracchio).
O starih in novejših vezeh Istre z Benetkami in o aktualnih razsežnostih pozabljenega spomina na Serenissimo smo se pogovarjali z enim od avtorjev knjige - zgodovinarjem Kristjanom Knezom iz Pirana.
> Knjiga Gli ultimi giorni della Serenissima in Istria razkriva mnogo presenetljivih dejstev. V prvi vrsti veliko navezanost istrskih obalnih mest na Beneško republiko, na Serenissimo, ki je preživelo celo njen propad leta 1797. Čeprav so te vezi zapisane v kamnu obalnih mest, v značilni arhitekturi, v številnih beneških levih, in v istrsko-beneškem govoru, je potrebno nanje vedno znova opozarjati. Je za to travmatično pozabo, za luknjo v spominu kriva množična izselitev istrsko-beneškega prebivalstva iz Istre in Dalmacije v obdobju 1945 do 1956?
“Ne gre samo za 'znamenja', ki so jih Benetke pustile v istrskih mestecih. Značilna živa priča te civilizacije je tudi romansko prebivalstvo. Njegove značilnosti, v prvi vrsti zlasti jezik, so bile identične z značilnostmi mesta na laguni. Med obema obalama je bila stalna ozmoza. Po zaslugi Serenissime lahko govorimo o 'jadranski civilizaciji', ki je imela v sebi veliko skupnega. To seveda ne pomeni, da je Serenissima druge in drugačne kulture zapostavljala. Nasprotno! Znala je upravljati ljudstva, ki so se razlikovala po etnični pripadnosti, jeziku in veri. Zakaj je to obdobje poniknilo v pozabo? V prvi vrsti zaradi eksodusa. Avtohtono italijansko prebivalstvo se je skoraj v celoti izselilo, ostala je samo neznatna manjšina. Toda odselili so se tudi mnogi avtohtoni slovenski Istrani. Tudi pri njih so istrsko-beneško narečje, kultura in človeški ter trgovski stiki pustili neizbrisno sled. 'Italijanske razsežnosti' niso čutili kot nekaj tujega, saj je bila tudi del njih samih. Po kataklizmi eksodusa so praznino na istrski obali zapolnili ljudje, ki niso imeli nič skupnega z območjem, kamor so se priselili, še manj pa s tukajšnjima jezikom in z zgodovino. Ampak to je že druga zgodba.”
> V kolikšni meri lahko takšna knjiga kot je “Gli ultimi giorni …” odpravi praznino spomina? Mislite, da za to danes obstaja politična volja?
“Knjiga, ki govori o zadnjih dnevih Serenissime v Istri, je na eni strani pomemben zgodovinopisni in kulturni prispevek, po drugi strani pa poskuša vzbuditi zanimanje ljudi za to obdobje. A to ni dovolj. Otrok, ki govori v istrsko-beneškem narečju, je živ dokaz prisotnosti te kulture v naših krajih. Dokazuje, da korenine niso odmrle, da lahko znova vzklijejo tudi po mnogih nevihtah. Politika bi lahko za to naredila več. Istrska županija na Hrvaškem je, če navedem samo en primer, do beneške preteklosti zelo pozorna. V Sloveniji pa ... regij ni, občine naredijo, kar lahko, država pa je, to je moje mnenje, do tega povsem brezbrižna, saj beneška dediščina nima ničesar skupnega z 'nacionalnim kulturnim programom'. Tudi v šolah in na univerzi bi lahko naredili precej več. Toda govorjenje o Benetkah in italijanski prisotnosti v Istri je moteče, pa čeprav smo že na pragu tretjega tisočletja.”
> V kolikšni meri se je duh francoske revolucije, zgoščen v revolucionarnem geslu “Svoboda, enakost, bratstvo”, selil po istrskih obalnih mestih prav s posredovanjem Serenissime? V Benetkah so namreč takoj po prihodu Napoleona začeli udejanjati pridobitve francoske revolucije …
“Ideali francoske revolucije so v Istri pravzaprav imeli slaboten odziv. O novostih se je začelo govoriti šele tedaj, ko je Napoleonova vojska začela pohod po severni Italiji. Po zaslugi časopisov in govoric, ki so se iz Benetk širile na drugo stran Jadranske obale, so začele pronicati tudi informacije o nečem povsem novem. O revolucionarnih spremembah so bili sprva seznanjeni predvsem patriciji (Koprčan Girolamo Gravisi, na primer), velika večina navadnih ljudi pa je o revoluciji vedela malo ali sploh ničesar.”
> Istra in del Dalmacije sta po sporazumu iz Leobna pripadli Avstriji. V kolikšni meri je prihod Avstrijcev v istrska mesta pomenil restavracijo starega predrevolucijskega (aristokratskega) režima? So meščani mirno sprejeli prihod Avstrijcev?
“Kljub dvojni igri Napoleona Bonaparteja so beneška območja vzhodnega Jadrana Francozi prepustili Avstriji že s sporazumom v Leobnu aprila 1797. Avstrijska vojska je tako Istro in Dalmacijo zasedla med junijem in julijem tega leta. Aristokracija in del klera sta Avstrijce sprejela odprtih rok: prvi so želeli tako ohraniti dotedanje privilegije in politično zastopstvo v mestnih svetih, drugi pa so se bali jakobincev, torej 'brezbožnikov' in sovražnikov Cerkve. Duhovniki so z naklonjenostjo gledali na Avstrijo, torej tisto silo, ki je stoletja branila katolištvo. Ljudstvo pa novih gospodarjev ni sprejelo s posebno naklonjenostjo. Nekateri mornarji so skupaj z Benečani celo načrtovali izgon okupatorjev iz Istre. Te vidike bi morali natančneje proučiti.”
> Kako si razlagate nemire v obalnih istrskih mestih in uboj podestata Pizzamana v Izoli ob razpadu Beneške republike? Je to bila posledica morebitne osovraženosti predstavnikov beneške oblasti ali pa so meščani tako izražali svoje razočaranje nad tem, da jih je beneška republika prepustila “tujcem” - Avstrijcem?
“Na nemire, ki so izbruhnili v prvih junijskih dneh leta 1797, lahko gledamo na več načinov. Najprej moramo upoštevati rivalstvo med ljudstvom in lokalno aristokracijo. Meščani so v tem obdobju doživljali družbeni in ekonomski vzpon, zato so zahtevali tudi ustreznejše politično zastopstvo. Aristokrati pa so z vsemi sredstvi branili svoje privilegije in niso hoteli popustiti zahtevam tako imenovanega 'tretjega stanu'. To rivalstvo je delovalo kot detonator v trenutku, ko se je razširila neresnična novica, da so plemiči mesta prodali Avstrijcem. Napetost, ki se je kopičila desetletja, je izbruhnila z vso močjo, prišlo je do nasilja. Zanj je bilo odgovorno tudi plemstvo. Na podlagi maloštevilnih dokumentov, ki so danes dostopni, lahko ugotovimo, da so med ljudi poslali agente, da bi s širjenjem lažne novice podžigali nemire. Ti bi bili povod za posredovanje avstrijske vojske, da bi preprečila 'širjenje anarhije'. Nemiri so izbruhnili v Izoli in so skoraj istočasno zajeli tudi Koper, Milje in Piran. Agostino Carli Rubbi, sin slavnega Gianrinalda Carlija, je imel tesne stike s tržaškimi vplivneži. Prav on je kmalu po padcu Beneške republike poskušal istrsko plemstvo prepričati, naj pokliče na pomoč Avstrijo. Ideje francoske revolucije, ki jih je širila začasna beneška mestna oblast, so vzbujale precej strahu. Plemstvo ni želelo, da bi se te ideje razširile tudi na sosednjo jadransko obalo. Uboj podestata Pizzamana pa je še danes v marsičem neznanka. Zgodovinski viri so skopi. Proučil sem mnogo tedanjih beneških dokumentov, vendar nisem našel nobene razlage tega krvavega dejanja.”
> Je zgolj naključje, da so nemiri s takšno silo izbruhnili prav v Izoli?
“Izola je veljala za problematično mesto. Tu je delovalo veliko tihotapcev in ljudi, ki so se ukvarjali z nelegalnimi posli. Že leta 1780 je v mestu zaradi poskusa beneških oblasti, da bi zatrle tihotapstvo, izbruhnila ognjevita vstaja. Nekateri zgodovinarji menijo, da so Pizzamana ubili po pomoti. Vstajniki naj bi pravzaprav hoteli obračunati z bogatašem Giuseppejem Morattijem. Zaradi svoje prepotentnosti namreč med ljudmi ni bil posebno priljubljen. Dokumenti s procesa proti povzročiteljem vstaje na žalost niso dosegljivi. Tisti, ki so shranjeni v državnem arhivu v Trstu, pa nam omogočajo samo delno rekonstrukcijo dogodkov.”
> V času Beneške republike so solinarjem in ribičem preprečevali svobodno trgovino, zato se je v istrskih obalnih mestih zelo razmahnilo tihotapstvo. Je po priključitvi k Avstriji ta pojav izginil?
“Gospodarski in davčni sistem Beneške republike je bil naklonjen do potreb Benetk, neprijazen pa do neposrednih proizvajalcev. Mnogi so v beneški državi videli 'lačna usta', ki so samo goltala. Država je jemala in malo ali nič vračala. Prav zato je v 18. stoletju v urbanih centrih istrskega polotoka prihajalo do vse pogostejših vstaj. Kljub temu pa ne smemo v Serenissimi videti samo roparice in izkoriščevalke. Take poenostavitve namreč niso redke. Upoštevati moramo, da je bilo to obdobje starega režima (ancien regime). In če govorimo o Istri, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so Benetke Istri velikokrat več dajale kot jemale. Tudi kasneje, v obdobju avstrijske oblasti, je tihotapstvo cvetelo, zlasti tihotapljenje soli, in se nadaljevalo v Kraljevini Italiji. Pirančane so, na primer, imeli za 'znamenite tihotapce'.”
> Je mogoče že tedaj, ob menjavi stoletij (18. in 19. stoletje) govoriti o nasprotjih med slovanskim in italijanskim (beneškim) prebivalstvom v Istri? So bili prvi bolj za Avstrijo, drugi pa bolj za Benetke?
“Ne, absolutno ne! Mit o stoletnem antagonizmu med italijanskim in slovanskim prebivalstvom Istre je sorazmerno nov. Ustvarili so ga na papirju. V zgodovinskih dejstvih ne najdemo nobene utemeljitve za takšno trditev. Ta mit je potreboval jugoslovanski politični razred v času dolgih pogajanj za določitev italijansko-jugoslovanske meje. Da bi razložili fašistično nasilje in poskuse uničenja slovenske in hrvaške prisotnosti v Julijski krajini so nekateri intelektualci govorili o italijanskih pritiskih na Slovane tudi v preteklih stoletjih. Tako naj bi prišlo do postopnega raznarodovanja Slovanov. Toda to absolutno ne drži. V zgodovini Istre je sicer bil antagonizem med podeželjem in mestom, med obalo in notranjostjo, kljub temu pa tega ne smemo kar tako posploševati, saj so bila področja, kjer je vladalo sožitje, kjer so ljudje potrebovali eden drugega. Obstajalo je ravnovesje med romanskimi in slovanskimi skupnostmi, saj tedaj še ni mogoče govoriti o narodih. Obstajalo je italijansko mesto Izola, le nekaj kilometrov v notranjosti pa slovenska vas Korte. Konec 18. in na začetku 19. stoletja še ni bilo nobenega konflikta nacionalne narave.”
> Kasneje se je združena Italija (prihodnje leto bo 150. obletnica združitve) velikokrat sklicevala na dediščino Beneške republike. Ali je sploh možno postavljati preprost enačaj med Serenissimo in kasnejšo Italijo? Je bila Serenissima multietnična?
“Italija, ki se je rodila leta 1861, je nekaj povsem drugega kot Beneška republika. Slednja je bila stara italijanska državica, tako kot sta obstajali, na primer, cerkvena država in neapeljsko kraljestvo. Po združitvi so Italijani, ki so živeli na vzhodnih obalah Jadrana, zlasti politiki in intelektualci, začeli z vse večjim zanimanjem gledati na sabaudsko kraljevino in izražati željo po združitvi z njo. Iredentizem, ki v okviru avstro-ogrskega imperija ni smel odkrito govoriti o Italiji, se je skliceval na Rim in Benetke, da bi tako poudaril stare, globoke in očitne povezave s polotokom na drugi strani skupnega morja. Italijanska istrska mesta so namreč vseskozi gravitirala k zahodu. Način življenja je bil italijanski, italijanski so bili običaji: od malomeščanov do najbolj preprostih ribičev. To pa seveda ne pomeni, da je bila taka vsa Istra. Bila je mešanica mikrokozmosov in meje med njimi je bilo težko, skoraj nemogoče potegniti. V trenutku, ko je Italija začela segati po tem ozemlju, je kot argument za širjenje uporabljala beneško preteklost Istre. Pogosto je omenjala povezave, ki jih v resnici sploh ni bilo. Lev sv. Marka je postal simbol italijanstva, v to razpoko se je zrinila tudi fašistična politika.”
> Torej ne moremo govoriti o kontinuiteti?
“Beneška republika je bila pomorski imperij. V okviru njenih meja so živela različna ljudstva, različne skupnosti, in upoštevala je njihove posebnosti. Serenissima ni nikogar italijanizirala. Slovenskemu prebivalstvu Beneške Slovenije je, na primer, podelila avtonomijo, v Dalmaciji je tedaj cvetela hrvaška literatura, pravoslavcev v krajini in na grških otokih niso preganjali. Na obsežnem območju med Miljami in Boko Kotorsko pa so živele avtohtone romanske skupnosti, ki so tu obstajale še pred prihodom Benečanov. Beneška oblast je spretno krmarila med množico različnih skupnosti in kultur. Prav zato so ji mnoge ostale zveste do konca.”
ROBERT ŠKRLJ
