Ko lastno ime ni izbrano po pravilih našega jezika
Ime je najpopolnejša izkaznica, s katero se slehernik dokazuje, označuje in predstavlja soljudem, ki živijo okoli njega, in seveda strahospoštljivim ustanovam vsake civilizirane države: policiji, davkariji in sodniji, na koncu pa pokopališki mašineriji. Kdor je Alojzij, ostane Alojzij policistu, davkarju in sodniku vse od rojstva do pokopa, ali po besedah Toneta Pavčka: od krsta do krste.
Le žena, kaka skrivna ljubica in drugi bližnji smejo Alojzija ogovarjati: Lojze, Lojzek, Lojzi, Lojz, Luidži, Žiži, Lujko, Lujče, Lujči, Lujč, Luj in še kako drugače po domače. Le ti in nihče drug, ker kako bi pa zvenelo v ušesih resnih evrodržavljanov, ko bi premierja kake evronacije, ki bi se podpisoval kot Boleslav, njegova tajnica Si Mona povprašala: Bolči, a bi kavico, moj Bolči? Ime je ime, zelo pomemben spremljevalec vsakega državljana in podjetja. Je kot njuna osebna izkaznica, registrska številka, ključ, ki ju lahko odklene ali pa zapre. Zato ni dobro, če ime ni pravo, če ni izbrano v duhu našega jezika in ga ni mogoče uporabljati tako, kot terja jezikovni čut. Torej če se ne da sklanjati in ni mogoče iz njega narediti pridevnika.
Spoštovane bralke in bralci, vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšavo našega jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H., OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
O tem, kako pomembno je ime, nam priča že sama starost te besede, rojene v davni indoevropščini. Če jo danes zapišemo kot *inohmen, je ta zapis zelo približen in daleč od tega, da bi ustrezal njenemu prvotnemu izgovoru. A gotovo ustreza njenemu pomenu: ime. Iz nje so narodi razvili: Grki besedo onoma, Latinci nomen, Italijani nome, Španci nombre, Francozi nom, Angleži name, Nemci Name, slovanski jeziki pa besedo ime, z različnimi zapisi in poudarki.
Ime je samostalnik, temeljna gradbena opeka vsakega jezika. Poimenuje negibne predmete, dejstva, pojme, ki jih v gibanje požene šele glagol, druga temeljna opeka vsakega jezika, še posebej slovenskega. Prva dobra lastnost vsakega lastnega imena je, da ga je mogoče sklanjati, in to celo takrat, ko je tujega izvora: center, centra, centru. In tako naprej v vseh šestih sklonih ednine, dvojine in množine. Druga njegova temeljna lastnost pa je, da se da iz njega izpeljati pridevnik, ki ga je možno sklanjati: Pipistrelov, Pipistrelovega, Pipistrelovemu, in tako naprej, v vseh sklonih in številih.
Oboje - tako sklanjatev lastnega imena kot izpeljava njegovega pridevnika - lepo teče pri vseh domačih lastnih imenih in pri tistih tujih, ki so po izgovoru in zapisu blizu našim domačim besedam. Na primer: Delo, Dela, Delov, Delovega; Luka (pristanišče), Luke, Lukin, Lukinega; Vegrad, Vegrada, Vegradov, Vegradovega; Telekom, Telekoma, Telekomov, Telekomovega.
A do zadrege pride, kadar je ime sestavljeno iz dveh ali celo več delov. Kako bi na primer sklanjali lastna imena: Titova cesta, Javor Pivka ali Šolski center? Gladko gre samo pri prvem in tretjem imenu: Titova cesta, Titove ceste in Šolski center, Šolskega centra. Pri drugem se pa že zapleta: Javor Pivka, Javorja Pivka - a če bi kdo hotel drugi sklon zapisati Javorja Pivke, bi se zmotil. Pravilno je samo Javorja Pivka, ker je Pivka kraj, kjer Javor deluje, ne pa njegovo ime. Kraj pri lastnem imenu se namreč nikoli ne sklanja: maturiral sem na Gimnaziji Postojna; narobe bi bilo zapisati: maturiral sem na Gimnaziji Postojni.
Zdaj pa vprašanje, ki je bolj zahtevno: kako bi naredili pridevnike iz sestavljenih lastnih imen: Titova cesta, Javor Pivka, Šolski center? To pa ne gre več gladko. Kar poskusimo si zlomiti jezik in zmešati možgane: Titovocestna razsvetljava, Javorpivški delavci, Šolskicentrovi učenci. Ne gre brez mučenja možganov in žalitve jezikovnega čuta. Pomagati si moramo drugače, in sicer tako, da ime postavimo v drugi sklon: razsvetljava Titove ceste, delavci Javorja Pivka, učenci Šolskega centra.
Še v hujšo stisko pa zabredemo, če hočemo na silo narediti drugi sklon ali pridevnik iz sestavljenega imena, kajti težko je zmerom vse njegove dele sklanjati ali spremeniti v pridevnik, ko so skupaj. Takšno je na primer ime stavbe Eda center v Novi Gorici. Gladko izgovorljivo ime in lepo sestavljeno, bi lahko trdili, a le dokler ga uporabljamo v prvem sklonu: Eda je ime letal Edvarda Rusjana, ki so ga klicali Eda, pa je zato še on po sebi letalom rekel Eda; center pa pomeni središče kakega ne prav enotnega poslovnega dogajanja. A križev pot se začne, ko je potrebno ime Eda center sklanjati ali ga predelati v pridevnik, posebno še zato, ker je ime Eda lahko ženskega ali moškega spola. Poskusimo si lomiti jezik, in naredimo drugi sklon po šolsko: Eda center, Ede centra ali Eda centra. Zdaj pa še pridevnik, spet po šolsko: Edacentrov, Edin centrov, Edov centrov, Eda centrov. Ne gre, celo po šolsko ne.
Pa poglejmo, kako so zadrego, ki ji pravimo “sklanjatev imena Eda center in njegov pridevnik”, rešili časopisni in radijski novinarji, ki so poročali, da je Center za socialno delo (CSD) Nova Gorica dobil nove delovne prostore v stavbi Eda center in se tja preselil:
> “Po praznikih bo CSD že doma v Edi.”
> “CSD ... se seli v Eda center.”
> “... v zvezi s selitvijo CSD v Edo center ...”
> “... v prvem nadstropju poslovnega dela v Eda centru ...”
> “... kljub impozantnemu videzu Ede centra ...”
> “... stolpnica Eda.”
Ničesar niso dorekli. Njihovi neenotni zapisi potrjujejo, da zadrega, ki se ji reče “sklanjatev imena Eda center in njegov pridevnik”, ni rešljiva, ker ime ni izbrano v duhu našega jezika. Lastno ime je dobro le, če ga lahko sklanjamo in se da iz njega izpeljati tudi pridevnik. To pri imenu Eda center ni mogoče, zato ga lahko pravilno uporabljamo samo v prvem sklonu. To pa je za pravilno in popolno rabo takega lastnega imena nepremostljiva ovira. JOŽE HOČEVAR