Ko nasedajo sanje belle époque

Dilema se vsiljuje tudi in še posebej nam v Kopru, kjer smo se v zadnjih letih dokaj nekritično in celo navdušeno navadili na impresivne silhuete turističnih križark, ki ob pomolu potniškega terminala zasenčijo tudi sicer ponosen tisočletni koprski zvonik, in na trume turistov iz paketa "all inclusive”, ki se ob sezonskih koncih tednov sprehajajo med palmami, betonom in ne najbolje negovano beneško arhitekturno dediščino starega mesta. Teh ladij velikank, kvaziluksuznih križark, je po morju vse več; simbolizirajo sanje, na katerih sloni silovit razvoj novodobnega množičnega turizma. Ni več potrebno biti plemič ali buržuj iz začetka dvajsetega stoletja, ali sodobni Američan, da si lahko privoščiš križarjenje v družbi štiri tisoč sopotnikov, ki uživajo v potrošništvu in družabnem življenju plavajočega hotela. Restavracije, barčki, diskoteke, bazeni, bowling steze, teniška igrišča, igralnice, savne, telovadnice, nakupovalni centri, kinodvorane, frizerski saloni, masaže, zagoreli kapitani v belih uniformah in prikupna dekleta ... Vse to in več lahko danes uživa tako rekoč kdorkoli, ki ohlapno pripada srednjemu, tudi srednje-nižjemu sloju, če je vsaj minimalno kreditno sposoben. Bele velikanke plujejo že v vse smeri in ponujajo bolj ali manj podobne aranžmaje za uživanje z obilo hrane in vzvišenim pogledom na obzorje. Skratka, za mnoge postajajo sanje realnost. V teh belih sanjskih pošastih danes lahko plujejo vsi: uslužbenci, frizerke, podjetniki, policisti, gospodinje, upokojenci, tudi bivši ministri z nadomestilom. Spektakularni, a strašni prizori s toskanskega otoka so te dni vendar razgrnili tudi drugo plat tega modnega turističnega fenomena. Popularizacija križarjenja in dobički, ki iz tega izhajajo, imajo svojo ceno. Najbolj skrajno in dramatično je to videti na boku trupa velikanske ladje, ki nemočno leži pred idiličnim otokom. In vsi se danes osuplo sprašujejo, kako je možno, da je nekaj tako popolnega v resnici tudi tako nepopolno. Kako se lahko takšna neumna nesreča zgodi eni od svetovno najbolj uglednih potniško-ladjarskih družb. Odgovor je na dlani, ko spoznamo, kako si ta ladjarska podjetja danes zagotavljajo dobiček. Na teh ladjah so v glavnem zaposleni številni pomanjkljivo usposobljeni člani posadke. Veliko, ali kar večina jih je iz neevropskih držav brez mornarske tradicije, so slabo plačani in opravljajo dela, za katera niso najbolje pripravljeni. Še najslabše pa se znajdejo v izrednih razmerah. Kaos na ladji Costa Concordia opozarja na čeri tržnih zakonitosti in tudi grandiozne ambicioznosti cenenega množičnega turizma. Še posebej je skrb vzbujajoče, da celo strokovno usposobljeni kapitani mimogrede utegnejo “zdrsniti v rešilni čoln” in med prvimi zapustiti potapljajočo se ladjo.

Nesreča spodbuja premislek. V Benetkah so domačini vnovič oživili proteste zoper turistične križarke, ki se nespametno in za užitek turistov vrinejo celo v Canal Grande. Zdaj pa vidimo, da so nesreče možne in da je ob takih nesrečah tudi ekološko tveganje zelo visoko.

Pred dobrim letom je takratna ministrica za gospodarstvo Darja Radić, med obiskom v slovenski Istri, opozorila na vprašljivo kakovost tovrstnega turističnega razvoja ter na probleme, ki jih ob jadranski obali povzročajo turistične križarke. Zaradi izraženih dilem je bila ministrica deležna hudih kritik od občinske oblasti, ki v Kopru stavi na tovrstni “all inclusive” turizem. Danes se žal marsikateri takratni pomisleki ministrice izkazujejo kot zelo tehtni in smiselni.

Koliko bolje in z našo tradicijo bolj skladno bi bilo pristaniške potenciale in turistično mobilnost usmeriti k povezovanju med severnojadranskimi mesti; koliko bolje bi bilo v sezoni, v času prometnih zastojev in vinjet, imeti redno trajektno linijo, ne le z Benetkami, temveč tudi z drugimi sosednjimi turističnimi kraji; na primer med Koprom, Izolo, Piranom in Gradežem ter Lignanom, ali med Koprom, Porečem in Rovinjem. In, seveda, s Trstom. Morda je potop iluzij pri otoku Giglio dobra priložnost za razmislek v tej smeri. Morda ...

FRANCO JURI