Ko prižgeš svečko, gori zate

Za kristjane v ponedeljek ni dan mrtvih, temveč so Vsi sveti. In naslednji dan, 2. november, je posvečen vsem vernim rajnim. Praznična dneva se spominjata preminulih, ampak predvsem slavita njihove nesmrtne duše.

V 21. stoletju, ko mislimo, da vemo vse, se marsikomu vera v nebesa zdi otročja in smešna. O svetu razmišljamo v kontekstu biologije in fizike. O človeških bitjih kot o vrečah mesa in kosti, dolgotrajni kemijski reakciji, ki se prej ali slej ustavi. Prah se povrne v prah. In to je to. Ter hkrati o enem človeškem bitju, sebi, razmišljamo kot o središču sveta. O točki, okrog katere se vrtijo sonca in planeti. Mislimo si, da smo izjemen in neponovljiv pojav ter je vse, kar doživljamo, ustvarjamo, vse, kar nam je dano, popolnoma in brezkompromisno naše. Kombinacija arogance in sebičnosti ustvarja velik del aktualne nesprejemljive covid norije in morije. Ko je to, ali bom jaz lahko šel brez maske v trgovino, bolj pomembno kot to, ali bo soseda, tista vreča mesa, dočakala pravnuke.

Skupnost je najpomembnejši izum vseh časov. Brez njega ne bi ujeli mamuta, ampak tudi ne bi zgradili rakete za na luno. Ali razvili cepiv za smrtonosne bolezni.

Arheološka izkopavanja marsikje, denimo v Podonavju, kjer je cvetela velika in uspešna neolitska kultura, v temeljih hiš ali pod ognjišči odkrivajo posode s človeškimi kostmi ali pepelom. Vgraditi ostanke prednikov v srce doma je za sodobni okus nekoliko čudaško, celo groteskno. Ampak v resnici je povsem logično, da skušamo ohranjati stik s tistimi, ki so po planetu hodili pred nami. Ker ti ljudje s svojim genskim zapisom živijo v naših telesih, ker s svojim delom živijo v naši okolici, ker je človek, no, vsaj za zdaj, ena najuspešnejših vrst na Zemlji prav zaradi svoje sposobnosti povezovanja v skupine. Skupnost je najpomembnejši izum vseh časov. Brez njega ne bi ujeli mamuta, ampak tudi ne bi zgradili rakete za na luno. Ali razvili cepiv za smrtonosne bolezni.

Kaj natančno so si neolitski Evropejci mislili o posmrtni usodi svojih prednikov, nihče ne ve. In razlike, ki jih danes vidimo med živimi svetovnimi religijami, so pravzaprav površinske. Ni bistveno ali nekdo verjame v vice ali reinkarnacijo ali je agnostik ali ateist in verjame v listino o temeljnih človekovih pravicah. Bistveno je, da nas naš človeški čut vodi k spoznanju o tem, kako so energije prepletene, kako ta povezanost presega prostor in čas ter kako ima vsak človek v sebi drobec, iskrico te energije. V krščanskem svetu ji rečemo duša.

Ko je včeraj zdravnica v šempetrski bolnišnici vso svojo pozornost, znanje in voljo posvetila 90-letnemu moškemu, priklopljenemu na respirator zaradi zapletov po virusni okužbi, se je držala poklicne etike, ki izhaja ravno iz predpostavke, da je ta človek dragocen. Ter da je ta vrednost absolutna, popolnoma neodvisna od česar koli, kar je dosegel ali zagrešil.

Od Američanov smo prevzeli Noč čarovnic. Na nek način smo ponovno uvozili pojav in ideje, ki smo jih prej skupaj z izseljenci v kolonije izvozili čez ocean. Izvori haloweena, ki v izvirni različici dobesedno pomeni “sveti večer”, segajo globoko v preteklost, morda celo do naših skrivnostnih neolitskih prednikov. In običaji, povezani z mrtvimi ter stikom z onostranstvom so povezani s številnimi kulturnimi izročili po vsej zemeljski obli. So odmev ritualov, ki iščejo stik in prehod med svetovoma, ki se ne vidita, ampak se čutita. Potrošniško 20. stoletje je iz starodavnih obrednih navad naredilo zabavni cirkus. Kar je popolnoma v redu. Buče so super, sladkarije na pragu mrzle zime še posebej teknejo in vsaka priložnost, da za pet minut pozabimo za skrbi in se prelevimo v nekoga drugega, je lahko zelo zdrav in koristen ventil za našo kronično tesnobo in stres. Karnevali imajo, in tudi to je starodavna modrost, neverjetno očiščevalno moč.

Ampak oktobra 2021, ko je naša barva tam nekje med temno rdečo in črno, ko se delovne ure tiste zdravnice podaljšujejo, ko se na dan prižge po deset nepotrebnih, prezgodnjih svečk, karneval ni dobra ideja. Zabava za Noč čarovnic ni dobra ideja. In veliko prvo novembrsko druženje ob kostanju in mladem vinu prav tako ne.

Ostanimo raje pri maskah. Sprehodu po soncu. Šnopčku za zdravje. Pri lučkah, v zmernih količinah, ki nas spominjajo na iskrico vseobsegajoče energije. Na moč skupnosti, na vrednost sveta, v kateri smo vsi sveti.