Ko se ti skisa od vročine ...

Če vročina najprej razmehča asfalt, kaj kmalu začne razkrajati še človekovo presojo. Prav tedaj, ob prijetnih 40 stopinjah, se iz svojih klimatiziranih brlogov, kakor planinski svizci po dolgi zimi, prikaže posebna sorta rekreativca. Praviloma gospod v letih, ki je še prejšnji teden prisegal na kavč, danes pa ga je aplikacija na telefonu prepričala, da je športni ekvivalent Tadeja Pogačarja. Odene se v pajkice, ki s človekove anatomije snamejo še zadnji list spodobnosti, navleče nase fluorescentni dres, v katerem bi ga brez težav opazili tudi z Mednarodne vesoljske postaje, si na glavo povezne čelado aerodinamične oblike, vredno manjšega lovskega letala, nato pa slovesno zajaha karbonskega žrebca, za katerega je odštel več kot za polovico družinskega avtomobila.

In zdaj, ko bi človek pričakoval, da bo vse to silno tehnološko čudo preizkusil na kateri izmed številnih kolesarskih poti, ga življenje znova prijazno opomni, kako naiven zna biti. Kolesarska steza je vendar za turiste, otroke in ljudi brez ambicij. Pravi mož gre na regionalno cesto. Tja, kjer je prostora najmanj in prometa največ. Kajti če že oviraš promet, ga oviraj s prepričanjem.

Najraje opoldne. Takrat, ko sonce z neba tolče kakor razjarjen kovač po nakovalu, ko se zrak trese nad razbeljenim asfaltom in ko še kuščar razmišlja, ali ne bi morda današnjega dne preživel v hladilniku. Takrat se rodi tisti pravi slovenski športnik. Takrat se rojevajo osebni rekordi. Takrat se iz Ljubljane do Kopra vije procesija razbeljene pločevine, med katero se naš junak, pogumno kakor kak srednjeveški vitez, prebija s hitrostjo nekoliko živahnejšega vrtnega polža.

Ko po nekaj urah junaškega boja premaga sebe, fizikalne zakone in tri klance četrte kategorije, pa pride tisti najslajši del. Telefon - Strava - zemljevid v kričečih barvah - 36 kilometrov - povprečni srčni utrip - povprečna kadenca - povprečna hitrost vetra - nadmorska višina - izgubljeni natrij - število vdihov - mnenje ure o kakovosti spanca, ... in seveda nepogrešljivi zapis: Danes sem premagal samega sebe. Iskrene čestitke. Silvo se je iz Kopra do Sočerge z avtom vozil uro in pol, a zdaj lahko končno mirneje spi. Izvedel je namreč, kolikokrat je kolesarski vztrajnik na svoji poti prdnil.

Toda to je šele uvod. Kajti ko se Slovencu od vročine do konca skisajo možgani, ne začne več razpravljati o prometu. Začne razpravljati o prometni nesreči. Ja, tisti prometni nesreči. Nenadoma ni več pomembno, če je s predsednico vse v redu. Sploh pa ni pomembno dejstvo, da je šlo za najbolj slovenski možni vzrok trčenja: prekratko varnostno razdaljo. Ne, narod je zagrabila mnogo pomembnejša dilema.

Kdo. Je. Bil. V. Avtu.

Kdo? Od kod? Zakaj? Kam? S kom? Kakšna krvna skupina? Levičar ali desničar? Kolikokrat je bil v Portorožu? Kje je bil leta 1991? In predvsem - zakaj tega še ne vemo mi, samozvani vrhovni državni preiskovalci, katerih ustavna dolžnost je, da iz vsake pločevinaste buške skujemo afero ustavnopravnih razsežnosti ...

Ne, nikar si ne domišljajmo, da gre pri vseh teh nebulozah za kakšno silno državljansko budnost ali politično angažiranost javnosti. Gre za tisto prastaro slovensko slo po tem, da bi pod vsakim kamnom našli truplo, pod vsakim računom afero in pod vsakim povojem zaroto. Če trupla ni, ga bomo pač metaforično izdelali, če krivca ni, ga bomo vzgojili in če požara ni na Krasu, je pa Požar na spletu. Samo, da se imamo o čem pogovarjati.

Roko na srce - Ta “afera” ni mogla izbrati primernejšega trenutka. Poletje. Čas kislih kumaric, dopustov in medijske suše, ko se država razdeli na dve polovici: eno, ki stoji v koloni proti morju, in drugo, ki na plaži ugiba, ali bo jutri pihala burja. In tako smo med kolesi, napihljivimi flamingi, lubenicami in osami dobili še vprašanje vseh vprašanj: ali je bila privezana?

Pisec tega besedila bo tokrat spravljiv in prizanesljiv. Vse te bedastoče bo pripisal vročini in poletju. Ljudem se je pač skisalo.

Človeku se pri 40 stopinjah ne skisajo samo možgani. Skisa se mu tudi značaj, potrpežljivost, pogled na svet, narodna identiteta, komentar pod člankom. Skisa se mu celo sosed, ki ga sicer ni videl že dva meseca - šel je namreč s prikolico na Krk -, pa ga zdaj nenadoma moti, da ima njegova hči tricikel “parkiran” preblizu ograje.

Ne kisa se nam samo na cesti in doma. Tudi na plaži je kislo. Le da tam naši junaki ne poganjajo pedal. Tam osvajajo Jadran. Praviloma ob dveh popoldne. Ko sonce stoji natanko nad glavo in ima morje prijetnih 27 stopinj, človek pa telesno temperaturo približno toliko kot medium rare rib-eye steak. Takrat vstane neki drugi Silvo iz Sočerge, krepko čez abrahama, ki je vse leto negoval svoj pivski trebušček, pogumno pogleda proti obzorju in sklene, da bo danes - čeprav že 15 let ni preplaval niti bazena v Žusterni - osvojil vsaj eno bojo. Če ne že Trsta.

Nato nekaj metrov od obale začne mahati reševalcem. Ti pa, uboge duše, iz morja vlečejo vse, kar je sonce tisti dan uspelo prepričati, da je nesmrtnost zgolj vprašanje hidracije.

To so te poletne radosti. Na srečo je vsaj politična scena nekoliko mirnejša. Tudi državniki očitno vedo, da se pri 35 stopinjah težko kujejo velike ideje. Robert Golob z razgledov, lepših od polovice turističnih katalogov, razlaga Benjaminu Netanjahuju kar mu gre, Janez Janša v planinski opravi z višine Triglava prerokuje o skorajšnjem cedenju medu in mleka, Jernej Vrtovec pa nam maha z gliserja, kakor da je Ravbarkomanda že od nekdaj znana pomorska destinacija in ne kraj, kjer človek praviloma razmišlja predvsem o zastojih.

Poletje je pač edini letni čas, ko lahko isti dan predsednik vlade rešuje državo v gojzarjih, se vodja opozicije krega z izraelskim premierjem iz “dopusta na Hrvačkem”, infrastrukturni minister pa rešuje prometne zamaške z gliserja. In vsi skupaj so videti popolnoma prepričani, da je to najnormalnejša stvar na svetu.

Zato ne zamerimo ljudem. Ko klimatske naprave obupajo, asfalt cvrči, komarji organizirano napadajo civilno prebivalstvo, avtoceste stojijo, otroci kričijo, kulturniki pa iščejo senco kot srednjeveški romarji milost, je prav mogoče, da človeku tu in tam uide tudi zdrava pamet. Mi pa bomo še naprej vztrajali pri svoji skromni teoriji. Poletje ni najlepši letni čas. Poletje je kolektivni vročinski udar, ki ga vsako leto zamenjamo za življenjski slog. •