Koliko promilov slovenske krvi ima “naš” glasbenik?
Glasba naših logov je pestra, nemalokrat zelo kakovostna, žal pa životari v neurejenih razmerah, ki jih kvote lahko kvečjemu še poslabšajo, so v klubu Cankarjevega doma na javnem srečanju Vaši poslušalci godejo in razpravljajo minuli torek soglašali glasbeni kritiki in sociologi, najpoprej kajpak poslušalci.
LJUBLJANA> Da se Aktiv poslušalk in poslušalcev in spletna revija Nova Muska (novamuska.org) tako odzivata na septembrski Prvi slovenski glasbeni kongres in novi osnutek zakona o medijih, je uvodoma pojasnil sociolog Miha Zadnikar, povezovalec večera, ki je na kratko spomnil, kaj vse je naplavil kongres: znamenite kvote, glasbeni nacionalizem, populizem, problematiko Sazasa in srenjske organiziranosti ...
Glavno besedo ima poslušalec
Kakih osemdeset zbranih je za začetek prisluhnilo kontroverzni kompoziciji 4'33'', ki jo je leta 1952 “napisal” avantgardist John Cage. Po štirih minutah in triintridesetih sekundah zgovorne tišine, ki jo je mojstrsko odigral skladatelj in pianist Marjan Peternel, so nastopili gostje s sicer precej sorodnimi pogledi, vsi tako ali drugače povezani z Radiem Študent.
Izvedenec za sociologijo medijev dr. Jože Vogrinc si kajpak želi, da bi do poslušalcev prišlo čim več dobre glasbe, najsi bo od koder že: “Vsakdo je najprej poslušalec, zato imamo pri usodi muzike glavno besedo poslušalci. Naše so tiste godbe, ki jih poslušamo, ki jih vzamemo za svoje, ne glede na to, od kod so, kdo jih je naredil in za kakšno vrsto glasbe gre. Uho presoja, katera glasba je slovenska! Če ne priznamo prvenstva ušesu, se namreč znajdemo v pravni zmedi, kjer vsakdo zastopa takšno pravno definicijo slovenskosti, ki se mu najbolj splača.”
Povedano je podkrepil s primeri: “Skladbe, ki veljajo za narodne po avtorskem pravu in jih je Karel Štrekelj zbral v 19. stoletju, imajo za urednike čudovito prednost: njihovi avtorji niso znani, zato ne morejo več terjati tantiem. Podobno velja za druge davno preminule skladatelje. Je bil Gallus res Petelin? Nič ne vemo o tem, ali se je sam imel za Slovenca. Kako je z zamejskimi Slovenci in z izseljenci? Do katerega kolena so Slovenci? Koliko promilov slovenske krvi morajo imeti? Po avtorskem pravu je slovenska danes tista muzika, katere nastanek je prijavljen v Sloveniji. In to velja tako za Plavi orkestar kakor bi veljalo za Lady Gaga, če bi se ji zmešalo in bi svoje delo prijavila pri nas.”
Nobena godba ni vnaprej slovenska
Ko govorimo o sami substanci muzike, o njeni zvočnosti, takrat nobena godba ni vnaprej slovenska, opozarja: “Pridevnik 'slovenski' je bil vedno ideološki atribut, ki ji ga je nekdo prisodil. Zato pravim, da je slovenska tista glasba, ki jo kot Slovenec sprejmeš za svojo. Ne potrebuje ne spričevala ne atesta ne homologacije.”
Pomembno je le, ali se poslušalec in glasba ujameta. “V sociološkem žargonu pravimo, da nova zvočnost artikulira novo občutenje,” pojasnjuje Vogrinc. “V sodobni družbi ljudje nenehno prihajamo v nove osebne in družbene razmere, zato nam je nova glasba, ki prihaja iz povsem drugih krajev, lahko veliko bližje kot stara domača glasba. Vsaka nova generacija mora uvažati nove godbe in jih predelati v svoje, pa naj jih najde v tujini ali doma. Kameleoni so leta 1965 posneli skladbo C.C. Rider, ki so jo poznali v izvedbi The Animals. Izvirnik so poskušali ponoviti tako, da bi vsak akord zvenel enako. Kdo bi porekel, da je to absoluten posnetek, jaz pa pravim, da ni! Že zaradi domačega, lokalnega razloga, ki je Kameleone sploh napeljal k posnemanju - to so storili, ker te muzike pri nas v živo ni bilo mogoče slišati.”
Vogrinc se sprašuje, ali aktualni vprašanji o Sazasu in kvotah prispevata k temu, da bomo imeli več dobre glasbe: “Ali Sazas denar deli dovolj transparentno in demokratično, da od tega nimajo koristi zgolj zastopniki glasbenikov in pa tisti glasbeniki, ki najmanj potrebujejo pomoč, ker so bodisi pokojni bodisi bogati? Podporo potrebujejo taki, ki s svojo glasbo vzpostavljajo zvočno raznovrstnost. Več različne glasbe ko imamo, tem bolje. Ne bi bilo slabo, če bi poleg biodiverzitete vpeljali še fonodiverziteto.”
Manifest je fašističen
Dvoličnežev in oportunistov, ki le grabijo denar, ne ponujajo pa nikakršne kreativnosti, je sit tudi Jizah, glasbeni novinar, kulturni aktivist, pisec bloga polnkurac.blogspot.com, v osebnih dokumentih sicer zabeležen kot Mare Godnjavec: “Nedavni manifest estradnikov se mi je zdel precej fašističen: s tistim vstajanjem, himno, ploskanjem samemu sebi, govorjenjem zoper tuje glasbenike ... Oziroma avto-antisemitski: glasbeniki se obnašajo kot Židi, ki ne marajo drugih Židov.”
V dvorani je opazil tudi nekaj alternativcev: “Sazas jih seveda potrebuje. Ko sem pregledoval, kdo igra po vse hitreje izginjajočih slovenskih klubih, sem namreč ugotovil, da tam ne najdeš raznih Predinov, Lovšinov, Benčev in podobnih. Sazasovo malho s svojimi nastopi najbolj polnijo alternativni, mali ali kakor jih že hočemo imenovati glasbeniki, neprisotni v veliki večini medijev. Za primer naj povem tudi, da sem naštel vsaj sedemnajst bendov, ki jim je Sazas poslal izpisek z 29 evri nakazila, pri čemer je treba vedeti, da zneske dejansko začne izplačevati šele pri 30 evrih.”
Ni sprejemljivo, kako se deli denar
Poleg tega je za Jizaha nesprejemljiv način deljenja honorarja: “V bendu nekdo opravi 99 odstotkov dela, nekdo drug pa le en odstotek, a oba dobita enak, kajpak neizplačljiv znesek. Pa še to - vsi ti glasbeniki, ki se v protest zberejo le, ko jim gre slabo, in to v družbi Atomik Harmonik in drugih, ki jih sicer ne marajo, se niso oglasili, ko so na javni televiziji ukinjali dobre glasbene oddaje. Noben se ni obregnil ob to, da Slovenija nima več pravega glasbenega časopisa. Imamo sploh še kako kritiko? Ob meni tule sedita pisca, ki šest koncertov na teden obdelata v eni kratki kolumni. In zakaj je država dopustila šestdeset radijskih postaj? Zakaj Leu Oblaku dopušča, da razpreda svojo radijsko mrežo s programom, kakršnega menda hočejo poslušalci? O takih rečeh glasbeniki ne govorijo. Raje se ukvarjajo s svojimi kvotami, s svojim denarjem. Potem pa Gal Gjurin takoj po kongresu na televiziji govori, da sploh ne gre za kvote. Zakaj potem sploh manifest?! Sprejeti ne morem niti namer avtorjev, ki bi radi denar črpali le iz avtorskih pravic in ne iz aktualnega dela. V prvih vrstah so poleg Sazasa in nekaj mlajših glasbenikih namreč le taki, ki že petnajst let niso ustvarili poslušljive pesmi.”
Podrejanje političnemu kupčkanju
Da pri drenjanju glasbenikov v javnem prostoru ne gre za vprašanje kakovosti glasbe, ampak za tantieme, pravi tudi sociolog kulture in predavatelj popularne glasbe na Filozofski fakulteti Ičo Vidmar: “V določenem obdobju sem bil kulturni aparatčik na ministrstvu za kulturo. Bil sem vojak, moral sem izvrševati ukaze od zgoraj. Kmalu ugotoviš, da pri svojem delu ne moreš biti strokoven. Podrejati se moraš političnemu kupčkanja, kot se mu morajo tudi člani raznih ekspertnih komisij. Vsakdo mora zastopati interese svojega združenja. Tudi v glasbi ni ustrezne razprave, ne sprašuje se, kakšna je glasbena produkcija, zakaj glasba potrebuje podporo ...”
Ob ponovnem prebiranju starih poročil z debat o kvotah in problematiki komercialnih radijskih postaj iz leta 2006 je Vidmar opazil, da je Sindikat glasbenikov Slovenije tedaj v ugotovitvah dejanskega stanja zapisal, da “sta se se slovenska ustvarjalnost in diskografija znašli v krizi, tako vsebinski kakor materialni”. “To je bil velik napredek - glasbeni sindikat je sam priznal, da je ustvarjalnost v krizi, da kakovost peša. Na zadnjem glasbenem kongresu pa o kakovosti ni bilo besede! Ni se pogovarjalo, ampak kupčkalo.”
Rešitev niso kvote
Vprašanje, ki bi si ga morali zastavljati tako znotraj Slovenije kakor EU, je: ali naj zakonsko reguliramo glasbene vsebine v medijih? “Toda rešitev niso kvote!” poudarja. “Če pa gre tu za tihi pakt zavoda za zaposlovanje, glasbenikov in kulturnega ministrstva, naj nam to povejo, da gremo takoj domov. Če je to socialni ukrep, s katerim želijo poskrbeti za glasbenike, da ne bodo ostali lačni na cesti, potem se nimamo več kaj pogovarjati. Če ni tako, potem je treba poiskati odgovor na vprašanje: ali domačo glasbo podpirati, da bo lažje in enakovredno nastopala na mednarodnem glasbenem trgu, ali pa zgolj zato, da lahko mednarodni trg povsem zanemarimo in doma posnemamo globalne zvoke?”
Opozarja še na neustreznost primerjav s Francijo, Portugalsko, Kanado in drugimi državami, kjer se kvote ne obnesejo tako imenitno, kakor si morda predstavljamo, kot ključno pa postavlja pravico do razširjanja kulture in s tem kajpak tudi glasbene vednosti: “Bom vulgaren in neposreden: ali ob tem, ko mi predvajajo domači simfonični orkester, nisem kulturno prikrajšan za boljšo Bernsteinovo izvedbo z berlinsko filharmonijo? In ko mi vrtijo Gala Gjurina, mar nisem prikrajšan za Caetana Velosa, ki je boljši avtor na istem področju, estetsko in socialno intrigantnejši, politično zanimivejši? Paradoks je, da take reči govorimo tukaj sedeči, vsi nekako povezani z Radiem Študent, ki je od nekdaj podpiral domačo proizvodnjo, jo odkrival, snemal, bil pobudnik Novega rocka in domače skupine porival naprej, ko jih uradno glasbeno življenje ni priznavalo.”
Kdaj kakovostne glasbene oddaje?
V dobi, ko nad veliko večino glasbene ustvarjalnosti bdijo štiri velike korporacije, ki jih z večinskimi deleži v rokah drži informacijska in računalniška industrija, je po njegovem mnenju naivno govoriti o dobrih domačih in zlobnih tujih glasbenikih, obenem pa v premislek daje predlog: če glasbeni kongresniki mislijo resno, naj se zavzamejo za začasno zamrznitev neplodnega slovenskega tekmovanja pri evrovizijski popevki in takisto začasno ukinejo Slovensko popevko, s prihranjenim denarjem pa naj na program javne televizije spet pridejo kakovostne glasbene oddaje.
Kakor predhodniki je tudi publicist Igor Bašin - BIGor kritičen do septembrskega glasbenega kongresa: bil je cehovski shod z zgrešeno proceduralnostjo in družnim hujskanjem pod streho iste ideje, z domačijskim patriotizmom, osebnimi interesi, nacionalistično evforijo, vase zagledano velepomembnostjo, lažno solidarnostjo in s figo v žepu.
Nekaterim se kolca po starih časih
Ko je nedavno tega brskal po Arhivu Slovenije, je Bašin naletel na analizo glasila Mladina, posebej pripravljeno za 54. zaprto sejo CK ZKS 12. marca 1984. “Ena od zapisanih opazk je, da je kar 22,6 odstotka vsebine namenjene - glasbi! Pisce poročila je zmotilo tudi, da veliko prostora v Mladini dobijo šport, rock, punk ... Torej nič nenavadnega, da se nekaterim kolca po starih časih. Danes namreč ne najdeš slovenskega časopisa s tako visokim deležem glasbe. Slednja je postala navadno potrošno blago, primerno le za prijetno ozadje in zapolnjevanje praznega prostora. Čeprav se še zmeraj najdejo tudi kanali, prek katerih se lahko informiramo, z našo medijsko sceno nisem zadovoljen. Žal pa večina naših glasbenikov medije jemlje zgolj kot prostor za promocijo.”
Kot svetal zgled postavlja legendarnega britanskega radijca Johna Peela 1939-2004: “On je vedel - zakoni so tu, da jih kršimo. Znan je postal po kultni seriji Peel Sessions, s katero je zaobšel tako imenovani zakon 'needle time', ki je omejil predvajanje glasbe z nosilcev zvoka. Prav redna gostovanja glasbenikov v studiu so popestrila program radijske postaje in nastala je fantastična zbirka posnetkov: v studiu so se zvrstili Marc Bolan, Captain Beefheart, David Bowie, Sex Pistols, Clash, Joy Division, Pulp, Smiths, Pixies, Nirvana, White Stripes in še bi lahko naštevali. Peel je bil v prvi vrsti poslušalec glasbe, kar sem tudi sam. Navdušujem se nad izvirnostjo, v eter pa pošiljam tako anonimne kakor svetovno znane izvajalce. Obenem se zavedam, da se moram pred mikrofonom vesti odgovorno, saj sem ob njem hočeš nočeš avtoriteta.”
Bašin poudarja, da tudi sam navija za dobro uredniško politiko, ki pa je ni mogoče predpisovati z zakoni: “Z zakoni bi le prižgali ogenj uniformiranosti, čistosti in predvidljivosti.”
Bolj ko jamramo, manj smo seksi
Ko je mikrofon zaokrožil po občinstvu, je septembrski glasbeni kongres v bran vzela Severa Gjurin, češ da so organizatorji imeli dobre in ne nacionalistične, fašistične ali sazasovske namene: “Strinjam se, pri marsikom gre za osebne in ne skupne interese, zato tudi pozdravljam vsako debato. Ne razumem pa, da človeka, ki svoja stališča zagovarja iz ljubezni do domačega in ne iz sovraštva do tujega, zmerjamo s hujskačem. Zavedajmo se, da glasbenik, ki izpostavlja probleme, izpostavi tudi sebe. In le redko zmaga. Bolj ko jamramo, manj smo seksi.”
Nerazumljivi Sazasovi računi
Vse več pomislekov ima tudi kantavtorica Ksenija Jus: “Ne vem, ali zaradi vsega skupaj še lahko ustvarjam. Če želim organizirati svoj koncert, se bojim, da mi bo kdo iz Sazasa poslal kakšen meni povsem nerazumljiv račun. Če bo šlo tako naprej, bom primorana ustvarjati le še zase in to skrivati do svojega zadnjega dne. Upam, da se bodo ljudje, zadolženi za te stvari, nekoč znali pogovarjati tudi z nami, ki vsega ne razumemo. Nekateri so tu, da gradijo svoje gradove, drugi smo tu, da ustvarjamo.”
ANDRAŽ GOMBAČ
