Koliko zabojnikov prenese Tržaški zaliv?

Prejšnji teden smo o tleh poslušali več kot običajno. Razlog je bil 5. december, svetovni dan tal. Ja, tudi tla imajo svoj dan. Ne le en dan, imajo - ali bolje - imela so celo leto 2015. Če še niste slišali za to, ni pravzaprav nič čudnega. Hudo tradicionalna ta zadeva namreč še ni, saj so Združeni narodi svetovni dan in mednarodno leto tal razglasili šele pred slabima dvema letoma. Letos smo torej svetovni dan tal praznovali - ali bolje - obeležili šele drugič. No, prav glasno praznovali oziroma obeležili niti ne. Tudi celo mednarodno leto 2015, namenjeno tlem, je šlo na naši strani Alp precej neopazno mimo. Celo v primeru, da k obeležitvi mednarodnega leta tal štejemo zelo lokalno, vsakodnevno POP-ovo dogajanje na kmetiji, ki je sicer še na začetku, ali pa tisto okrog usodnega vina. Pardon, usodnga vina. Kakorkoli, leto je skoraj mimo in bolj kot s tlemi je bilo žal obeleženo z neskončnim pohodom v obljubljeno deželo in tragedijami na poti tja desettisočih, z Orbanovo žico, ki se ji pri nas, na prehodni strani Alp ne reče žica, sploh pa ne bodeča, z Evropo, ki se ji hudo obrestujejo desetletja tiščanja glave v pesku, tistem bližnjevzhodnem in tistem afriškem.

Ja, tako kot velja pri večini zadev, račun pride. Vedno. Običajno z obrestmi. To bi ta “combricola” komisarjev in ministrov pač morali vedeti. In računi neusmiljeno prihajajo tudi za napačne odločitve in ravnanja s tlemi. Računi za povzročeno erozijo, za zmanjšanje količine organske snovi v tleh, za onesnaženost tal, za zasoljevanje, za zbijanje tal, za zmanjševanje pestrosti organizmov v tleh, za nesmiselne pozidave in še kaj bi se našlo. Tla pač niso le tla pod nogami, tako kot reke in potoki niso le kanali, po katerih spravimo vodo čim prej s hriba v morje, in tako kot morje ni le voda po kateri plujemo in plavamo. Stvari so nekoliko bolj zapletene, nekatere težko razumljive, v večini primerov slabo poznane. Niso le črne ali bele, pač pa v glavnem sive in odtenkov je nedvomno precej več kot petdeset. In te odtenke je potrebno prepoznati. Skratka, tako tla kot morje sta živa organizma, ki sta lahko zdrava ali bolna, živa ali mrtva. Tako pri tleh kot pri morju je ključno poznavanje, upoštevanje in vzdrževanje naravnih procesov. Pravzaprav imata tla in morje vgrajeno “napako”, ki je, ob siceršnji človeški neumnosti, lahkomiselnosti in aroganci v odnosu do narave (in velikokrat tudi do sočloveka, če smo že pri tem), dodaten vzrok za napačno ravnanje. Tako tla kot morje sta praviloma izjemno “potrpežljiva” pri “prenašanju” našega napačnega ravnanja in posledice slednjega se pokažejo šele čez čas. Skratka, tako kot pri komisarjih in ministrih, ki se prijazno smehljajo v kamere, se trepljajo po ramah in delujejo, kot da je vse v redu, videz vara. Ne vidimo, kaj se skriva pod površino. Pri morju je to še bolj očitno, saj morska gladina, mirna, rahlo vzvalovana ali razburkana, zelo uspešno in prepričljivo skrije še takšno razdejanje v morju in na morskem dnu. In ni vprašanje, ali podaljšanje prvega pomola, ali gradnja tretjega, ali podaljšanje sedmega v Trstu in nevemkaterega v Tržiču. Vprašanje je, koliko ladij z zabojniki v Tržaškem zalivu sploh lahko sprejmemo. Tako kot ni vprašanje, kje bomo lovili, pač pa, koliko bomo polovili. Da bo še bolj razumljivo in primerno naši, z vitkostjo obremenjeni družbi, ni ključno vprašanje, kje bomo jedli in pili, pač pa, koliko bomo jedli in pili. Če nam je mar za lastno zdravje, seveda. Skratka, ne vem, kdaj bodo tla dobila spet svoje mednarodno leto. Vsekakor predlagam, da si vsi odgovorni in pristojni za tla, pod vodstvom ministra židane volje za tisto leto naredijo nekakšen sklanjatveni koledar. Januarja se vprašajo, kaj nam daje hrano? Februarja si odgovorijo: “Tla!” Marca se vprašajo, brez česa ne moremo preživeti, aprila si odgovorijo: “Brez tal!” Nato se maja vprašajo, čemu moramo posvetiti bistveno več pozornosti in si junija odgovorijo: “Tlem!” Julijsko vprašanje - kaj moramo ustrezno zaščititi - dobi v dopustniškem avgustu odločen odgovor: “Tla!” Septembra, po dopustih, je čas za bolj resno vprašanje - o čem je potrebno razmišljati tudi dolgoročno. Odgovor sledi oktobra: “O tleh, seveda!” Na novembrsko vprašanje, s čim moramo ravnati preudarno in v nobenem primeru razsipno, odgovori decembra kar dedek Mraz. “S tlemi,” zabrunda tja v svojo belo brado, zleze na sani in požene jelene. Seveda bi moral biti takšen koledar na vsaki steni vsakega urada vseh odgovornih in pristojnih za tla.

Bi pa imel, glede na to, da ima morje podobne težave kot tla, še en predlog za povečanje zavedanja o pomenu morij in oceanov. Glede na to, da je morje v glavah odgovornih in pristojnih še bistveno dlje od tal (poletje seveda ne šteje), in bi bilo zato mesečno spraševanje s pomočjo omenjenega sklanjalnega koledarja premalo, predlagam vsem neposredno in posredno pristojnim in odgovornim za morje, vključno s prvim med ministri, da samostalnik “tla” zamenjajo s samostalnikom “morje” in vajo ponovijo vsak dan, najbolje na tešče pred zajtrkom. Morda se pa le koga prime!

ROBERT TURK