Konec profesionalizma in evropskih sanj
Kdaj bodo na Goriškem ponovno tekme evropskih pokalov v nogometu in odbojki in kdaj bodo ljubitelji košarke, rokometa ter malega nogometa spet gledali prvoligaške boje? Do takšne koncentracije kakovostnih ekip, kot jo je Goriška premogla sredi minulega desetletja, bo treba čakati zelo dolgo.
Takšni dosežki so bili namreč v veliki meri plod vložkov nekaterih prijateljev športa, ki so bili ob pravem času za klube poslovno uspešni in radodarni. Dolgoročno čaka Goriško usmeritev v dobro delo z mladimi in amaterizem članskih selekcijLetošnje poletje je z ukinitvijo vseh športnih dejavnosti Nogometnega kluba Primorje in z razpustitvijo članskega moštva moškega Rokometnega kluba Ajdovščina zadalo še dva (upajmo, da letos zadnja) huda udarca kakovostnemu moštvenemu športu na severnem Primorskem. Glavni vzrok je prenehanje dotoka denarja iz blagajn največjih pokroviteljev. Nogometaši so bili prvoligaši še letos, do začetka prejšnjega desetletja pa so se uvrščali v evropske pokale. Tudi rokometaši so bili nekoč prvoligaši. Prvič so omagali že sredi devetdesetih let. Po desetletju so se pobrali, a so pred kratkim ponovno morali izstopiti iz 1. B lige.
Hudo je te dni tudi v odbojkarski Prvačini, kjer od ekipe, ki je letos osvojila tretje mesto v državnem prvenstvu in igrala v evropskih pokalih, ni ostalo kaj dosti. Okrepitve od drugod so le še spomin. Glavna pokrovitelja, Marchiol in Vodi, sta tesno povezana z gradbeništvom, ki je, na čelu s Primorjem, dolga leta držalo pokonci večji del kakovostnega športa na severnem Primorskem. Sedaj se v tej panogi bije boj za preživetje.
Kljub hudim težavam kakovostnega športa na Goriškem je ta še vedno na višji ravni kot v zamejski Gorici, ki ima skoraj trikrat večje zaledje prebivalstva (Nova Gorica 14.000, Gorica 36.000). Gorica je nazadnje imela italijanskega prvoligaša v košarki leta 1999. Klub je medtem propadel. Od tedaj velika mestna dvorana Pala Bigot s 5500 sedeži v glavnem sameva. Letos pozimi je bila zaradi pomanjkljive požarne varnosti celo zaprta. Najboljši nogometni časi Pro Gorizie (italijanska C liga) segajo v osemdeseta leta, v zadnjem desetletju pa je goriški nogomet zdrsnil na raven deželnih tekmovanj. Odbojka v Gorici z Olympio sega do C lige. Drugi klubi so zdrsnili v D ligo in nižja deželna tekmovanja.
Ob uspehih že znanilci krize
Velik del severnoprimorske kratke zgodbe o športnem uspehu je bil povezan s srečnimi okoliščinami v letih gospodarskih (igralniških) debelih krav. Od slovenske osamosvojitve do druge polovice prejšnjega desetletja je v pokroviteljskem smislu tri vogale kakovostnega članskega športa na Goriškem podpiral Hit s povezanimi podjetji. Angažiral se je kot glavni pokrovitelj (nogomet, odbojka, kolesarstvo), skoraj v vseh pomembnejših klubih je bil mali pokrovitelj, veliko pa je k športnemu zagonu prispeval tudi z izgradnjo Športnega centra Hit v Šempetru in z nudenjem vadbenih ur v njem.
Omenjeno obdobje je pomenilo tudi zlate čase na področju gradnje športnih objektov iz državnega (predvsem šolskega) in občinskih proračunov. Športna dvorana v Vrtojbi, montažna dvorana v novogoriškem športnem parku, bližnji kompleks dvoran šolsko-športnega centra in dograjen nogometno - atletski stadion so klubske uprave spodbudili, da so se - morda še preveč smelo - lotile zahtevnih tekmovalnih projektov.
Že sredi dobrih časov, v začetku prejšnjega desetletja, je tedanji predsednik Hitove uprave Branko Tomažič v javnosti večkrat ponovil oceno, da je slovenski nogometni in tudi siceršnji športni trg precenjen in da bo mogoče tedanjo raven športa ohranjati le, če bodo ob Hitu še druga podjetja izdatneje vlagala v šport, če bo država to spodbudila z večjimi davčnimi olajšavami in če bodo klubi vzpostavili močne mladinske šole.
Naslednja leta so pokazala, da razvoj v glavnem ni šel v želeno smer. Opiranje na Hit, ki je počasi zašel v težave, se je nadaljevalo, pri ostalih pokroviteljih je bila prevelika navezanost na gradbeništvo, krčenje stroškov članskih ekip glede na že pričakovano slabšanje gospodarskih razmer je zamujalo, v klubskih upravah je imelo nekaj ključnih mož premalo izdatne in kakovostne pomoči od prostovoljcev, ob tem pa še ni bilo prave zakonske podlage za privatizacijo klubov. Tako so posamezni prvoligaški klubski projekti, ki so po zahtevnosti presegli raven društvenega organiziranja (najmočnejši klubi bi morali, kot na tujem, postati podjetja), kmalu potem, ko so zasvetili, začeli pešati.
Vzpon in padec
Sredi prejšnjega desetletja je bila Nova Gorica s 14.000 prebivalci (z okolico dobrih 20.000) po razvitosti kakovostnega (tudi profesionalnega športa) pravi fenomen. Kajakaš Soških elektrarn Uroš Kodelja in atletinja Teja Melink sta bila na olimpijskih igrah v Atenah. Do državnih naslovov in nastopanja v evropskih pokalih so se prebili Hitovi nogometaši in odbojkarice, namiznoteniške igralke Iskre Avtoelektrike iz Vrtojbe in ženska ekipa Atletskega kluba Gorica. Širši slovenski odbojkarski vrh so z igranjem v evropskih pokalih zastopali tudi odbojkarji kanalskega Salonita. Prvoligaški vzpon so začeli odbojkarji iz Prvačine (tretji, igranje v Evropi) in Klub malega nogometa Gorica, ki je pred tremi leti kot državni prvak igral v Evropi. V tem obdobju sta nastala še dva kratkotrajna prvoligaška projekta 1. b ligašev. Rokometaši Intra Gorica Leasinga so se v elitno ligo prebili leta 2007, košarkarji CPG Nove Gorice pa leto kasneje.
In kakšno je stanje omenjenih tedanjih paradnih konjev športa na Goriškem danes?
V Idriji, ki je vedno slovela po stabilnih in močnih podjetjih, so se se za nekajletni prvoligaški projekt odločili le v začetku devetdesetih let, ko je bilo zlato obdobje tamkajšnje košarke z ostrostrelcem Francijem Rupnikom na čelu. V letih 1995-1998 je KK Idrija pod vodstvom izvenserijsko zagnane predsednice Viktorije Gorjup s štirimi okrepitvami za prvo moštvo v razprodani Modri dvorani občasno premagoval tudi največje - z evropsko Olimpijo na čelu. Potem je klubu sapa pošla, idrijska globalna podjetja pa so se odločila za podporo športu na ravni družbene odgovornosti, kar pomeni skrb za vzgojo mladih. Klub je po razpustitvi prvoligaškega moštva začel znova, se vrnil v drugo ligo, nato pa spet nazadoval in v minuli sezoni ni imel članske ekipe. V Tolminu, kjer velikih podjetij z domačimi lastniki nikoli ni bilo, se v novejši zgodovini niso spuščali v velike projekte. Na domači nogometni šoli sloni malongometni prvoligaš Puntar, košarka in nogomet pa se držita v tretji ligi.
Stik z mednarodnim vrhom (štirje udeleženci te dni potekajočega SP v slalomu) je zadržal le KK Soške elektrarne s tradicionalno zvestim in dobro stoječim pokroviteljem ter skrbjo za tekočo menjavo generacij tekmovalcev in podkovanih prostovoljnih klubskih delavcev. Atletski klub Gorica letos prvič v času samostojne Sloveniji na državnem članskem prvenstvu ni osvojil nobenega odličja. Časi glavnega pokrovitelja Mebla in močnega podpornika Hita so zgodovina, za odhodi dela trenerjev in zlate generacije atletov pa je zazijala praznina, saj možnosti za profesionalni način dela ni več.
Nogometaši Hita Gorice so se lani z velikimi napori nove uprave pod vodstvom predsednika Roberta Vrtovca (ta je pritegnila mrežo novih pokroviteljev, dobro prodajala igralce in zmanjšala stroške) izvlekli iz 800.000 evrov težke izgube, ki je pred dvema letoma nastala zaradi prepočasne klubske reakcije na gospodarsko krizo. Vložka glavnega pokrovitelja Hita zaradi njegove izgube v najhujšem obdobju sploh ni bilo, upadel pa je tudi zaslužek od prodaje nogometašev. Novogoričani so se poslovili od evropskih pokalov (v minuli sezoni peti), a ostajajo stabilen prvoligaš z domačim igralskim jedrom.
Odbojkarice Hita Nove Gorice so po lanski izdatni pomladitvi in pocenitvi ekipe (le domače odbojkarice) letošnjo sezono končale z delitvijo petega do osmega mesta. S podobnim proračunom in domačimi močmi je pričakovati podobne dosežke tudi v novi sezoni. Namiznoteniške igralke iz Vrtojbe so se morale od profesionalizma in tujk posloviti pred tremi leti, saj so neizogibno delile težave glavnega pokrovitelja (Iskra), ki pa je klubu ostal zvest. Po pomladitvi z domačimi dekleti je domet Iskre preboj v zgornjo polovico prve lige.
OK Salonit Anhovo je po dveh letih nižanja proračuna minulo sezono pristal na delitvi petega do osmega mesta in se poslovil od evropskih tekmovanj ter tradicionalno dokaj številnih nakupov. Klub je vendarle obdržal stabilne sponzorje in dobro odbojkarsko šolo, ki (z izjemo enega tujca) daje tudi ekipo za letošnjo prvoligaško sezono srednjega kakovostnega razreda. OK Prvačina bo brez obeh glavnih pokroviteljev to sezono bil bitko za obstanek v ligi.
Novogoriški rokometaši so iz prve lige zaradi pešanja tedanjih pokroviteljev izstopili že sredi omenjene zgodovinske sezone. Dve leti niso imeli članske ekipe, v minuli sezoni pa so jo v najnižji ligi spet postavili na noge. Ker v najboljših letih klub ni vzpostavil močne rokometne šole v vseh nižjih selekcijah, zijajo generacijske luknje in bo zato in zaradi slovesa premožnih pokroviteljev (nekoč veliki Mip je celo propadel) napredovanje v višjo ligo nekajletni projekt.
Košarkarji so po odigrani prvoligaški sezoni in težavah sponzorjev iz gradbeništva (CPG, Final) s težavo ostali v 1. B ligi. Potencialov za kaj več tudi letos ni videti, saj se bo treba opreti na peščico domačih veteranov in mladeničev. Vmes je velika praznina.
KMN Gorica, katerega kratkotrajni vzpon je slonel na gradbenih in nepremičninskih podjetnikih in ki v letih debelih krav ni dovolj razvil mlajših selekcij, je lani celo propadel.
Kako naprej?
Kakšna bo prihodnost športa na Goriškem na obeh straneh meje? Vprašali smo nekaj poznavalcev.
Robert Vrtovec, predsednik ND Gorica: “Nogometno društvo Gorica je v letu 2010 poslovalo z izgubo, a jo je iz leta poprej znižalo za več kot polovico. Letos bomo poslovali z negativno ničlo. Ocenjujem, da finančna reorganizacija in sanacija potekata uspešno. Prepričan sem, da Nova Gorica zasluži profesionalen prvoligaški klub, vendar to ni odvisno samo od trenutnega vodstva društva, temveč od občine in posameznikov, ki v naši bližnji okolici vodijo uspešna podjetja vseh velikosti. Profesionalnega kluba zagotovo ne bomo imeli brez višje lokalne družbene zavesti, ki jo je žal vedno manj, Vsak večinoma skrbi le zase. Prepričan sem, da takšno razmišljanje za dolgoročen razvoj ni primerno, brez gospodarsko uspešne okolice pa ne bo mogoče napajati profesionalnega športa. Upam, da smo že prišli do dna, na trdna tla in da se bomo zato lahko močno odrinili in krivuljo obrnili navzgor.”
Miloš Grilanc, športni direktor OK Salonit Anhovo: “Kljub temu da smo morali dve leti zapored za petino znižati proračun, smo vsaj prvi postavi moštva zagotovili dohodke in možnosti za dvakratni dnevni trening. Preostali fantje kombinirajo odbojko s šolanjem. Stroške s takšnim načinom dela bomo letos zmogli, težko pa je predvideti, ali bo tako šlo še naprej, saj se kriza v gradbeništvu, od koder je naš glavni pokrovitelj, nadaljuje in bo veliko odvisno od uspešnosti sprotnega iskanja dodatnih pokroviteljev, s katerimi se doslej nekako rešujemo. Vsekakor računamo, da bomo dalj časa odvisni od igralcev, ki jih bomo vzgojili doma in da bomo tudi na takšen način stabilen klub tik pod slovenskim vrhom.”
Oliver Batagelj, predsednik AK Gorica: “Čeprav imamo sedaj s komaj 50 tisočaki letnega proračuna, skoraj dvainpolkrat manj denarja kot pred desetletjem, sem prepričan, da se rezultatsko v nekaj letih postopno lahko približamo najboljšim časom. Sedanji rezultatski padec namreč ni le posledica gospodarske krize, temveč tudi majhnosti našega okolja, kjer je sočasna razpoložljivost izjemnih talentov tudi plod srečnih okoliščin. Imamo obetavno mladinsko generacijo, ki bo do mlajših članov pokazala svoje, potem pa bo verjetno nastala glavna težava. Ta čas na Goriškem namreč ni videti denarja, s katerim bi primerno podprli nujno profesionalni način dela najboljših atletov. Zato se utegne zgoditi, da bodo morali najboljši oditi v bogatejše klube, nekateri pa se bodo - kot v zadnjem času - odločili za amaterizem ali celo za konec kariere.”
Zoran Jerončič, trener OK Olympia Gorica: “Dolgoročno ne vidim materialne osnove, na kateri bi bil šport na slovenski strani meje bistveno kakovostnejši, kot je na italijanski. Podobna kakovost ligašev bo morda še povečala število čezmejnih prijateljskih tekem. Človeško in gospodarsko zaledje je na obeh straneh primerljivo, na območju Gorice pa so se že v obdobju kmalu po mojem prihodu leta 1989 sprijaznili s tem, da je domet klubov dobro delo z mladimi in vzdrževanje povsem amaterskih članskih selekcij, ki trenirajo skoraj izključno zvečer - vse do 23. ure. Ta čas je tekmovanje v italijanski C ligi v odbojki in košarki skrajni domet. Večina klubov se bori v deželnih tekmovanjih, a ima dobre stike z ambicioznejšimi okolji, kamor usmerja talente.”
IGOR MUŠIČ
