Kovček

Zelo verjetno velja tudi za tiste tri četrtine mojih sodržavljanov, ki sicer imajo volilno pravico, a jim ni padlo na konec pameti, da bi jo izkoristili in da bi eno uro svojega časa namenili politikom in politiki, pa čeprav tistim, ki bodo naslednjih pet let daleč stran, v Bruslju. V taistem Bruslju, ki v veliki meri določa in odloča o tem, kako in kaj se bo dogajalo na sončni in senčni strani Alp in Dolomitov, na obalah Sredozemskega in Severnega morja in še kje. Res je sicer, da slovenski oktet v bruseljskem mešanem zboru prav veliko ne more narediti. Bi pa lahko vsaj poskusili poslati gor koga, ki ne bo le spremljal, četudi na orglice, pač pa bo vsaj tu in tam zapel kaj novega in morda spremenil repertoar ali celo zamenjal dirigentsko palico. A za to se je potrebno odkašljati in prispevati svoj glas.

Kakorkoli, tokrat smo zamudili, in tako kot velja za minute - volitve zamujene ne vrnejo se nobene. Na zahodu torej ni pričakovati nič novega, za kar bo po svojih najboljših močeh poskrbel tudi naš pomlajeni bruseljski pomladni kvintet. Za intonacijo bo lahko vsakič sproti poskrbel Lojze. Kakorkoli, fantje in dekleta lahko začnejo pakirati kovčke. Kovčke je spakiral tudi G. G. Mišič. A na njegovo srečo in veliko veselje meščanov Kopra ni šel daleč. Mimo Sv. Ane, pod palmami (kar jih je še ostalo), gor po Cankarjevi, čez Brolo in Titov trg ter par deset metrov po Verdijevi ulici in že je ugledal številko 10. Obljubljena dežela. To je sanjska služba, ne pa tista v Bruslju! Svetovalec za velike projekte! Ne za vsakdanje malenkosti, kot so na primer razpadajoča palača De Belli, mimo katere je šel, ko se je vzpenjal po Cankarjevi ulici, ali pa betonski skelet na Bonifiki, palača Totto ex Gavardo na Kidričevi ulici, ali celo Muzejski trg. Da o obnovi lesene pešpoti preko edinstvenega slanega travnika pri sv. Nikolaju niti ne govorimo. Veliki možje za velike projekte.

Morda bi se za kakšno urico lahko zaposlil tudi kot svetovalec pristaniške uprave v Trstu. Tudi tam gre za velike projekte obnove in povečanja obstoječih sedmih ter gradnje novega, velikega osmega pomola. Pravijo, da naj bi se promet dolgoročno povečal za 135 odstotkov! Vplivi na okolje bodo seveda zanemarljivi. Tako pravijo, a nekaj mi govori, da bodo ob tovrstnih razvojnih strategijah, ki seveda niso samo mokre sanje tržaškega pristanišča, kmalu začeli svoje kovčke pakirati delfini, želve in nenazadnje tudi ribiči. In morda celo turisti. Delfini in želve bodo preprosto odplavali, ribiči bodo svoja odslužena plovila prodali, turisti pa kar ne bodo prišli. No, razen tistih na velikih križarkah. Njih neposredno okolje ne prizadene prav veliko. S seboj imajo bazene, hrano in pijačo, kakšno luknjo za priložnostni golf, tenis, fitnes, savno in sončni zahod.

Ja, v Trstu v bistvu uresničujejo G. G. Mišičevo vizijo Tržaškega zaliva kot enega samega velikega pomorskega logističnega centra, ki bo zagotavljal vsem prebivalcem njegovega pozidanega obrežja in zaledja zaslužek in delovna mesta, radost in veselje, skratka en sam nezadržen razvoj. In seveda prekrasen pogled na Jadranski kanal. No, morda bi prinesel tudi nekaj težav tistim, ki bodo pripravljali kovčke za na dopust in se bodo na želeno destinacijo peljali z avtomobilom, ukleščenim med vse številnejše tovornjake in prikoličarje, ki po slovenskem avtocestnem križu s severa na jug in z vzhoda na zahod prevažajo bolj ali manj nujno potrebne življenjske potrebščine. Potrebščine, ki v brezštevilnih zabojnikih prihajajo in odhajajo iz severnojadranskih pristanišč.

Pravzaprav bi ljubljeni Bruselj lahko rekel tudi kakšno na to temo. Je prevažanje vsega in povsod res tako nujno? Morda bi pa kdo iz slovenskega bruseljskega okteta prevzel pobudo za spremembo tega prometnega in prostotržnega vzorca. To bi bil vsekakor velik projekt. Kot zanalašč za našega velikega moža za velike projekte. Je pa res, da bi moral potem spet kmalu pripraviti kovček.