Krasnaja poljana ni krasna, ampak rdeča od krvi

Kljub vsemu pompu, ki se zgrinja okrog športa, gre pri njem predvsem za merjenje sposobnosti in spretnosti v natančno določenih pravilih igre! Morda je prav to, da veljajo enaka pravila za vse in so v izhodišču vsi nastopajoči v enakem položaju, tista dodatna privlačna sila, ki daje športu še posebno draž. Na drugih področjih življenja je načelo enakih možnosti prej izjema kot pravilo, posamezniki pa se zaradi svojega ekonomskega položaja in mesta v družbi ne morejo enakovredno potegovati za uspehe in blišč kot v športu. Sicer je res, da tudi v športu prav noben Nigerijec nima realnih možnosti, da bi postal olimpijski prvak v veleslalomu ali nordijski kombinaciji, a to so že naravne omejitve, saj ima Nigerijec povsem realne možnosti, da je najboljši, na primer, v teku na 400 metrov.

In ker so olimpijske igre festival najboljših in najsposobnejših športnikov, se v njihovo bližino skušajo preriniti vsi, ki si želijo pozornosti; od velikih multinacionalk do manjših podjetij, političnih aktivistov, pomembnežev vseh vrst, svoj lonček pa želijo pristaviti tudi predstavniki takšnih in drugačnih režimov, s katerimi se svetovna javnost ukvarja le tedaj, ko “ušpičijo” kaj hudo narobe. In v tem vidiku Rusija ni nikakršna izjema. Kot država brez demokratične tradicije in s politično kulturo, ki je mešanica srednjeevropskega individualizma in azijskega absolutizma, bi sploh težko bila drugačna, kot je: skorumpirana, netolerantna, predmoderna. To seveda ni tehtno opravičilo za kršenje človekovih pravic v tej državi, a šport zagotovo ni tisti, ki bi lahko preprečeval te kršitve, razreševal politične zaplete in nastavil hrbet za politične ideje, četudi imamo slednje za humane in nadvse napredne.

Čeprav krilatica, da je šport ločen od politike, že vrsto let ne drži vode, je prav športni podsistem tisti, ki poskuša postaviti branik pred vdorom političnosti vanj. Pri tem je presenetljivo dokaj uspešen, saj v zadnjem desetletju ali dveh velika športna tekmovanja niso doživela bojkotov ali podobnih ekscesov. Manj odporen je proti moderni ideologiji, ki je zavladala svetu - denarju. Tako kot večina ljudi tudi odgovorni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju niso imuni proti pohlepu in komercializacijo, zato največje športne prireditve v zadnjem času organizirajo države, ki se ne morejo pohvaliti s spoštovanjem človekovih pravic in človečnostjo: Kitajska, Brazilija, Rusija, Turčija, Kazahstan, Katar ... A za dober denar tudi pomembneži v mednarodnih športnih organizacijah pogledajo vstran!

Je pa šport s svojo množičnostjo in pozitivnim predznakom, ki ga uživa v javnosti, najprimernejša platforma za izražanje vsakovrstnih idej in interesov. S tem je svojo funkcijo zbliževalca med narodi, sistemi in ideologijami že izpolnil, saj brez zimskih olimpijskih iger v Sočiju široka svetovna javnost ne bi vedela za krivice, ki so se zgodile tamkajšnjim prebivalcem in podjetnikom, ne bi vedela, da je v Rusiji v veljavi restriktivna zakonodaja za homoseksualce ...

A je tudi svetovna demokratična javnost na tej ravni nekako dvolična. Na agendi zapisov o Putinovih olimpijskih igrah so se tako v zadnjih mesecih stopnjevale zahteve o bojkotu iger zaradi protigejevske zakonodaje ter protesti zaradi kršitve vseh ekoloških načel pri gradnji objektov za igre. Skupine, ki se ukvarjajo s kršenjem teh norm, so bile zelo dejavne in sposobne, saj so se z njihovimi zahtevami ukvarjali najpomembnejše vlade in voditelji sveta.

V zadnjih tednih je fokus prešel na očitke o kršenju delavskih pravic, predvsem tistih iz srednjeazijskih republik, in velikih razsežnostih korupcije. Še vedno pa luči svetovne javnosti niso oplazile mnogo večjih krivic, ki se godijo prvotnim prebivalcem, pripadnikom kavkaških narodov. Rusija sistematično pritiska in preganja te narode, kar je pri slednjih povzročilo odpor in upor, tudi z nasilnimi sredstvi. Pri tem ne gre samo za že 20-letno vojno, ki jo Rusija vodi proti Čečenom in njim sorodnim narodom, temveč tudi za zgodovinski genocid nad Čerkezi, ki se je zgodil prav na ozemlju, kjer potekajo tokratne olimpijske igre.

Pred natanko 150 leti so Rusi porazili Čerkezijo. Medtem ko so gorska območja obšli, so primorski pas, velik za celo Slovenijo, na novo kolonizirali. V zgolj treh letih po koncu vojne so osvajalci pobili in izgnali, največ v Anatolijo, 600.000 Čerkezov. Ozemlje so etnično povsem očistili (v provinci Soči Čerkezov ni, čeprav je bil prav Soči tedaj njihovo glavno mesto) in nanj naselili Slovane ... Šlo je za pravo iztrebljanje naroda, ki mu v moderni zgodovini ni para. Angleški opazovalci, vajeni marsičesa hudega v bojih z afriškimi plemeni in v drugih kolonizatorskih vojnah, so dogajanje označili za kruto, nevredno človeške rase in za najbolj nizkotno, kar jih je do tedaj bilo v človeški zgodovini. Vrh ruskega cinizma pa je, da prav na Krasnaji poljani, ki je ime Krasna (rdeča) dobila zaradi potokov krvi po največjem pokolu Čerkezov, organizirajo najpomembnejše olimpijske boje.

A o genocidu nad Čerkezi razen kavkaških zgodovinarjev ne govori nihče. Čeprav so njihovi predstavniki v diaspori večkrat opozarjali Mednarodni olimpijski komite, najpomembnejše svetovne voditelje in medije, njihova krivica nikogar ne zanima. Rusi genocida sploh ne priznavajo, o opravičilu niti ne razmišljajo. Čerkezi, Čečeni in drugi kavkaški narodi za svetovne odre niso zanimivi, so obstranskega pomena, se ne prodajajo. Z njimi se na dvorih v Washingtonu, Londonu, Bruslju, Pekingu in New Yorku ne ukvarjajo. In v bistvu se tudi mi z njimi ne ukvarjamo. Ukvarjali se bomo z zimskimi olimpijskimi igrami!

DENIS SABADIN